Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V teh dneh je zunaj zelo mrzlo in gotovo se najde kdo, ki si misli, da je to sočasno empirični, objektivni dokaz, ki upravičuje dvom v podnebne spremembe in globalno segrevanje planeta. Dogajajo pa se tudi druge reči. Časnik The New York Times je 1. avgusta leta 2015 priobčil podatek, da je zgolj nekaj sto ameriških družin darovalo polovico vsega denarja, potrebnega za ameriško predsedniško kampanjo leta 2016, ki je stala krepko čez dve milijardi dolarjev. In niti ena družina ni neumna, da ne bi pričakovala česa v zameno. Tako je sodobno timsko delo med oligarhi in samo domišljamo si lahko, da vemo, kakšne usluge si izmenjujejo, kajti v kapitalizmu ni nič zastonj, kot pravijo. Thomas Piketty zato lahko samo sanja o globalnem obdavčenju bogastva; tega ne bo nikoli doživel. Dejstvo kapitalističnega življenja pa je tudi korupcija, piše Wolfgang Streeck v knjigi How will capitalism end?: essays on a failing system. Videti je, da ni sile na tem svetu, ki bi jo preprečila. Za povrh pa je treba reči tudi tole: vizije novega sveta ni nikjer. Povsod je le več istega. In zopet je pri roki filmska produkcija: serija The Walking Dead je vse bolj aktualna, in ob gledanju se gledalcu vedno znova ponuja občutek, da sploh ne gre za fikcijo, temveč za realnost, ki jo živimo iz dneva v dan, kar pomeni, da smo zombiji tudi sami.

V obzorju pravljic, ki jih večkrat omenim, poslušamo pa jih vsi, bi lahko verjeli, da živimo v svetu, v katerem sodelujemo, delamo drug z drugim v timih, se povezujemo, posvetujemo, dogovarjamo, skupaj načrtujemo, izvajamo, uresničujemo in vse drugo, smo ustvarjalni in seveda kritično mislimo. V utopičnem svetu je res tako, v realnem svetu pa je bistveno drugače: filmski svetovi so vse bolj realni, realni svetovi so vse bolj fiktivni.

Morda je ena najbolj bizarnih stvari na tem svetu tale: ljudje so nenehno spodbujeni k posebnemu načinu vedenja, ki je v norem svetu zares noro. Streeck tako govori o ljudeh, ki so nerazumno srečni (unreasonably happy) (str. 45). V današnjem svetu pa ljudje res nimajo nobenega razloga za srečne občutke!

Živimo v svetu velike nedoločenosti, živimo pa tudi v svetu nenehnih sprememb. Kako jih doživljajo ljudje na svoji koži?

Najprej tako, da čutijo tole: vse se spreminja, nobene medsebojne vezi ne trajajo, vezi celo niso zaželene, človek se mora ves čas premikati, ne sme se predati kaki zadevi, ne sme se ji posvetiti za dlje časa, ne sme biti zvest, ne sme stati na enem mestu, ne sme se žrtvovati. Zvest je lahko le na paradoksen način, in sicer tako, da zvesto sledi nenehnemu spreminjanju, gibanju in preobražanju vsega.

Timsko delo je zato destruktivno, saj terja natanko to, kar ves čas izginja: loyalty and commitment, kot piše Sennett v knjigi The Corrosion of Character. Loyalty je zvestoba, commitment pa je zavezanost, obveznost, dolžnost. Dobro je natančno pogledati, kakšna je narava te paradoksne zvestobe in predanosti, ki je predvsem za elito, za katero lahko rečemo, da ne teka za sanjami, saj jih živi, medtem ko vsi drugi tekajo za njimi, a jih ne ulovijo.

Kakšne so torej dolžnosti vsakdanjega življenja elit in kakšne so dolžnosti vseh drugih ljudi?

Ko je življenje vse bolj sestavljeno iz kratkih epizod, fragmentov, koščkov, delčkov, sekvenc in detajlov, ni več mogoče povedati velike zgodbe. Če ne pripadaš eliti, sta predanost in zvestoba nenadoma le oviri, zastareli vrednoti iz nekega prejšnjega časa.

Človek mora biti fleksibilen, zato zatrjujejo v en glas. Kaj to pomeni? Kaj pa je fleksibilnost, če ni nenehna prilagodljivost, elastičnost, podrejena silam in pritiskom, da se mora ves čas nekaj spreminjati, dogajati in preobražati? Človek je lahko on sam le, če se nenehno spreminja. Potem govorijo o rasti in lepših časih.

Kapitalizem, ki ga živimo, se ustrezno imenuje short-term capitalism, poudarja Sennett (prav tam). Vse je kratkoročno, nobene vzdržnosti ni na obzorju, saj je povsem nesmiselna.

Streeck ima zato prav: družbeno življenje ljudi je v času entropije nujno individualistično (str. 40). To preprosto pomeni, da so posamezniki vse bolj odgovorni za družbeno življenje. Vsakdo zato na svoji koži čuti, da je na njegovih plečih vse večje breme preživetja. Računati ne more ne na državo ne na družbo; računa lahko le sam nase in morda na koga iz najožje družine.

Medtem ko se posamezniki pripravljajo na nove oblike dela na sebi, če sploh hočejo preživeti, nanje pritiskajo trgi od zgoraj, medtem ko jim strokovnjaki ponujajo nove formate, metode in tehnike dela na sebi. To zato ne more biti po želji posameznikov, temveč mora biti profitabilno, biti mora tako, kot terjajo trgi, saj morajo tudi strokovnjaki od nečesa živeti. Ljudje morda za silo verjamejo, da so vse bolj svobodni in da vse bolj osvobajajo sebe, v resnici pa so vse bolj podrejeni tržnim zakonitostim, ki se ob odsotnosti varovalnih funkcij države krepijo iz dneva v dan.

Danes ne obstajajo trgi v državah, temveč životarijo države znotraj trgov.

Življenje je tako za večino ljudi vedno bolj podobno zimski pokrajini, v kateri od mraza drgetajo, glas od zgoraj pa jim nenehno prišepetava, naj vendarle nekaj storijo zase, da se bodo ogreli, češ da so razumna bitja. Od njih se pričakuje tudi ustvarjalnost, kreativnost, iznajdljivost, raba domišljije in čustvene inteligence, empatije, solidarnosti in medsebojne pomoči, ustvarjanje socialnih mrež, pa tudi potrpežljivost, optimizem, vztrajnost in seveda samozavest.

Ljudje ne smejo popuščati v svojih držah, za katere so se zelo potrudili, obenem pa naj mirno poslušajo poročila o korupciji med pripadniki elite, nastajanju in krepitvi oligarhij, davčnih utajah in bajnih zaslužkih teh, ki upravljajo s svetom in z vsem v njem, tudi s človeškimi viri, kot jih ljubkovalno imenujejo.

Seveda ni vse črno. Pripadniki elit darujejo ogromne količine denarja in se prikazujejo ljudem tudi kot filantropi, ne le kor pravljičarji. Ljudje, očarani nad njihovo širokogrudnostjo, še bolj verjamejo vanje in so jih pripravljeni podpirati na vse mogoče načine, upajoč, da bodo nekoč skupaj.

Živimo v narobe svetu, v katerem revni podpirajo elite, ti pa jim vedno znova namenijo kako drobtinico, da ne zapadejo v depresijo in da ne obupajo povsem.

Potrpežljivost je božja mast, pravijo ljudje. Že vedo, zakaj to trdijo. In ko se potrpežljivost preplete z upanjem, so pravljičarji na konju. Pripovedujejo pravljice, ki jim ljudje spontano verjamejo. Še več. Zraven so takoj sanje, zato pravljičarji svetujejo ljudem, naj tekajo še za sanjami. Naj torej sanjajo, upajo in naj bodo potrpežljivi. Če natančno preberete govore slovenskega predsednika, takoj spoznate, da so take besede all over the place.

Streeck zato upravičeno povzema (prav tam, str. 42): sem sodi prekarno zaposlovanje, ki ga slavijo kot pozitivno spodbudo za razvijanje tekmovalnosti, napredovanja vsakega posameznika (self-improvement) in izgrajevanje optimizirane podjetniške identitete.

Končni rezultat je dobesedno osupljiv: kar nekaj deset odstotkov ljudi se prišteva med elito oziroma 1 % ali pa verjame, da bodo nekoč našli svoje mesto med njenimi pripadniki. Pa naj še kdo reče, da ljudje niso uspešno zaslepljeni.