Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Obstaja ekonomska totalitarnost, ki jo živimo danes, in sicer nezavedno, zato namesto tega močnega, neprijaznega, neprijetnega in za nežne duše neprimernega izraza uporabljajo evfemizem: gospodarska rast. Dodajam: za vsako ceno. Obstaja torej zahteva po gospodarski rasti za vsako ceno. O tem nameravam razmišljati in govoriti, ker je preprosto treba govoriti in razmišljati, saj je zahteva neizprosna oziroma sadistična. Podobno je Kant razmišljal o francoski revoluciji in v njenem času ter nam potisnil v roke miselna orodja za pojasnjevanje banalnosti zla, Eichmannovega monstruoznega uveljavljanja kreposti, moralne impotentnosti današnjega časa in ekonomskega totalitarizma, ki dnevno razčlovečuje milijarde ljudi, medtem ko elita raja, ameriški predsednik Trump pa obljublja ljudstvu nemogoče zdravstveno zavarovanje za vsakogar.

Kant se je dobro zavedal, da obstaja velikanski problem v razmerjih med ljudmi in avtoritetami oziroma vladarji. Če je po eni strani trdil, da morajo ljudje poslušati vladarje in jih ubogati, pa je po drugi strani ves čas zagovarjal pravico do svobode govora in dolžnost, da razmišljajo. Še več: prepričan je bil, da so ljudje dolžni razlagati delovanje vladarjev na najboljši možni način. Njihova dolžnost je, da povedo cesarju, da je nag, ko ugotovijo, da je zares tak. Ali to tudi naredijo? In kaj stori vladar, ki je človek, kar pomeni, da je tudi njegova dolžnost, da misli? Posluša ljudi in se pusti voditi argumentom? Ni nujno. Dolžnosti praktičnega uma se tako zlahka skrčijo na vsakdanje trivialne in banalne klišeje, propagandne slogane in sintagme tipa Vse je mogoče. Dejstvo pa je tudi, da so številni nacisti po vojni javno razglašali, da so bili med vojno, čeprav so navzven podpirali režim, navznoter, v duši, privatno, intimno proti njemu! Je bilo zato kaj bolje? In kako je s tem danes?

Dobro plačani elitni strokovnjaki, pripadniki akademskih klubov in elitnih združenj kar naprej dopovedujejo navadnim ljudem, da je kapitalizem isto kot ekonomija, da je gospodarstvo isto kot kapitalizem, da sestavljajo globalna gospodarstva globalni kapitalizem, da gre ljudem dobro, če gre dobro kapitalizmu, da mora zato vse rasti, kajti rast kapitalizma samodejno zajema in pomeni tudi rast ljudi, ta pa je dobra sama po sebi.

V resnici je večji del zapisanega zgolj propaganda v službi kapitalistične rasti, ki jo hočejo zagotoviti za vsako ceno, res pa je tudi, da hudičevo dobro deluje, empirično vzeto, zato je realnost vse bolj podobna natanko opisanemu. Kot da bi jo akademiki z opisi ustvarjali! Vse skupaj pa še ne zagotavlja gospodarske rasti. Zares bizarno.

Kapitalistična ekonomija je zato preveč pomembna, da bi jo razlagali ekonomisti z matematičnimi modeli; kapitalizem je namreč predvsem družbeni sistem, je družba in je sistem skupnega življenja ljudi, je način njihovega bivanja, je kultura in je zgodovina, ki je ni mogoče misliti z matematiko, pa tudi nobene potrebe ni, da bi jo mislili na tak način. In ne more delovati brez ljudi, brez posameznikov, ki se obnašajo na natančno določene načine, ne pa drugače, kot je predvideno, želeno in pričakovano.

Ljudi mora v kapitalizmu nekaj stalno siliti k vedenju, ki je pričakovano, želeno in zamišljeno, ljudje pa morajo sami ugibati, kaj vse skupaj sploh je, kaj se torej pričakuje od njih. Na voljo imajo možgane, ki jim to omogočajo, vendar to še ne pomeni, da tudi mislijo.

Družbenega življenja ljudi zato ne bi smeli prepustiti v razlaganje ekonomistom. Marx na primer sploh ni bil ni ekonomist, temveč je bil filozof in družbeni teoretik; ekonomisti ga morda ne berejo prav zato. In se ustrelijo v nogo.

Družbe in ekonomije torej ni mogoče ločevati, zato je treba dati besedo vsaj še sociologom in psihologom, kajti propadanje kapitalizma ipso facto pomeni tudi propadanje družbenega življenja in tega, kar imajo ljudje med seboj, propadanje pa nikakor ni dobro.

Kapitalizem namreč že dolgo prevzema družbene odnose, ki nekoč niso bili kapitalistični, in jih pospešeno spreminja v blago, kar pomeni, da jih krči in spreminja v preproste modele, s katerimi je mogoče služiti. Ni čudno, da elitni strokovnjaki, ki so dobro plačani, razumejo kapitalizem večinoma kot a wealth creation machine, kot stroj za ustvarjanje premoženja oziroma bogastva torej. Kapitalistični stroj je dinamičen in brezmejen, zato lahko spremeni vse v blago, pravijo; in se v glavnem niti ne motijo.

Kljub temu potrebuje ljudi in njihove zmožnosti za sanje, imaginacijo ali domišljijo, obljube in pričakovanja. Brez njih bi se kapitalistična mašinerija ustavila danes zvečer. Pravzaprav je skoraj čudežno, da ljudje tako dolgo prenašajo kapitalizem in se mu prilagajajo, upajoč, da bo nekoč bolje. To je dejstvo, ki je vsekakor vredno tehtnega premisleka in obširne analize.

Kapitalizem je res vsemogočen, toda brez ustrežljivosti ljudi in njihove brezmejne plastičnosti je povsem nemočen. Je torej res mogoče trditi, da ga bo nekoč konec? Je mogoče vse ljudi dolgo časa voditi za nos?

Res je, da so ljudje plastični in izjemno prilagodljivi, res pa je tudi, da imajo nad seboj moralne in etične kodekse, da so zmožni za kritično razmišljanje in svobodno odločanje. Zadeva zato ni tako preprosta, kot se zdi, in ni tako enostavna, kot bi si želeli upravljavci s svetom.

Ljudje lahko kapitalizem tudi predčasno ustavijo, in jim ni treba čakati, da se bo ustavil sam.

Prav zato nas ne preseneča priljubljena sintagma politikov in upravljavcev kapitala: kapital je plaha ptica. Zakaj nas ne preseneča?

Ne preseneča nas zato, ker se kapitalistični stroj ves čas spreminja in prilagaja osnovnemu principu delovanja, ki je kopičenja bogastva. Če kapital ne more prodreti v eni smeri, se preusmeri drugam. Toda planet je končno velik.

Kapitalizem je dinamičen in notranje nestabilen sistem, kot rečeno, zato je tudi življenje ljudi dinamično in nestabilno. Dolgoročno ni vzdržno, saj se mora nenehno širiti: kapitalizem ne obstaja, če se kapital ne akumulira; prijazneje rečeno: potrebuje gospodarsko rast. Vse mora torej rasti. Ne zaradi želja ljudi, temveč zaradi same narave kapitalizma. Ta potrebuje nenehne inovacije, potrebuje ustvarjalne ljudi, potrebuje ljudi, ki mislijo zunaj okvirov in so kritični, potrebuje širjenje in kopičenje.

Ustvarjalne, dinamične in kritične ljudi potrebuje sam kapitalizem; ne potrebujejo jih zaradi humanističnih idealov, ki so zato že nekaj časa obsoletni ali zastareli.

Prav tako je nujno zadolževanje ali jemanje iz prihodnosti. Seveda: dolgove bomo vračali, toda vračali jih bomo le, če bo rast. Če je ne bo, ne bo česa vračati. Torej se rast ne sme upočasniti in ne sme presahniti. Kratko malo ne sme, pa naj stane, kar hoče.

Potrebno je torej nenehno dinamično prilagajanje, potrebno je hitenje in spreminjanje vsega. Kapitalizem potrebuje poleg hitenja tudi podporne družbene odnose, odnose torej, ki ga podpirajo. Brez njih se sesuje, brez njih se opoteka kot pijanec, nazadnje pa pade v jarek.

Ljudje morajo nenehno podpirati kapitalizem, da ne pade. A zakaj bi ga podpirali, če temelji na neenakosti, izkoriščanju in prilaščanju kapitala?

Kapitalizem pa ne potrebuje le zapisanega, temveč potrebuje tudi ljudi in njihovo nezavedno željo, kot jo je opisal Freud. Brez take želje potrošniki ne bi obstajali in ne bi trošili blaga. Zadovoljevali bi potrebe, to pa bi bilo tudi vse; kapitalizem ne bi bil mogoč. Torej je ključna prav želja.

Želja je na srečo kapitalizma taka, da je neskončno prilagodljiva, če podpira imaginarne scenarije. V njih je lahko karkoli objekt želje. Toda v tem je tudi problem.

Če imate nenehno nove potrebe, ste namreč psihološko revni in imate ves čas občutek, da zaostajate, da ne morete zadovoljiti vseh želja, da se vam zadovoljstvo izmika kot obzorje. Namesto zadovoljstva se zato ves čas kopiči stres.

Problem pa je tudi tale: družbeni odnosi, red in pričakovanja ljudi so bili vselej stabilni in celo inertni. Ljudje so vselej pričakovali od države, da bo stabilizirala njihova življenja; nočejo in ne želijo se nenehno prilagajati novemu. V njihovi naravi je zvestoba, čeprav so obenem zmožni za nenehno prilagajanje in spreminjanje.

Stalnica vesolja in vsake mogoče realnosti je kajpak resnica realnosti. Te ni mogoče prestavljati, je pa izjemno pomembna, kajti življenje je mogoče le v zvestobi resnici, ne pa v nenehnem prilagajanju procesom, ki omogočajo kopičenje premoženja.

Prav zaradi resnice sveta se bo kapitalizem končal.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži