Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ali pa tudi ni. Ko se je Titanik potapljal, je bilo čisto vseeno, ali orkester igra dobro voljo ali je ne igra. Ladja se je še vedno potapljala in nikakršna dobra volja je ni mogla rešiti. Ni pa bilo nobene nujnosti, da se je potopila. Lahko se tudi ne bi.

Ko razmišljam o serijskih ubijalcih možganov, ne mislim le na hrano, ki jo uživajo ljudje, sledeč propagandi in mitom o zdravem življenju, temveč mislim tudi na širše družbeno okolje, v katerem živijo in se prehranjujejo. Serijski ubijalci kajpak ubijajo po definiciji, to pa pomeni, da je nečesa vse manj.

Kapitalizem je sistem, v katerega je vgrajeno pričakovanje o neskončni rasti, neomejeni proizvodnji dobrin in kopičenju kapitala čez vse meje, vgrajeno je pričakovanje po komodificiranju čisto vsega, kar pomeni, da se v njem spreminja v blago vse: ljudje kot delavci in potrošniki; narava; delo samo. Je to razumno razmišljanje za družbeni red, kar kapitalizem vsekakor je? Je zares razumno razmišljati, da mora biti nečesa vedno več?

Kapitalizem nima danes nobenega nasprotnika ali celo sovražnika. Na tem svetu je povsem sam, je sam svoj gospodar, kar pomeni, da lahko dela, kar hoče. Znano pa je, da se največje katastrofe dogajajo natanko takrat, ko nekaj ni omejeno; kapitalizem danes ni omejen, zato lahko uniči samega sebe, kar je veliko slabši položaj od tistega, ko je imel nasproti sebe državni kapitalizem jugoslovanskega tipa.

Da bi bilo vse skupaj vsaj videti razumno, mora delovati gigantski ideološki stroj, delovati mora propaganda brez primere, ljudje morajo verjeti v natančno določene zadeve. Dogajati pa se mora še nekaj: sistem, ki je inherentno nestabilen, mora prek svojih zastopnikov ves čas ustvarjati pri ljudeh vtis, da je stabilen.

In namesto da bi govorili o nestabilnosti samega sistema in o tem, kaj storiti, nas prepričujejo, da je sistem v redu in da bo tak tudi v prihodnje. Neenakost med ljudmi sicer nenehno narašča, ker se kapital akumulira v rokah peščice, toda še vedno ponavljajo isto mantro: vse je v redu.

Kako je lahko vse v redu, če neenakosti naraščajo? Kako je sploh mogoče misliti, da je v takem svetu vse v redu? Kaj se mora dogajati v ljudeh, da so pripravljeni verjeti v tako očitno neumnost? In kaj se dogaja v njih, če ji ne verjamejo? Kaj se dogaja v njihovih možganih?

Dogaja se tole: svet razlagajo zelo dobro plačani pripadniki elite; tega dejstva nikakor ne smemo prezreti. Elitni strokovnjaki tvorijo elitne akademske klube ter objavljajo svoje razlage sveta in vsega v njem, za to so dobro plačani, vsi drugi pa poslušajo, berejo, spremljajo in – verjamejo.

Elite razlagajo svet vsem drugim ljudem, ti pa delajo vse mogoče, da bi bil svet še naprej tak, kakršen je v njihovih interpretacijah. Krog je sklenjen. Denar se akumulira tudi v žepih strokovnjakov, ki so kajpak motivirani, da razlagajo svet še naprej na enak ali zelo podoben način in ponujajo ljudem za velik denar več istega. Nikakor ne smemo misliti, da so vodilni filozofi, ekonomisti, sociologi in drugi strokovnjaki revni profesorji, ki delajo na etični pogon. Resnica je daleč od tega, kajti sistem jih potrebuje in jih tudi dobro nagrajuje za zvestobo.

Številni strokovnjaki, ki so dobro plačani za predavanja, članke in monografije, nimajo nobenega dobrega razloga, da bi pojasnjevali svet, kakršen je v resnici, zato pa imajo dobre razloge, da vse ostane, kot je. Ne razlagajo sveta, temveč ga zastopajo, branijo, hvalijo in obnavljajo. V nekem smislu so podkupljeni.

Danes je tako rekoč zapovedano, da morajo braniti trge in tržne zakonitosti, svobodno tržno gospodarstvo in svobodno pretakanje kapitala, ljudi in dobrin. To za drag denar tudi delajo, kot rečeno, zato je njihov žargon ali novorek povsod.

Malce se zaplete le, ko se države nenadoma začenjajo zapirati vase in ne spustijo migrantov čez meje, kamor namestijo še bodeče žice, ograje in zidove. Še vedno sicer zastopajo in zagovarjajo prost pretok vsega, le da malo zamižijo na oko: prost pretok, seveda, a ne za vse. Tako je tudi v živalski farmi: začetna pravila skupnega življenja se počasi, zelo počasi in skoraj neopazno spreminjajo, da je na koncu spet vse tako, kot je že bilo. Nekateri pa govorijo, da je pisal Orwell znanstveno fantastiko. Resnica je, da znanstveno fantastiko ves čas že živimo.

Enako je z zdravo prehrano in zdravim načinom življenja: elite povedo, kako in kaj, ljudje sledijo in verjamejo. Mitov o realnosti je v realnosti veliko, sociologi pa vztrajajo, da živimo v družbah znanja.

Zagovor znanja ne pomeni apologije, ne pomeni branjenja obstoječega, ne pomeni oblikovanja mitov, temveč pomeni najprej natanko to, kar imenuje Descartes metodološki dvom. Ko mislimo, torej najprej dvomimo. Potem dvomimo še bolj in dvomimo celo v to, kar zagovarjamo sami.

Naloga apologetov seveda ni, da dvomijo. Njihova naloga in dolžnost je, da so optimistični in dobre volje. Natanko zato mainstream ekonomisti ves čas govorijo o rasti in svetli prihodnosti, ki je pred kapitalizmom, s tem pa tudi pred vsemi ljudmi. Ta je sicer že deset let v veliki recesiji, ki ji sledi dolga depresija, toda kdo bi se ukvarjal z nepomembnimi detajli!

Iz dolge depresije se še dolgo ne bomo izvlekli, saj se ne imenuje dolga po naključju. Ni pomembno, kaj porečejo ekonomisti, bankirji, politiki in drugi, kar jih je zainteresiranih za kapitalizem. Preprosto ni pomembno, ker je dolga depresija objektivno dejstvo, kot je dejstvo, da je dva plus dva natanko štiri.

V tem trenutku je najbolj v oči bijoč primer vsega, kar sem zapisal, Donald Trump. Ameriški predsednik, ki bo zaprisegel čez nekaj dni, je že oblikoval svojo ekipo, ki bo vodila državo in svet. In čisto nobeno naključje ni, da so v tej ekipi v veliki večini milijonarji in milijarderji. Ko bo njegova administracija začela delovati z vsemi pooblastili, bo dobesedno res, da vodijo svet milijarderji, ki preprosto ne marajo za znanost, za znanstvenike, ljudi, ki znajo kritično misliti, ljudi, ki sploh znajo in hočejo misliti. Taki ljudje hočejo namreč le apologete, ki pa jih je tamle zunaj zelo veliko.

In kako ga bodo vodili?

Svet bodo vodili tako, da bo dolga depresija še bolj depresivna. Seveda ne za vse, saj ni nikoli za vse. Za elite ni nikoli. Za vse druge pa je bolj ali manj vselej.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži