Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Umrl je John Berger. Bil je izjemen mislec in človek. Njegove misli so pogost navdih za pisanje kolumen, ki jih objavljam na tem kraju. Tudi danes je tako. Nekoč je zapisal: ljubezen do umetnosti je bila dolgo časa uporaben koncept evropskega vladajočega razreda. Njegovi predstavniki so trdili, da je njihova ljubezen pristna. Toda za uporabnost takega koncepta je bilo treba plačati ceno. Ljubezen do umetnosti je bila njihov privilegij, povezan z moralo, in v XIX. stoletju je nastalo veliko projektov kulturne filantropije – Zahodna ministrstva za kulturo so danes njene zadnje, absurdne in smrti zapisane manifestacije. In zagotovo je res tole: v današnjih evropskih družbah je izvirno umetniško delo obsojeno na propad – na more pobegniti usodi, da postane ritualni objekt oziroma privatna lastnina, in njegova vsebina, četudi ni povsem samodopadljiva, si ne more pomagati, da ne bi bila opresiven in brezupen poskus zanikanja te vloge. Razsežnosti sveta, v katerem se dogaja zapisano, so obenem tudi razsežnosti bodočnosti, ki je morda sploh ne bo – čisto mogoče je, da vam prav zato nenehno in iz dneva v dan pripovedujejo, da vse raste in da bo raslo še bolj.

Medtem ko se dogajajo v svetu spremembe epskih razsežnosti, slovenska vlada ne more uresničiti niti najbolj preprostih obljub, ki jih je sama poslala med volivce, ko je prosila za njihov glas: kakovostno in učinkovito zdravstvo; poenostavitev sistema javnega naročanja; prizadevanje za dostojne pokojnine; vzdržna pokojninska blagajna; učinkovitejša in prijazna javna uprava; zmanjševanje števila ljudi pod pragom revščine. Vse to bi državljani, ki delajo in garajo, v resnici že zdavnaj morali imeti, saj so si dobesedno zaslužili, ker ustvarjajo vrednost. Kako je torej mogoče obljubljati nekaj, kar bi moralo biti samoumevno in smo v rajnki Jugi v glavnem že imeli? Našteto so obenem take obljube, da jih je mogoče uresničevati neskončno dolgo in še vedno trditi, da se trudiš in da si prizadevaš. Zelo zvito.

Ali pa tudi ne, kajti omenjene spremembe, ki se dogajajo v svetu, le da mediji o njih ne poročajo, maddoločajo celo zvitost obljub, ki sem jih na kratko povzel. Kaj to pomeni?

Pomeni, da je samodopadljivost vladajočega razreda tako velika, tako absurdna in tako neprikrita, da vleče za seboj tudi tajbo realnosti, ki je na meji, onkraj katere je treba plačati visoko ceno tudi za sprenevedanje in vsakdanje blefiranje.

Tudi zato se pripravljam na januarsko predavanje z naslovom Kako se bo končal kapitalizem. Prihaja namreč čas radikalnega odločanja, ko ne bo več vprašanje, ali se bo kapitalizem končal ali ne, temveč bo povsem jasno, da se bo končal, in bo le še vprašanje časa, kdaj in kako se bo končal. Za številne ljudi je beseda radikalno kajpak šokantna in celo nevzdržna, toda zares šokantno in nevzdržno je objektivno stanje sveta, ki pa ga v glavnem bolj ali manj molče prenašajo in so zraven nezadovoljni.

Tokrat bom zato spregovoril o samem jedru človeške narave, ki je ustvarjalno, in ni vezano na potrpežljivo in celo depresivno prenašanje izkoriščanja, krivic in neumnosti kapitalizma. In ta se ne bo končal zaradi človeške narave, temveč se bo končal tudi zaradi nje, zlasti pa se bo končal, ker je nestabilen pa svoji naravi.

Opraviti imamo torej z naravo ljudi in z naravo kapitalizma, ki sta vsaksebi. Oboje je dobro razumeti in dobro je poznati njuno resnico, kajti v določenem trenutku se bo preprosto treba odločiti, ali hočemo preživeti ali pač ne.

Simptomatično je, da razlagalci kapitalizma le redko govorijo o njegovi naravi. Klasiki, ne le Marx in Engels, temveč tudi Ricardo, Mill, Luxemburg, Polanyi in drugi, so vedno znova poudarjali, da so krize notranje samemu kapitalizmu, da moramo govoriti o krizah, ko govorimo o njem. Namesto tega zlasti politiki pogosto govorijo le o rasti vsega in o lepih časih, ki nas domnevno čakajo. Ljudem ponujajo cvetlične iluzije o realnem svetu, medtem ko jih njegova resnica ne zanima. Na delu je primitivna logika: radi bi še naprej vladali.

Resnica globalnega kapitalizma pa je zelo preprosta: dolga depresija. Prav tako je zelo preprosto tole: prek medijev vam neprestano govorijo o rasti, optimizmu, svetli prihodnosti. Tako vam bodo govorili tudi v prihodnje, ker morajo govoriti, morajo pa zato, ker verjamejo, da morajo, da bi bilo še naprej vse, kot že je, da bi torej ohranjali pri življenju iluzije.

Razkorak med resnico sveta in iluzijami o njem je torej velikanski. Pomemben prispevek k razkoraku zagotavlja novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump, ki je pravkar zagrozil japonskim proizvajalcem avtomobilov, da jih čakajo hude dajatve na izvoz avtomobilov v ZDA, če ne bodo bolj skrbeli za ameriške delavce in bodo proizvodnjo avtomobilov še naprej preusmerjali v Mehiko. Poleg tega številni verjamejo, da bo uresničil napovedi o gradnji infrastrukture in zmanjševanju korporativnih davkov.

Skrb za iluzije je zares velika in verovanje vanje ni inteligentno. Na delu je veliko vraževerje.

Povsem enako se dogaja na nekem drugem področju. Peter Wadhams, avtor knjige z naslovom A Farewell to Ice: A Report from the Arctic, opozarja, kako velika so razhajanja med modeli znanstvenikov, ki preučujejo podnebne spremembe, in dejanskimi, objektivnimi podatki, pridobljenimi na terenu, kjer so zadeve veliko hujše, kot predvidevajo modeli.

O čem torej govorim? Govorim natanko o problemu, ki ga ponazarja razhajanje med teoretičnimi modeli in objektivno realnostjo.

Bistvena značilnost vsakega inteligentnega vedenja pa je, da živo bitje popravlja svoje modele realnosti in upošteva nove podatke, nova dejstva. Če tega ne naredi, ne moremo govoriti o inteligentnem delovanju.

Kapitalizem se bo prej ali slej končal. Podnebne spremembe bodo še veliko bolj katastrofalne, iluzij o realnosti bo vedno več in vedno bolj zapletene bodo, da jih ne bo enostavno dešifrirati.

Kaj pa lahko rečemo o človekovi naravi?

Vprašanje o človekovi naravi se zaostri natanko ob zapisanem. Naši otroci in vnuki imajo prihodnost le, če ljudje, ki imajo vzvode, takoj radikalno spremenijo nekatere zadeve na tem svetu. V nasprotnem primeru nimajo prihodnosti in nobene iluzije je ne bodo ustvarile.

Trenutno ni videti, da bi hoteli kaj storiti, kajti spremembe bi morale zajemati bistveno drugačen način življenja, kot je ta, na katerega smo navajeni. Ne le politiki, temveč tudi drugi ljudje so zato na resni preizkušnji: bi še naprej živeli, kot so navajeni, ali bi nekaj dramatično spremenili?

Na svetu se dogaja to, kar se sicer pogosto dogaja v življenjih posameznikov: namesto radikalnih sprememb bi imeli raje nekaj kozmetičnih popravkov. Toda za tak način razmišljanja in delovanja je definitivno prepozno.

Prepozno je za razmišljanje, da bomo nekoliko zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida v zrak in vse bo zopet v najlepšem redu. Ne bo v najlepšem redu. Nikoli pravzaprav ni bilo v najlepšem redu, ker je kapitalizem napolnjen s krizami, ki se nujno zgodijo vsakih nekaj let, da ga je treba nenehno reševati.

Ogljikov dioksid, ki je že v ozračju, bi morali potegniti iz njega, obenem pa ne bi smeli spuščati v ozračje novega. In če se bo v ozračje sprostilo samo nekaj malega metana, ki je zaenkrat še varno ujet pod Arktiko, kar se skoraj zagotovo bo, nam ni več pomoči.

Potem bo vsakomur jasno, kako bizarne so obljube, zapisane uvodoma.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži