Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Leto 2016 gre h koncu. To je še eno leto, v katerem so ljudje na vseh koncih sveta nakopičili milijarde fotk, podob, slik in drugih imaginarijev, misleč, da je tako tudi prav in da jim bodo prijazne podobe nekoč v krogu družine obujale tople in prijetne spomine. Saj jih v resnici bodo, le da bodo to tudi spomini na celotno leto 2016, ne le na tiste dogodke, ki jih želimo videti, ker so nam všeč, na leto torej, ki bo za nazaj videti kot srhljiva podoba še zadnjega upanja, da se svet ogne katastrofi epskih razsežnosti. Prijetni spomini se bodo tako mešali s podobami vulgarnosti, bizarnosti, absurdov, neumnosti in katastrof, ki bodo na povsem nove načine naddoločale še vedno žive podobe koncentracijskih taborišč in vojnih grozot iz prve polovice 20. stoletja, pa podobe obleganega Sarajeva, bombardirane Faludže, porušenega Alepa, neskončnih taborišč za prebežnike po vsem svetu, bodečih žic, zidov in ograj, podobe torej, za katere so pričevalci že zdavnaj povedali, da pomenijo zaton nečesa pristno človeškega, nečesa, kar naj bi ostalo nedotaknjeno na veke, nečesa, kar so ljudje varovali in negovali tisočletja, negovali in kultivirali pa bi tudi v prihodnosti, če bi še lahko upali, da bo napočila. In naj povem že vnaprej, da nikakor na mislim na preprosto in prevečkrat poudarjeno razliko med apokaliptičnim pesimizmom in tehnokratskim optimizmom. Ne eno ne drugo me ne zanima niti malo.

Ljudje so v istem času, v letu 2016, nakopičili tudi veliko besed, kajpada, toda vedno znova zatrjujejo, da ena sama podoba pove več kot tisoč besed, kar naj bi pomenilo, da ni treba brati knjig in da se je bolj smiselno osredotočati na podobe, za katere je dovolj, če si jih na hitro ogledamo.

Tokrat ne želim polemizirati s tem klišejem, ki ne pove ničesar, tako kot klišeji že sicer ne povedo prav dosti, zato se bom osredotočil natanko na – podobe. Obstajajo namreč podobe sveta v letu 2016, ki jih ne boste videli na televiziji ali v oddaji Vse je mogoče. Le zakaj ne, če pa naj bi povedale tako zelo veliko? Morda prav zato, ker povedo več, kot si večina ljudi sploh predstavlja; le čas si je treba vzeti zanje.

Ko govorim o realnih podobah leta 2016 na planetu Zemlja, ne izmišljenih ali polepšanih in narejenih zato, da bi bile komu všeč, običajno je to imaginarni drugi, mislim na tiste podobe, ki jih ustvarjajo znanstveniki z najbolj zmogljivimi superračunalniki, kar jih premorejo. To pomeni, da pretvarjajo podatke, ki jim jih posredujejo sateliti, v podobe, ki jih lahko zazna človeško oko. Ne pretvarjajo jih zato, da bi bile komu všeč, temveč jih pretvarjajo, ker so resnične.

In te podobe niso le resnične, temveč so tudi strašljive. Prav zato jih ne boste videli na televiziji. Ljudi namreč ne gre strašiti, pravijo piarovci in strokovnjaki za stike z javnostmi, ker se držijo klišeja, da je treba biti optimist. Ne gre jih strašiti niti tedaj, ko so podobe, ki bi jih morali videti, realne, nanašajo pa se natanko na svet, v katerem živijo. In vprašanje je, koliko česa bodo še živeli. Leto 2026 bo pravzaprav zelo kmalu.

Zakaj prav leto 2026? Natanko zato, ker so globalne temperature v letu 2016 v glavnem že 1,5 stopinje Celzija nad temperaturami iz časov okoli leta 1850, količine metana in ogljikovega dioksida v zraku pa se povečujejo, kar pomeni, da se bo dvigovala tudi temperatura.

In da bo podoba popolnejša: v letu 2016 ZDA izvolijo novega predsednika, ki je že napovedal večje vlaganje v črpanje nafte oziroma pridobivanje nafte iz peska. In čisto nihče ni storil ničesar, da bi se količina metana v zraku zmanjšala vsaj za malo.

Položaj na Arktiki je preprosto kritičen. Tam se kopiči toliko toplote, da se je trenutno mogoče kopati v bližini Grenlandije, kar pomeni, da je tam poletje namesto zime. Predstavljajte si torej kopalce tam, kajti v Portorožu jih ne boste videli, ker je morje prehladno. Še ena podoba torej.

Fizikalni pojavi na Arktiki in nad njo so taki, da jih nikakršno zanikanje ne more spremeniti. Ljudje jih ne moremo začarati in ne moremo doseči, da bi se čez noč magično spremenili.

Ne bodo se spremenili, zato bodo podobe ledu, kolikor ga še bo, vse bolj jasna znamenja naše neumnosti.

Podobe že danes kažejo, da je sredi novembra leta 2016 Arktika za 7,3°C toplejša, kot je bila v obdobju 1979 – 2000. In medtem ko se politiki sveta držijo za roke, rajajo in prepevajo, ker so podpisali Pariški sporazum, se taista podoba samo še stopnjuje in postaja vse grozljivejša. Na televiziji se ji seveda izmikajo, če zanjo sploh vedo. Govorijo, da seznanjajo državljane z resnico sveta, v resnici pa jim sipljejo pesek v oči, da ne bi videli in da bi še naprej spali.

Videti morajo namreč le tisto, kar je določeno za gledanje. Obstajajo tudi podobe, ki niso namenjene gledanju, ker jih ljudje ne smejo videti. Ne mislim na kako zaroto, saj ta sploh ni potrebna. Nekaterih podob preprosto ni in pika. Brez zarote.

Bodo ljudje leta 2026, čez deset let torej, še delali fotke za kasnejše tople spomine in generacije mladih ljudi? Veliko vprašanje je, če jih bodo, kajti obstaja realna možnost, da jih ne bodo, ker jih preprosto ne bo. Danes seveda skoraj nihče ne verjame, da se lahko zgodi kaj takega, a saj je vselej tako. Ljudje praviloma verjamejo šele, ko jih nekaj močno lopne po glavi. Nič novega torej.

Obstaja preprosto psihološko spoznanje o delovanju človeških osebkov: če je le mogoče, se obnašajmo, kot da grozljive podobe realnosti ne obstajajo. Nadaljevanje je še preprostejše: obnašajmo se, kot da je svet ena sama veselica in kot da jutrišnjega dne sploh ni.

In čisto mogoče je, da jutrišnjega dne zares ne bo. V tem je šele grozljivost človeškega zanikanja realnosti. Da se nekega dne kratko malo uresniči; in ko ni realnosti, tudi njenih podob ne more biti.

Ali bomo torej kdaj videli podobe družbenega življenja, življenja ljudi v občestvih, v katerih bodo skupaj lastniki sofisticiranih računalnikov, trpežnih robot, zmogljivih tehnologij in drugih digitalnih čudes, ki jim bodo omogočali dobro življenje brez nepotrebnega trpljenja in izkoriščanja, zlasti pa brez kapitalistične neenakosti?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži