Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Naj najprej povem, da moje delo poleg predavanj, pisanja člankov in knjig zajema tudi psihološko delo z dijaki in drugimi mladimi ljudmi, ki se znajdejo pred takimi ali drugačnimi težavami oziroma problemi. Te dni sem dobil tole ponudbo od neke Irene Janžekovič Ž.: Dijake lahko spodbudite k samostojnemu reševanju njihovih težav s pomočjo brezpl. aplikacije. Dijaki se pogosto znajdejo v nekem neprijetnem počutju iz katerega ne vidijo izhoda. V aplikaciji POČUTKO - Problem? Resitev za android lahko izberete svoje počutje, nato pa vam aplikacija ponudi več možnih predlogov kaj lahko storite, da izboljšate svoje počutje. Izmed predlogov lahko sami izberete kaj boste storili, da bo vaše počutje boljše. Če posameznik nekaj naredi, lahko svoje počutje izboljša - namen je ljudi spodbujati k aktivnosti in k prevzemanju odgovornosti za svoje počutje. Namen aplikacije je premagati nemoč, dati ljudem moč za svoje življenjske odločitve, posledično tudi za počutje. Pojma nimam, kdo je Irena Janžekovič Ž., dejstvo je, da ne zna dobro slovensko in se ne zna pisno izražati, mogoče je, da sploh ne obstaja in da je sporočilo navadna šala kakega pametnega androida, kljub temu pa sledi komentar, kajti morda bodo ljudje res že v kratkem svoje počutje naravnavali po androidih in drugih pametnih napravah ter se še bolj pogrezali v depresijo, ko bodo spoznavali, da je okoli njih vse več robotov in mrtvih stvorov ter vse manj živih ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjali o svojem resničnem počutju, a se ne bodo.

Ko je pisal Aristotel Metafiziko in resno razmišljal o človekovi naravni težnji k spoznavanju oziroma razumevanju sveta in sebe v njem, je odkrival nenavadne in zelo zanimive povezave med človekovo zmožnostjo, da vidi, ve, se uči in spoznava samo željo, da bi vedel. Dobro je vedel, da je za vsako spoznavanje potrebno spoznavanje razlik, kar je seveda logično.

Spoznavanje razlik pa je obenem tudi njihovo ustvarjanje. In ko bere Jacques Derrida Metafiziko, dodaja: če človek zares želi vedeti in razumeti svet okoli sebe, potrebuje še nekaj. Zgoditi se mora tole: človek se mora naučiti slišati in poslušati.

Androidi kljub svoji pametnosti ne slišijo in ne poslušajo, človek pa po naravi potrebuje nekoga, ki sliši in posluša.

Aristotel kajpak ni mogel vedeti, da se bo nekoč rodila psihoanaliza, Derrida se je njenega rojstva dobro zavedal. Prav zato je vedel, kako izjemno pomembno je Freudovo revolucionarno delo, s katerim je odprl prostor natanko za – slišanje in poslušanje.

Za prakso torej, ki daleč presega spovedovanje grehov in nalaganje kazni v obliki vraževerja.

Ko prihajajo pacientke k Freudu, vse po vrsti odkrivajo, da je psihoanaliza tudi nekaj drugega kot predpisovanje zdravil, ponujanje praznih nasvetov in navodil za kakovostno življenje. Preseneča jih, da jih nekdo, Freud, ki je vsekakor patriarhalni moški, posluša – dolgo, natančno in neverjetno potrpežljivo.

Psihoanaliza zato ni psihoterapija. Ni zdravljenje in ni normaliziranje, saj je za analitika bistveno, da posluša in tudi sliši. Analitik zato ne govori veliko, saj se zaveda, da lahko kaj reče šele, ko je poslušal in natančno slišal. Vrstni red je zelo pomemben: najprej je poslušanje, šele nato sledi govorjenje.

Freud ponudi s psihoanalizo ljudem novo priložnost, ki je navadno nimajo v vsakdanjem življenju. Zlasti je nimajo danes, ko je malo časa za pogovarjanje ali pa ga sploh ni. Ljudem se vedno nekam mudi, poleg tega morajo še tekmovati drug z drugim za denar, slavo, premoženje, ugled in vse živo – da bi kakovostno živeli.

Pogovarjajo se malo, ker nimajo časa, kot rečeno, in ker se ne znajo, saj se niso nikoli naučili. Poslušajo se bolj malo – iz istih razlogov. V rokah imajo navadno androide, ki očitno vse bolj prevzemajo vlogo drugih ljudi, ki bi lahko poslušali in tudi slišali, a ne delajo ne enega ne drugega, ker pravijo, da nimajo časa.

Klinična praksa nas uči: za ljudi je pogosto šokantno dejstvo, da jih je analitik pripravljen poslušati. Freudovo spodbujanje, naj govorijo o čemerkoli in kolikor dolgo hočejo, je tako nenavadno, da so številni še danes prepričani, da gre za šalo. Saj res, zakaj bi si kdo vzel veliko časa za poslušanje drugega človeka, ki ga niti ne pozna?

Kljub vsem mrtvim stvarem, ki jih imajo ljudje na voljo, pa naj bodo pametne ali neumne, se temeljno dejstvo življenja ne spreminja in se tudi nikoli ne bo spremenilo: človek potrebuje drugega človeka, saj je vselej zanj. Ni za mrtve predmete in androide, ni za denar in kapital, ampak je za-drugega človeka. Taka je Aristotelova ideja, taka je Derridajeva in taka je od boga.

Princip razuma, ki ni isto kot razum, o razliki so izvrstno razpravljali Descartes, Spinoza, Leibniz in Kant, če jih omenim le nekaj, je vodilo, ki nam pomaga razumeti, zakaj Leibniz lahko reče omnis veritatis reddi ratio potest, medtem ko se androidu niti slučajno ne more sanjati, kaj naj bi to bilo. Der Satz vom Grund, pod katerega je podpisan Heidegger, je za izdelovalce aplikacij za androide lahko le neprebavljivo čtivo, dejstvo pa je tudi, da ljudje, ko je stiska zares velika, ne pokličejo na pomoč izdelovalcev računalniških programov, temveč pridejo k ljudem, ki znamo slišati in poslušati. Noben razvoj digitalnih tehnologij tega preprostega dejstva ne bo spremenil.

Tega ne bo mogoče spremeniti, ker je nadaljevanje poslušanja drugega človeškega bitja odgovornost. Nadaljevanje je odprto polje eksistence, v katerem želijo ljudje razmišljati o sami odprtosti eksistence, ki jim pomaga doumeti, kako izjemno pomembno vlogo ima v življenju čisto vsakega človeka to, kar imenuje Lévinas odprtost-do-drugega.

V tem je nekaj subverzivnega. Ne le v neoliberalnem svetu pametnih androidov in računalniških aplikacij, tekmovalnosti in tekanja za sanjami, temveč v vsakem svetu, kot je pokazal Sokrat, dva tisoč let za njim pa Descartes, če drugih mislecev ne omenjam posebej.

In kaj je pri tem najpomembnejše? Tole: noben android vas ne bo nikoli spoštoval tako, kot vas spoštuje drugo človeško bitje, ko vas začne poslušati, da bi vas tudi zares slišalo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži