Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Najlepše je, ko kdo ugane vašo skrito željo, nam pravijo v teh dneh. Ali res? In kaj bi se zgodilo, če bi kdo uganil skrite želje Trumpa, Putina, Erdoğana, Marine Le Pen ali celo Hitlerja? Sam ne bi niti slučajno hotel ugibati skritih želja teh in njim podobnih ljudi, ker me je že vnaprej groza, kaj bi odkril; še manj bi jim želel, da se njihove skrbno skrite želje uresničijo ali izpolnijo. Mislim, da je zato najlepše nekaj drugega. Resnična vizija zgodovine se mora pričeti s subjektom, pravijo nekateri zgodovinarji, ki jih omenja v svojih delih Russell Jacoby. Na primer v članku z naslovom A New Intellectual History?, ki je priobčen v reviji The American Historical Review. In kaj naj bi to pomenilo?

Morda tole: človeška bitja so šele kot subjekti svobodna, kar pomeni, da ustvarjajo lastne zgodovine. Preprosto niso lutke v rokah zgodovinskih ali družbenih procesov, ki delujejo nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti, kot bi rekel Marx. Paradoks subjekta pa je, da je svoboden šele, ko je subjekt, ko je torej podložnik. Subiectus je namreč nekaj, kar je podvrženo, podrejeno, je pa tudi nekaj, kar je pozvano, predlagano, dobavljeno. Vse to je subjekt, ki ni osebnost. In ko govorim o podložništvu, mislim zlasti na branje knjig in na razmišljanje, na ideje torej, in ne na skrite želje. Vsaka prihodnost se prične z novo idejo, s predlogom nečesa novega, s subjektom, za katerega je pričeval tudi Jezus Kristus.

Toda preden nadaljujem, se moram za hip vrniti k Walterju Benjaminu in njegovim Tezam o filozofiji zgodovine (Über den Begriff der Geschichte) iz leta 1940. Takole piše filozof (teza XIV): zgodovina je subjekt konstrukcije (einer Konstruktion).

V nekem drugem besedilu (Das Passagen-Werk) pa zapiše: oblastniki izražajo velik odpor do nasilnih sprememb. Želijo, da vse ostaja enako – če je le mogoče, za tisoč let. Če bi bilo mogoče, bi tako Luna mirovala, Sonce pa se ne bi nikamor premaknilo. Potem nihče ne bi bil lačen in nihče ne bi terjal večerje. In ko oblastniki izstrelijo svoj naboj, nasprotniki ni dovoljeno streljati; njihov strel bi moral biti zadnji.

Demokracija pa že iz antičnih časov sem pomeni, da nihče nima zadnjega strela. Prav zato je treba brati knjige, kajti brez branja človek ne more priti do dobrih idej, brez njih pa ne more streljati. In ko ni subjektov, ki bi brali in streljali ideje, ni zgodovine kot konstrukcije.

Ljudje na žalost ne berejo prav veliko; povprašajte prvega knjižničarja in se prepričajte sami; človek bi moral prebrati vsaj dve dobri knjigi tedensko, kar je okroglo sto knjig letno. In ko berejo, navadno berejo površinsko. Ne berejo dovolj poglobljeno in ne berejo dovolj natančno, ne vzamejo si dovolj časa. Že v šolah jih namreč naučijo ponavljati vsebine knjig za učitelji. Ti jim pri pouku povedo 'pravo' razlago prebranega, povedo jim, 'kaj je avtor hotel povedati'. Vedejo se, kot da prav oni vedo, kaj je hotel povedati, in kot da sam ve, kaj je hotel povedati, čeprav je Freud že zdavnaj dokazal, da je želja najprej nezavedna. To je zanimivo zlasti tedaj, ko je avtor še živ. Potem sedete z njim na kavo, če se ponudi priložnost, seveda, pa ga povprašate. In pove vam čisto nekaj drugega kot učiteljica, ki skoraj zagotovo ni psihoanalitik! Posledice so kajpak katastrofalne.

V šolah je še vedno preveč takega razumevanja sveta in dogodkov v njem, ki se skuša približati matematičnemu razumevanju. Primer je kajpak pri roki: tri krat tri je lahko le devet in nič drugega. Učenci se torej učijo, da so samo nekatere razlage pravilne, medtem ko naj bi bile vse drugo samodejno napačne, zato se bojijo misliti, kajti verjamejo, da bodo povedali kaj narobe in se jim bodo drugi smejali. Odrasli ljudje zato pogosto navajajo le klišeje, na primer o vremenu, pri katerih je majhna možnost, da se zmotijo. Če je nebo brez oblačka in sije jarko sonce, res ni zelo tvegano reči, ko srečaš znanca na ulici, da je zunaj lepo vreme.

Na delu je redukcija ali krčenje. O svetu in dogodkih v njem je mogoče povedati tako veliko, ljudje pa se vse preveč zanašajo na enozložnice, preproste klišeje, mnenja in take stavke, ki so čim bolj nevtralni, ne povedo pa ničesar. In namesto da bi se v šolah bistveno bolj posvečali umetnosti in zlasti umetnosti razlaganja, retoriki in umetnosti javnega nastopanja, je na vrhu hierarhije predmetov še vedno dolgočasna matematika, ki se je večina učencev boji; torej je dolgočasna in zastrašujoča obenem. Matematika sama seveda ni dolgočasna, jo pa vedno znova naredijo tako. Od kje se je sploh vzelo vse to? In kdo ima pravico strašiti mojega otroka, ki mora hoditi v šolo, jaz pa kot njegov oče želim, da se nauči veliko in da zlasti zna misliti? Od kod šoli pravica, da dela z mojim otrokom kot svinja z mehom? Kdaj bodo starši otrok rekli, da imajo dovolj take šole in da hočejo novo, boljšo, tako, o kakršni pišem v knjigi Kognitivna znanost v šoli za 21. stoletje?

Potem zapiše Derrida tisti znameniti stavek il n'y a pas de hors-texte in vsi norijo. Redki sploh razumejo, kaj je filozof rekel, norijo pa skoraj vsi, ki so kdaj slišali zanj. Ne berejo dovolj, govorijo pa ves čas. Berejo premalo in zraven premalo mislijo, toda nenehno razlagajo, kot da razumejo. In na kaj je mislil Derrida, ko je izrekel zapisano? Pojma nimam.

Znam pa misliti, zato lahko razumem, kar je zapisal. Zapisal je tole: ne obstaja zunaj-besedila. In res ne obstaja. Skušajte reči karkoli o tem zunaj-besedila. Kaj boste naredili? Ustvarili boste (novo) besedilo. To je zelo preprosto razumeti.

Prihodnost je torej zavezana idejam in dekonstrukciji razlag sveta in vsega v njem, kot bi rekel Derrida. In kaj je dekonstrukcija?

Derrida v knjigi o Marxu zapiše, da lahko dekonstrukcijo razumemo tudi kot družbeno kritiko. V sedanjem času je to kritika političnega in ekonomskega neoliberalizma. Z lahkoto se zato strinjam z Derridajem, da terja družbena kritika ali dekonstrukcija neoliberalizma dvoje: boj za dostop do kapitala; anahronijo.

Naslednje vprašanje se kajpak nanaša na anahronijo. Kaj je to?

Anahronija je diskrepanca, razhajanje med redom stvari, na katerega smo navajeni, in redom stvari, ki ne pripada preteklosti.

Bodočnost namreč ni linearno nadaljevanje sedanjosti. Derrida upravičeno govori o spektralnosti, o duhovih in prikaznih, o bodočnosti, ki pomeni radikalni prelom s sedanjostjo in vračanje k duhovom preteklosti, kakršni so na primer duhovi renesanse ali to, kar imenuje Derrida duhovi Marxa. Naj navedem še en primer, o katerem se učijo tudi učenci v naših šolah.

Madame Bovary je v svojem času prizadela javno moralo, kot pravijo, toda še veliko bolj je delo, ki predstavlja izhodišče za razumevnje dekonstrukcije. Podobno je Derrida prizadel filozofe in druge mislece. Prizadel jih je še bolj, zato ga skušajo pozabiti. Paradoks pa je, da je Derrida sam pred smrtjo napovedal, da ga bodo pozabili. Naredili so torej natanko to, kar je izrekel, kar je v njegovem besedilu. Kako predvidljivo.

In kako žalostno.

Mislim, da se ne motim preveč, če rečem, da je Madame Bovary delo, ki ga danes bralci jemljejo preveč zlahka. V svojem času je namreč zastopalo nekaj, kar dela težave večini ljudi še danes: nedoločenost same realnosti; izzivanje moralne varnosti in gotovosti bralcev.

Brez izzivanja gotovosti, varnosti in določenosti namreč ni nobene bodočnosti. Je le več istega. V novem letu vam zato ne želim več istega. Ne želim vam, da bi se vedno znova pogovarjali zgolj o lepem vremenu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži