Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Revolucija se nikakor ne sme zgoditi; in sploh se ne sme zgoditi zdaj, ko moramo zelo zategniti pasove, da bomo kasneje srečni, vlada pa nam vsak dan sproti sporoča, da bomo morali zaradi morebitnega upiranja pasove zategniti še bolj, kot bi jih sicer, če bi bili pridni in ubogljivi. Vnaprej in za vsako ceno moramo torej preprečiti morebitni izbruh revolucije, kar pomeni, da je treba nadzorovati zlasti pesnike, filozofe, sociologe in druge ljudi, ki kar naprej razmišljajo o človekovi naravi, njegovi svobodi, pravičnosti, usodi, odnosih do boga. Take misli so namreč nevarne, čeprav so nekoristne, zato jih ne bi smeli misliti. Uporabiti je treba tudi trdo roko, če ne gre drugače.

A problem je kljub vsemu velik. Kako preprečite ljudem, da bi mislili (nevarne misli)? Kako doseči, da ribe ne bodo plavale in ptice ne bodo letale? Je to sploh mogoče?

V postdemokratičnem svetu poznega kapitalizma je možen tudi nadzor nad nevarnimi mislimi, vendar je kljub sodobnim tehnoloških čudežem silno težaven, poleg tega pa je še paradoksen.

Kdor namreč hoče nadzorovati nevarne misli, mora najprej ugotoviti, da so nevarne. Torej jih mora izslediti, kar pomeni, da mora veliko brati, kar je logično. Poleg tega mora hoditi na predavanja in si jih skrbno zapisovati, da bi pozneje, doma, ugotovil, ali gre za nevarne misli ali za nenevarne.

Morebitni nadzornik misli mora biti silno učen človek, njegove zmožnosti za izločanje nevarnih misli pa neprestano naraščajo, saj mora vsak dan premisliti veliko stavkov, če hoče dobro opravljati svoje delo.

Bolje opravljeno delo pomeni več prebranih knjig, to pa obenem pomeni več znanja, kajti prebrano se nalaga v možgane in spodbuja nevronske mreže, da postajajo kompleksne in super kompleksne. Zadeva je zelo zanimiva.

Nadzorniki nevarnih misli torej vse več vedo in so vse pametnejši. In obstaja meja, onkraj katere ni več vrnitve. Ko je človek zmožen kompleksno misliti in to tudi zares dela, nujno spoznava, da nevarne misli morda niso tako čudne, nekoristne in nepotrebne, kot se mu je zdelo na začetku; o tem seveda priča že samo dejstvo, da se mu zdijo misli nevarne – če so tako nepotrebne, nekoristne in neuporabne, zakaj bi bile potem nevarne.

Nadzornik misli torej končno spozna, da je imel Hegel zelo prav, ko je trdil, da je vsaka realnost, v kateri se lahko znajdemo, produkt, učinek, rezultat določenih procesov, ki proizvajajo tudi ekscese, nekonsistentnosti in protislovja. Jasno mu postane, da nobena realnost ne more biti harmonična in notranje neprotislovna.

Nevarne misli so zato nevarne zgolj za ljudi, ki bi radi totalitete, organske totalne skupnosti ali celote, znotraj katerih ne bi prihajalo do kontradikcij in protislovij. Primer je seveda Severna Koreja. Pogled na tamkajšnje življenje, kolikor je sploh dovoljen, v vsakem primeru pa je skrbno cenzuriran, vselej osupne gledalca: ljudje so lepo oblečeni, prijazni, srečni, pokrajina je prečudovita, čista, harmonična, naravna, stavbe so naravnost idealne, na ulicah ni nobene gneče, ni težav s parkiranjem, prostora je zares veliko. Vsi ljudje govorijo isto, dobesedno nihče ne izreče niti ene same misli, ki bi bila lahko kakorkoli sporna, saj vsi nenehno hvalijo svoje voditelje in zatrjujejo, kako zelo so srečni, ker jih vodijo v svetlo prihodnost. V teh prizorih dejansko ne obstaja niti najmanjša razpoka – to je organska Celota brez notranjih kontradikcij, monolitna Totaliteta, za katero skrbi četrta najštevilčnejša armada vojakov na svetu, država pa zanjo vsako leto porabi pet milijard dolarjev.

A kdo si v resnici želi živeti v Severni Koreji?

Celovitost sveta je zgolj navidezna – ni naključje, da so posnetki iz Severne Koreje popolnoma cenzurirani, če niso skladni s pogledom ljubljenega voditelja. Simptomov na takih podobah seveda ni, toda to še ne pomeni, da v resnici ne obstajajo. Kdor bi lahko pogledal za kuliso, bi videl natanko puščavo Realnega, kot smo jo videli v filmu Matrica. Za koga je torej Celota? Za Totalni pogled.

Sodobni kapitalizem v postdemokratičnem svetu se razvija o orisani smeri. Njegova domneva je, da so ljudje v glavnem pokvarjeni lenuhi ter egoistični, preračunljivi in grabežljivi roparji, ki jih je treba držati na kratko, zato je dobro, da imamo ZDA, ki igrajo vlogo svetovnega policaja. Ta trenutek sicer morda ni več glavni policaj, zato pa se zadeve spreminjajo na slabše. Tudi zdravi razum v hipu pritegne: ljudje potrebujejo gospodarja in trdo roko, disciplino, red in vse ostalo.

Toda ideja o trdi roki predstavlja šele pol zgodbe. Obstaja tudi njeno nadaljevanje.

Kant je zelo jasno pokazal, da mora obstajati nadaljevanje. Zakaj? Ker bi v nasprotnem primeru človek postal žival. Ta namreč že pozna trdo roko, ki jo čuti na svoji koži kot zakon evolucije. Človek sprva morda res potrebuje trdo roko, toda zaradi nje postaja nedoleten, pravi Kant. Nedoletnost namreč ni nič drugega kot odvisnost od trde roke.

Druga polovica zgodbe je zato tale. Človek, ki zna razmišljati, bo prej ali slej prišel do spoznanja, da je trda roka notranje protislovna, kajti vsakdo s trdo roko potrebuje trdo roko – pač skladno z aksiomom, da jo potrebuje vsak človek. Torej ima vsakdo nad seboj trdo roko. Recimo, da je ta v zadnji instanci božja.

Božja trda roka pa je nekoliko paradoksna. Bog je namreč ustvaril človeka kot svobodnega in zmožnega za razmišljanje. Z razmišljanjem pride do spoznanja o smrti Boga, s tem pa tudi do spoznanja, da trda roka sploh ne obstaja. A s tem se premakne z dežja pod kap. Ko ni več trde roke, je svoboda, ta pa pomeni še nekaj hujšega kot trda roka – človek mora biti svoboden, da z lastno trdo roko obvladuje in omejuje sebe.

Tak je izhod iz nedoletnosti, pravi Kant: ubogaj zakon, ki pa ti ne govori, kaj moraš narediti, saj si moraš to povedati sam. Svoboda zato ne pomeni, da delaš, kar hočeš, temveč pomeni, da omejuješ samega sebe tako, kot je treba, pri tem pa nikoli ne moreš absolutno vedeti, kaj to pomeni.

Človek kot svobodno bitje lahko izbira in se odloča, toda težava je, da mora najprej narediti izbiro, ki je lahko tudi napačna – da bi za nazaj ugotovil, da je napačna in se potem odločil še enkrat, tokrat pravilno. Enak princip poznamo iz iger na srečo: rečejo nam, da vsaka tretja prinese denar, vendar preprosto ne moremo vedeti vnaprej, katera izmed vseh, ki so na voljo, je ta tretja; če torej hočemo dobitek, moramo tvegati, kupiti srečko in upati, da je prav naša srečka tista tretja, ki prinese srečo v obliki denarja.

Zagata je nujna: človek je nujno svoboden, trda roka pa ima nujno obliko praznega kategoričnega imperativa, kar je logično. Če zakon ne bi bil prazen, bi nam neposredno nalagal obveznosti, mi pa ne bi bili svobodni, ampak bi bili živali.

Ali je tam zunaj kdo, ki morda hoče biti žival in živeti v blaženi nevednosti, kot je želel Šifra?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži