Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kako lahko v družbi znanja, kot jo imenujejo, nastaja znanje, če ne v odnosih do resnice? Logično je namreč, da ne obstaja znanje brez resnice. Obstaja tudi neznanje, toda nihče ne govori o družbah neznanja. Slavijo znanje, vendar obenem ne slavijo vsaj enako tudi resnice. Zakaj je potem okoli nas tako malo resnice in zakaj nas ves čas prepričujejo, da živimo v družbi znanja, če pa je očitno, da slavijo znanje, ki ne obstaja, če ne slavimo obenem tudi resnice? In v novem letu nam želijo veliko sreče in zdravja. Kako, če ne natanko v odnosu do resnice, ki je luč? Ali kot bi pripomnil Alain Badiou: če hočemo novo življenje, potrebujemo najprej novo luč.

Nova luč potrebuje zveste zagovornike in zastopnike. Tudi najboljši demokrati pa so pogosto komaj kaj boljši od demagogov in prevarantov. Zakaj? Ker je preprosta vrednota v življenju resnicoljubnost. Z drugimi besedami: smer, ki je prava. V življenju namreč potrebujemo smer, a ne katere koli. Potrebujemo občutek smisla in pomena, občutek, da ima naša eksistenca pravo smer, da gremo k pravim ciljem in v pravo smer. Če nimamo prave smeri, se morda sploh nikamor ne premaknemo ali pa se vrtimo v krogih in stopicamo na mestu. Je tu kak problem?

Seveda je, kajti demokrati, ki so komaj kaj boljši od demagogov, veliko prispevajo k ustvarjanju sveta, v katerem je resnicoljubnost pogosto postavljena na zatožno klop, čeprav bi moralo biti ravno nasprotno. Brez nje ni znanja, ki ga po lastnih beseda močno želijo, toda resnico obenem izganjajo. Preganjajo njene zastopnike in pretirano slavijo nosilce spektaklov, ki ravno ne marajo za resnico, kar je zopet logično.

Ko vzgajamo otroke in se pogovarjamo z njimi, intuitivno čutimo, da je zato prav, da jim razlagamo svet, kakršen je v resnici. Dvomim, da želijo starši vzgajati svoje otroke v iluzijah, lažeh, sprenevedanju, zavajanju, hipokriziji, propagandi, žargonu in novoreku. In kdor želi vzgajati otroke na pošten način, se pozanima, kakšni so resnični vzroki za to, kar se dogaja po svetu.

Zakaj je potem v javnosti tako malo govorjenja o resničnih vzrokih za dogajanja po svetu in zakaj je toliko blefiranja, ustvarjanja iluzij, žargona, mnenj in mlatenja prazne slame? Kaj se je zgodilo z resnicoljubnostjo, ki je gotovo ena najpomembnejših vrednot v življenju čisto vsakega človeka?

Ljudje lahko obračamo zadeve na vse mogoče načine, toda resnica je še vedno resnica in se ji ne moremo ogniti, pa če se trudimo na vso moč. Resnici preprosto ne moremo pobegniti. Taka je resnica naših eksistenc. Lahko se skrivamo pred njo, lahko jo odganjamo, toda resnica se ne more spremeniti niti za malo. Lahko se spremenijo mnenja, lahko se spremeni propaganda, toda resnica se ne more spremeniti po definiciji.

Ne obstaja denar, s katerim bi lahko podkupili resnico in jo spremenili tako, da bi nam bila všeč in bi govorili o njej.

Tamle zunaj je veliko ljudi, ki imajo veliko denarja in nikoli ne govorijo o zares pomembnih zadevah, ker se jim zdi, da je zares pomemben le denar, ne pa resnica. Torej verjamejo, da govorijo o pomembnih zadevah, ko govorijo o denarju.

Ne pogovarjajo se z delavci. Ne odpravljajo se v tovarne in ne govorijo z njimi. Ne pogovarjajo se z njimi. Morda kdaj komunicirajo z njimi, morda jim natrosijo kaj žargona ali novoreka, toda pogovarjajo se zagotovo ne.

Številni ljudje ne zaupajo politikom, ne verjamejo jim in so brezbrižni do tega, o čemer govorijo. Zakaj je tako?

Prvič. Politiki nenehno govorijo, da se ekonomsko stanje v državi izboljšuje. Zlasti se radi pohvalijo z ustvarjanjem novih delovnih mest in z zmanjševanjem nezaposlenosti.

Toda ljudje niso neumni in vedo, da so nova delovna mesta večinoma taka, da dobijo delavci pogodbe za kratek čas, da so zaposleni za nepolni delovni čas, da so samozaposleni in da je njihov dohodek zelo nizek, ker dobijo premalo dela. Formalno so to res nova delovna mesta, toda vsebinsko so: slabo plačana; kratkotrajna in negotova; okleščena, zato imajo delavci na njih malo pravic ali pa sploh nič.

Takih delovnih mest si v resnici ne želi noben delavec. Na njih se zaposlijo le zato, ker preprosto potrebujejo denar za preživetje. Torej govorimo o golem boju za preživetje. Tako kot v savani.

Vse bolj se približujemo negotovemu življenju, ki je prekrito s spektakli in ujeto v novorek.

Drugič. Politiki vedno znova kažejo s prstom na vzroke za dolgo depresijo, ki preprosto niso pravi. Ne kažejo na prave vzroke, ker jih bodisi niti ne poznajo, ali pa ne kažejo nanje, ker so oportunisti in skušajo skrbeti zgolj zase. Sicer pa o dolgi depresiji ne vedo dosti, zato se tudi lahko obnašajo, kot da ne obstaja.

Številni ljudje so zato jezni, vendar ne vedo, na koga naj stresajo jezo. Potem se ravnajo po principu, ki vselej vsaj za silo in za kratek čas deluje: jezo stresajo na prvega grešnega kozla, ki pride mimo.

Tretjič. Politiki se ne borijo za emancipiranje ljudi. Ne organizirajo jih. To je bistveno. Ne organizirajo jih, ne povezujejo jih, da bi se skupaj borili zoper elite in to, kar imenujemo s tujko big money. Ljudje zato niso organizirani, niso povezani in niso močni. Razpršeni so in vsakdo skuša skrbeti zase.

Kje je stranka delavskega razreda? Kdo zastopa delavce? Erjavec? Ali pa morda Ljudmila? Jih zastopa Cerar, ki je v modernem centru, karkoli že to pomeni? Give me a break!

Brez delavcev ni mogoče preživeti, ker ustvarjajo vrednost. In brez resnicoljubnosti ni nobene prihodnosti, ki bi jo bilo vredno živeti.

Oboje je treba združiti. Delavci in vsi drugi ljudje morajo vedeti, kakšna je resnica sveta, ki je vselej onkraj dokse in mnenj. Ne znam si predstavljati bojev zoper elite brez poznavanja resnice in pravih vzrokov za mizerijo vsakdana.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Janez 10:30 24-12-2016
Spoštovani.
Ja, zanimive iztočnice in analize, a kaj naj s temi, recimo novim vedenjem in zavedanjem naredimo? Nobenega predloga pa kaj je posameznikom, ki se za RESNICO zavzemamo narediti v družbi ljudi in politikov, ki o njej razmišljajo in jo potrebujejo toliko, kot je avtor dobro povzel? Mogoče bomo več odgovorov na to našli v pravkar izdani knjigi Ivana Sočeta BOJ ZA RESNICO.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži