Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekdo mi je napisal pismo in me mimogrede obtožil, ne da bi navedel eno samo študijo, kar je na žalost tipičen primer obračunavanja z intelektualci in znanstveniki v tej provinci, da je moje pisanje o rdečem mesu in raku, ki pa temelji natanko na znanstvenih študijah, nekritično; in ko zapišem, da temelji na študijah, mislim na veliko število študij, ne na eno samo, kar terja ogromno časa in študiranja; da ne bo kdo mislil, da se zadovoljujem s hitrim prebiranjem časopisov, Wikipedije ter lenobnim gledanjem televizije ter drugih lahko dostopnih in problematičnih virov. V branje priporočam, poleg drugih študij, ki jih bom še navedel v prihodnje, tudi tole metaštudijo: Consumption of meat and dairy and lymphoma risk in the European Prospective Investigation into Cancer and Nutrition, ki je bila priobčena leta 2011 v reviji International Journal of Cancer. Mimogrede: niti slučajno ne privoščim nikomur, da bi dobil diagnozo rak. Danes pa nameravam govoriti o holesterolu, za katerega številni ljudje ne vedo, da je tudi – močan antioksidant. Še vedno govorim o serijskih ubijalcih možganov.

Dejstvo je, da živimo v družbah, v katerih imajo vse pomembnejšo vlogo eksperti ali strokovnjaki, da nam povedo, kako pravilno in zdravo živeti. In ker so strokovnjaki, jih kajpak poslušamo, saj samodejno verjamemo, da so zaupanja vredni in da je to, o čemer govorijo, preverjeno, dokazano in preprosto res. Če na primer rečejo, da moramo jesti hrano z malo maščobami, da se moramo izogibati holesterolu, da nas ne bo kap ali da nam ne bo odpovedalo srce, jih poslušamo ter na veliko jemo travo in drugo zelenje, kjer domnevno ni maščob in holesterola.

Včasih povabijo tudi mene kot strokovnjaka in me poprosijo, naj spregovorim o manipulaciji; kako mediji in oblastne strukture manipulirajo z ljudmi, kako manipulirajo korporacije, kako manipulirajo ljudje sami s seboj in drug z drugim. Zadeva seveda ni enostavna in ni preprosta: tamle zunaj ne obstajajo zlobni in zoper ljudi naravnani posamezniki, ki bi hoteli manipulirati z drugimi ljudmi, da bi bil čim bolj zaslepljeni za resnico sveta.

Pa vendar lahko govorimo o manipulaciji kot objektivnem procesu, ki poteka ves čas.

Za začetek naj navedem tale primer: danes živimo v okolju, v katerem je beseda maščoba dobesedno grozo zbujajoča. Moj stari ata jo je včasih mirno namazal na koruzni kruh, ker za pšeničnega ni bilo denarja, in jo pomalical. V zadnjih desetletjih pa so se ljudje dobesedno navadili razmišljati, da morajo jesti čim več zelenjave in čim manj maščob. Nastalo je neverjetno veliko popularnih knjig, v katerih je to zapisano, naredili so gigantsko veliko oglasov in propagandnih sporočil, da je to čista resnica, organizirali so cele kampanje, s katerimi dnevno besno napadajo ljudi in jih prepričujejo, naj se za božjo voljo izogibajo maščobam, da je holesterol izjemno nevaren, če ga imaš preveč, in naj naredijo vse, da ne bodo debeli, da bodo imeli prehodne žile in da bodo dolgo živeli suhi kot trlice.

Verjetno nihče od avtorjev takega razmišljanja, pisanja in govorjenja ni zloben ali pokvarjen, kot rečeno, pa vendar govorimo o manipulaciji. Med ljudmi sejejo strah in jih ne spodbujajo k premišljevanju, h kritični rabi uma. Ne spodbujajo jih, naj razmišljajo, kot razmišljamo v znanosti: zadeve je treba preveriti, potem jih je treba še enkrat preveriti, treba je dvomiti, treba je misliti in potem je treba še več misliti.

Namesto tega se od ljudi pričakuje, da ne bodo mislili in bodo kar verjeli, tako kot je treba verjeti v cerkvi, in seveda kupovali zdravo hrano, da bi zdravo živeli. Evolucija pa ljudi že tisočletja uči čisto nekaj drugega: maščobe so dobre. Niso čisto vse dobre, kajpak, toda to zgolj potrjuje zapisano: treba je misliti in ločevati zrnje od plev. Naše telo ima namreč rado dobre maščobe, če jih lahko tako imenujem, naše celice imajo rade maščobe, membrane celic jih zelo potrebujejo in so dobesedno narejene iz njih. Ne marajo pa transnasičenih maščob, ki jih je v naravi sicer zelo malo, kar pomeni, da jih naši predniki niso mogli jesti, tudi če bi jih hoteli, na policah trgovin pa jih je danes, lepo so kajpak zapakirane v privlačno embalažo, da bi jih potrošniki pokupili čim več in s tem prispevali k rasti BDP-ja, kolikor hočete.

Sledi še več primerov, ki dokazujejo, kako ljudje ubijajo sebe, zlasti pa svoje možgane, misleč, da živijo zdravo, da skrbijo zase, za svoje telo in za svojo dušo. V resnici pa skrbijo le za profite korporacij in drugih, kar jih je zainteresiranih zanje.

Vsi ljudje poznajo izraz slab holesterol. In se ga bojijo, kar je zelo razumljivo. Če je nekaj slabo, se tistega bojimo. Vsak človek to razume, saj je razumno. Nenehno ga zato preverjajo, slab holesterol namreč, in trudijo se, da bi ga imeli čim manj – napadajo ga celo s tabletami, na primer s statini, ki dokazano naredijo veliko škode, in tudi s tem povečujejo BDP. Logično: če je holesterol slab, ga je dobro imeti čim manj. O, sveta preproščina! Od kod sploh trditev, da obstaja slab holesterol? Kako vemo, da je holesterol slab? Smo kje prebrali, slišali ali pa opazili napis na kakem plakatu v zdravstvenem domu? Morda bi bilo dobro prebrati kako dobro knjigo o tem in se prepričati na svoje oči, kot se reče.

LDL, o njem govorimo, namreč ni slab in sploh ni holesterol, kot zatrjujejo celo strokovnjaki. Kratica pomeni tole: low-density lipoprotein. Torej govorimo o beljakovinah in maščobah. Njegova ključna funkcija v možganih na primer, kjer je zelo pomemben, je prenos ali transport holesterola do nevronov, ki ga nujno potrebujejo. In holesterol ni maščoba, saj je sterol oziroma steroidni alkohol – od tod tudi ime.

Osnovno spoznanje o maščobah, lipoproteinih, holesterolu in zdravju možganov, je torej izjemno preprosto: maščobe niso problem. Ljudje praviloma ne postanejo debeli zaradi uživanja maščob. Maščobe na trebuhu nimajo dosti opraviti z maščobami, ki jih uživajo. Poleg tega možgani potrebujejo maščobe. V možganih je zelo veliko maščob, ki so vir energije za pravilno celično delovanje. Enako velja za holesterol. Možgani ga potrebujejo. Celične membrane nevronov ga potrebujejo. Nevroni potrebujejo holesterol, zato je dobro, da nas je evolucija opremila z LDL-om, z lipoproteini torej, da jim ga dostavljajo.

Za konec pa še en mit: ljudje verjamejo, da uživanje mastne hrane sočasno pomeni uživanje holesterola. Tega v resnici proizvaja telo samo, v jetrih, in zelo malo ga dobijo s hrano. Še enkrat holesterol je izjemno dober za možgane, saj vpliva na oblike beljakovin in neposredno spodbuja kognitivne funkcije, kamor sodi razmišljanje, kot poudarja ameriški profesor biofizike Yeon-Kyun Shin.

Zares problematična zato ni maščoba, problematični so sladkorji oziroma ogljikovi hidrati, kot bom pokazal drugič, opirajoč se na izsledke kliničnih študij, ne na rumeni tisk, govorice, mnenja ali dokso; prav tako ne bom gledal v kavo, oblake, mušje iztrebke in ne bom prebiral horoskopa.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #3 blaz3k 08:51 14-01-2017
ja verjamem da bi se morali čimbolj približat prehrani naših prednikov saj s to hrano so/ smo preživeli
Citat
+2 #2 Neta Vergan 15:45 13-01-2017
Tole pa mi je hudo všeč. Nekaj podobnega je z glutenom, pa tudi z razhudniki. Pokojni Prof. Dr. Dražigost Pokoren je na vprašanje glede rdečega mesa rekel, da ga je veliko in da ga je treba pojesti. O prehranskih dopolnili pa tole, mi imamo dobro prehrano, zato dopolnil ne potrebujemo, tisti pa ki jih, si jih ne morejo privoščiti, ker so hudo draga.
Mislim, da smo si življenje zakomplicirali do amena, in pozabili kako je biti LAČEN.
Citat
+1 #1 mali 15:18 13-01-2017
Lepo napisano - razumsko!
Bi pa dodal še par "niti" za raziskovalce resnice o holesterolu, mesu in raku:
kloridi in flouridi v hrani in vodi, postenje, kombinacije hrane in ketonska dieta, elektromagnetno valovanje, stres.
Pa uspešno raziskovanje
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži