Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vsi čakamo na iPhone 8. Tako beremo v časopisu. No, vsi prav gotovo ne čakamo, ker vsaj jaz nikakor ne čakam, to pa je že dovolj, da ne moremo reči, da čakamo Vsi.

Lacan je nekoč dejal, da obstaja ne-vse, ki je zavezano kastracijski funkciji, pri tem pa se je skliceval, upravičeno, na Freuda. Vse življenje že študiram dela enega in drugega, zato natanko vem in razumem, kaj sta trdila in zakaj. Njuno razmišljanje ima tudi zelo praktične vsakdanje posledice, kar pomeni, da je uporabno, in ni 'zgolj teorija'. Prav zato vam v novem letu želim ne-vse dobro. Ne želim vam vsega; to je na primer hotel Hitler. Ko hoče človek vse, gre namreč svet h koncu, pa naj gre za njegovo eksistenco ali za širši svet. Ne mislim, da se je treba ustaviti, mislim pa na drobno razliko, brez katere nikoli ne more nastati boljši svet.

Živimo v svetu, v katerem hočejo nakopičiti vse. V teh dneh se sklicujejo celo na Jezusa in tudi papež poziva ljudi, naj se ne pustijo zapeljati v potrošništvo in komercializiranje vsega. Toda že dolgo časa je na delu princip komercializiranja vsega in potrošništvo tudi ni od včeraj. Pozivanje ljudi, naj se ne pustijo zapeljati, tako ali tako nima nobenega učinka in ga tudi ne more imeti. Ljudi je namreč treba organizirati, ne pa jih zgolj pozivati, naj nekaj storijo. Sploh pa je Jezus prišel na ta svet s čisto drugačnim poslanstvom, kot ga skušajo vsiliti vernikom, da bi bili še naprej pokorni.

Juda ve, kaj govori, ko mu reče, Jezusu namreč, da ga bo spremljal do trenutka, ko bo šel po svoji poti, in ga ubil v naslednjem trenutku, ko bo skrenil. Ve tudi, da je novi svet, o katerem govori Jezus, popolnoma enak staremu, le neka malenkost je drugačna. Natanko zato mora Jezus vztrajati na poti, Juda pa tudi. Tu ni česa dodati: poslanstvo je jasno začrtano, cilj pa je diferenca.

Na delu je vztrajanje, ki bi radikalno spremenilo svet, če bi zajelo veliko ljudi. In nekega dne jih tudi bo. Do takrat pa bo na svetu veliko zla.

Ljudje pogosto napačno razumejo naravo zla. Mislijo, da so nekateri zli, da so ljudje zmožni za zlo, vendar je v resnici nekoliko drugače. Živijo namreč ljudje, ki so zmožni za zlo, živijo pa tudi ljudje, ki niso zmožni zanj; to je šele zanimivo.

Zlo dobro razumemo, če dojamemo, kako nemočni so demoni in kako je Satan odvisen od ljudi. Če dobro premislite, zlahka ugotovite, da mora Satan dobesedno prositi ljudi, da popustijo in odstopijo od dobrega, se mu odpovedo oziroma odrečejo.

Za zlo so tako odgovorni ljudje, ki popustijo in ne vztrajajo v dobrem. To so ljudje, ki se pustijo zapeljati, ki dovolijo zapeljevanje. Do tu ima papež celo prav, le da hoče speljati vodo na svoj mlin, kar pa ni dobro.

Živijo tudi ljudje, ki so odprti do – same odprtosti. Z drugimi besedami: živijo ljudje, ki so odprti do potencialnosti, do zmožnosti, da zavrnejo vsako možnost zla. Ne potrebujejo pridig in ne potrebujejo papeža, da bi jim govoril o odprtosti, saj sam ne more biti odprt že po definiciji, ker je človek korporacije, ki ne prenese resnice sveta. Človeku, ki govori o odprtosti, sam pa ni odprt, preprosto ne verjamemo. Vemo, da njegovemu govorjenju primanjkuje odprtosti do resnice.

Giorgio Agamben v knjigi z naslovom La cumunità che viene sijajno pojasni, kako razumeti resnico. Razumemo jo, ko se nekaj zgodi, ko nekaj naredimo; taka je njegova osnovna zamisel.

Resnica nam namreč ne pade v oči, kot pravijo, ne uzremo je, ko pogledamo v pravo smer. To ni dejstvo, ni empirični podatek; resnica ne obstaja 'tam zunaj' in ne čaka na nas, da jo odkrijemo. Resnica ni niti znanstveno preverjena in dokazana hipoteza, ni enačba in ni stavek, temveč je nekaj drugega.

Resnica je vselej nekaj drugega.

O resnici govorimo takrat, ko se nekaj zgodi, kot rečeno. Agamben pravi takole: zgoditi se mora odpiranje. Zveni nenavadno, toda to ni razlog za zavrnitev. Resnica se namreč razkrije; odpre se prostor, zato nastane tudi razlika med resnico in ne-resnico.

Odpiranje prostora je izjemno pomembno, ker se z njim zgodi tole: razkrivanje resnice omogoča tudi prostor za ne-resnico. Jezus pričuje natanko za to.

Človek, ki je odprt do resnice, dobro ve, da je odprt do resnice, to pa pomeni, da obenem prav tako dobro ve, da obstaja možnost ne-resnice. Zaveda se, da lahko razmišlja, pravi Agamben, toda prav tako se zaveda, da lahko tudi ne-razmišlja.

Človek je torej zmožen za resnico, zmožen je za razmišljanje, zmožen je za odpiranje in zmožen je za zlo. Če bi obstajal končni cilj človekove eksistence, ne bi mogli govoriti o etični izkušnji in ne bi mogli govoriti o svobodi. Razmišljanje o etičnosti človeških bitij ne bi bilo mogoče, oziroma bi bilo absurdno.

O etičnosti lahko razmišljamo natanko zato, ker ne obstaja tak cilj, ker ne obstaja vnaprej določena usoda. Ljudje imajo zato dolžnost, etično dolžnost natanko zato, ker so svobodni. Nekaj je treba narediti.

Človek je zmožen za etičnost, obstaja pa tudi možnost, ko ni več zmožen za neetičnost. To je šele vznemirljivo in zares pomembno.

Etičnost je možna zato, ker je svet zavezan kontingenci. Človek se zaveda sveta in njegove kontingentne narave, zato je zmožen za etična dejanja. Pri tem je najpomembnejše tole spoznanje: Ko je človek zavezan etičnosti, ni več absoluten, saj je radikalno odprt. Zgodi se, kar se je zgodilo Jezusu.

Ko stopi Jezus Kristus na pot, ne more več stopiti z nje, ne more skreniti. V tem je radikalnost njegovega poslanstva. Prehitro se je zadovoljiti z zamislijo, da je odrešil ljudi. Tudi če razumemo to metaforo, tako kot jo razume večina vernikov, ne moremo spremeniti ideje, da je ljudi odrešil tako, da jih je zavezal, da jim je odvzel možnost svobodnega delovanja v smislu delam, kar pač hočem delati, ker je pomembno le, da je meni udobno in da se imam fajn.

Pred Jezusom Kristusom zato ne moreš delati, kar bi hotel, ker preprosto nisi svoboden, svoboden pa nisi zato, ker te je Jezus odrešil od tega, kar sicer delaš vsak dan, in te zavezal diferenci, zaradi katere je lahko svet povsem drugačen.

V orisanem obzorju človeška bitja niso toliko kriva zaradi dejanj, ki so jih storila, temveč so predvsem odgovorna za dejanja, ki bi jih morala storiti, pa jih niso. Tako zapiše Agamben, sam pa se z njim popolnoma strinjam, zato mu tudi ne nasprotujem.

In nadaljujem. Živimo v svetu, v katerem so ljudje nori od aktivnosti, h katerim jih nenehno priganjajo. Toda v tem je tudi nekaj absurdnega: ljudje so frenetično aktivni znotraj zelo omejenega prostora. Ali kot pravi Agamben: kapitalizem spreminja človeško naravo tako, da jo ves čas omejuje na spektakle. Pomislite na športnike, te sodobne gladiatorje.

Novo človeško telo je zato vedno bolj spektakelsko, obenem pa je omejeno s tehnologijami, čeprav je videti drugače. Oboje je zavezano totalitarni logiki Vsega.

In prav zavezanosti logiki Vsega vam ne želim.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Neta Vergan 22:33 28-12-2016
Presenetljivo spoznanje, da letos pišem povsem drugačna voščila, opustila sem logiko Vsega. Predvsem, pa ne papigiram, raje pišem po svoje, zavedam se, da so moja voščila dobra, ker dajo misliti.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži