Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pri meni se je te dni oglasil filozof. Rekel mi je, da bi se rad pogovarjal z menoj o tem, kar zmore telo. Potem je dodal: ljudje pogosto mislijo, da se filozofija začne z idejami in da pomeni zgolj ukvarjanje z idejami, s pojmi, stavki, z abstrakcijami torej. Kot da konkretno telo ni pomembno, kot da ga lahko zanemarimo, kot da smo lahko do njega povsem brezbrižni. In nesporno dejstvo je, da so del telesa tudi možgani, s katerimi mislimo. Ko zanemarjamo telo, zato nujno zanemarjamo tudi možgane. Kako je torej mogoče hvaliti filozofijo, ne da bi skrbeli za možgane in telo? In prav Stari, ki izumijo filozofijo, so že zdavnaj pokazali, da je skrb za dušo obvezno tudi skrb za telo. Prav zato si ne znam predstavljati filozofije brez skrbi za telo, ki se začne pri hrani. Ta ni dobra ali slaba le za telo, temveč je vselej nujno dobra ali slaba tudi za možgane. Na katere moramo še posebej skrbno paziti, ker so izjemno dragocen organ, kar je bržčas očitno.

S filozofom sva se tako pogovarjala o telesu in se bova še naprej; tak je najin dogovor, saj je o tej temi mogoče povedati zelo veliko. O temi in najinih pogovorih bom tudi pisal. Na primer na tem kraju.

Naj zato za začetek zapišem tole: ko predavam po Sloveniji o zdravi prehrani in zdravem načinu življenja, vedno znova naletim na enaka vprašanja, na katera bom odgovarjal tudi tukaj. Zastavljajo mi jih slušatelji, ki so vedno znova presenečeni nad spoznanji, kako močno škodijo svojemu telesu in s tem tudi možganom, ko uživajo serijske ubijalce. Govoril bom o njih.

Pravzaprav bom govoril o neki preprosti življenjski modrosti, ki bo rdeča nit vseh zapisov. V resnici sem dovolj star, da to lahko naredim brez lažne skromnosti. Torej: človeška bitja so zmožna za razmišljanje, zmožna pa so tudi za red. Ne v tistem bizarnem smislu, da je vsak red boljši od nereda, kot včasih rečejo ljudje, temveč bistveno drugače: človek vzdržuje red tako, da je zvest. Na primer resnici.

In v določenem smislu se vse začne z molekulami, ki jih moramo dnevno dovajati svojemu telesu, saj sicer ne more živeti in delovati, kot je treba. Če ne deluje, tudi misliti ne moremo, ker so del telesa možgani, ta neverjetno dragoceni organ, brez katerega ni razmišljanja in ni filozofije.

Pomembno je torej telo. Pomembna je skrb zanj. In za možgane. Pomembna je hrana, ki je dobra za telo.

Kljub temu nam mediji vsak dan brez premora besno in prav zagrizeno ponujajo rdeče meso. Oglašujejo ga na veliko, češ da so ljudje od nekdaj jedli meso in da je to dobro za moč. Kljub temu da je to neumnost, jo oglašujejo iz dneva v dan. Torej mirno oglašujejo neumnost. Zadaj so seveda interesi industrije mesa in pohlep po dobičkih. Za zdravje ljudi jim je mar malo ali pa sploh nič.

Ljudje kajpak verjamejo, da res potrebujejo meso, saj jim to govorijo tudi starši, prijatelji, vzgojitelji, učitelji, znanci in vsi drugi. Dobro naj bi bilo namreč za moč. Za rast in mišice in podobno. Potem na veliko jedo rdeče meso, pa tudi druge vrste mesa in verjamejo, da je vse v najlepšem redu. Pa ni.

Številni ljudje obenem znižujejo holesterol, ker imajo pač previsokega; nisem rekel, da zaradi rdečega mesa. S tabletami, kajpak. Ker tako rečejo zdravniki. Potem se pojavi cel kup težav. Med drugim se zaradi teh tablet povečuje možnost za diabetes; zlasti pri starejših ženskah, kot dokazujejo klinične študije. Tega zdravniki ženskam ne povedo, ko jim predpisujejo tablete. Morda je zopet treba reči besedo ali dve o pohlepu neke druge industrije – farmacevtske namreč.

Ljudje uživajo poleg rdečega mesa tudi velikanske količine ogljikovih hidratov oziroma sladkorjev, soli in transnasičenih maščob, ki jih je v naravi sicer izjemno malo. Zanašajo se na svoje občutke in trdijo, da je taka hrana zanje dobra, da jih pomirja in da jim dobro dene. Potem hočejo še več, ne da bi vedeli, zakaj. V resnici so odvisniki, ki sem in tja napadajo običajne odvisnike od drog, alkota in cigaret. Dejstvo pa je, da je tamle zunaj največ odvisnikov od sladkorjev.

In ko je prepozno, je prepozno. Njihova telesa namreč niso evolucijsko narejena za tako hrano. Taka je zelo preprosta resnica; zelo preprosta resnica je natanko taka.

Za katero je človek zmožen, zato ji je lahko zvest. Na primer brez izjeme. Potem lahko govorimo o redu.

Nered je nekaj drugega. Na primer v možganih. Srečujem veliko ljudi, ki se na smrt bojijo, da bodo nekoč dementni. Verjamejo, da Alzheimer kar pride s starostjo in udari kot strela z jasnega. Kot da je usojen, kot da je neizogiben. Strahovi so zares veliki.

Toda možgani ne postanejo dementni sami od sebe. Zgoditi se mora veliko, preden zares opešajo. Uživanje serijskih ubijalcev zagotovo prispeva k temu, kot potrjujejo študije. Ljudem pa se zdi čudno, da ima uživanje sladkorjev kako zvezo z demenco.

Prav tako ne poznam ženske, ki ni na dieti. Prav neverjetno je, koliko diet je tamle zunaj, število debelih ljudi pa nikakor ne upade. V resnici gre za past, v katero se ujamejo številne ženske, čeprav to še ne pomeni, da se moški ne morejo. Tudi v tem primeru se moramo z očesom ozreti na delovanje industrije dietne prehrane in dietnih predlogov.

Še več ljudi pa je vraževernih. Nenehno poslušam, da ne morejo iz svoje kože, da so taki, kakršni pač so, da je nekaj v njihovih genih, da so taki in taki po naravi. Skoraj ni človeka, ki me doslej ni skušal prepričati v horoskop, pa v polno Luno in branje prihodnosti iz kave.

Tako je stanje stvari.

Pa vendar so vsi ti ljudje še vedno zmožni za razmišljanje in za red. Taka je moja osnovna ideja. Pravzaprav je kar aksiom.

Naj počasi preidem k serijskim morilcem, s katerimi se bom še veliko ukvarjal. Ljudje jih vnašajo v svoja telesa vsak dan. Mislim na hrano. Tudi na pijačo in druge substance, seveda, ampak najprej bi se osredotočil na hrano.

Stojim v vrsti za hrano, nekdo pred menoj si jo naloži na pladenj, potem vzame v roke solnico in približno pol minute siplje velikanske količine soli na izbrano hrano. To je vsakdanji prizor, ki sem mu priča znova in znova.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži