Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Včeraj sem imel predavanje na piranski gimnaziji. Za mlade. Za tiste mlade, ki jih je Sokrat kvaril in za svoje delo plačal najvišjo ceno, saj je bil prepričan, da dela prav. Tako v resnici upam, da sem jih vsaj malo pokvaril tudi sam, saj sem prepričan, da delam prav, ko mislim in učim mlade misliti, kajti duh svobodnega razmišljanja, ki ga širim, je edini pravi način, kako se upirati oblasti, izkoriščanju, kapitalu in privilegijem, v katerih uživajo nekateri. Ceno sem kajpak voljan plačati. Kaj torej pomeni kvariti mladino danes?

Kvariti najprej pomeni natanko to, kar je zastopal Sokrat: vplivati na nekoga, da noče biti več del družbene reprodukcijske mašinerije. Zakaj noče biti? Ker je mašinerija po naravi notranje nekonsistentna in generira gospostvo nad ljudmi, kar zopet pomeni, da ne deluje pravično. Vselej namreč teče kolesje, znotraj katerega so vnaprej določene funkcije, so določeni odnosi, so določene identitete, ki jih morajo privzeti ljudje, da kolesje deluje brezhibno, vselej pa deluje v prid enih in na račun drugih. Če ljudje tega množično ne naredijo, se kolesje nujno ustavi, kar pomeni, da imajo v rokah strašno moč.

Kolesje res deluje na poseben način. Skorajšnji primer je tale:

Ameriški predsednik Trump vzdržuje kolesje tako, obenem pa obljublja ljudem, da bo delovalo še bistveno bolje, kot že deluje, da se ne obnaša le kot milijarder, kar seveda je, prepričan, da je vodenje sveta isto kot vodenje podjetja, temveč tudi kot svojeglavi najstnik, kar je še pomembnejše, kajti sodobne fluidne oblike subjektivnosti, zlasti za moške, predvidevajo, da dečki nikoli ne odrastejo in da večno živijo v Hotelu Mama, v katerem presežno uživajo.

Trump presežno uživa in se prikazuje navadnim ljudem kot navaden človek, čeprav ni, kajti navadni ljudje niso milijarderji.

Toda tudi drugi ljudje, ki imajo dostop do kapitala, presežno uživajo, ker je tako uživanje kratko malo zapovedano. Konča se lahko le, če ga nekaj blokira, če ga nekaj nenadoma ustavi.

Potrebujemo taka nenadna dejanja. Politična korektnost pomeni namreč le več istega, se pravi več presežnega uživanja, ki ne prenese razmišljanja.

Zlasti ne prenese kritičnega razmišljanja.

Danes je zato politično korektno nasprotovati celo ljudem, ki kritično mislijo. Korektno je misliti, da so kritični tisti, ki so proti tem, ki mislijo. Po domače: danes si na videz kritičen že, če si proti kritičnim mislim, te pa so pogosto pesimistične. V primeru podnebnih sprememb je že tako. Sicer pa ni. Kritična misel je namreč po definiciji afirmativna. Proti čemu so torej, ko so proti kritični misli? Sledi odgovor.

Zahteve so vgrajene v samo vsakdanje spontano razmišljanje navadnih ljudi: Grki so leni in jih je treba dobro pritisniti, da bodo začeli končno delati ter da ne bodo samo uživali, postopali in lenarili; begunci so nebodijihtreba, zato je čisto prav, da ostanejo nekje tam doli in ne rinejo v našo drago krščansko Evropo.

V taisti Evropi velja še en princip življenja: duhovni vodniki evropskih državljanov so krščanski pripadniki verske elite. Zgodba je s tem zaokrožena: tujci morajo ostati zunaj, vsi drugi se morajo prepustiti vodenju teh, ki znajo voditi.

Temeljni princip trenutnega kapitalističnega življenja je zato nadvse preprost: ničemur se ni treba odreči. Vse lahko kopičimo, odrekati pa se preprosto ni treba. Vsak človek je razumno bitje, ki se lahko svobodno odloča. Tamle zunaj je zilijon priložnosti za vsakogar, ki hoče delati in slediti svojim sanjam.

Ta princip velja v svetu, v katerem se vsaj polovica Zemljanov dnevno odreka skoraj vsemu, saj nima ničesar. Zanje torej logično ne more veljati, zato velja le za vse, ki bi se lahko čemu odrekli.

Ljudje, ki bi se lahko čemu odrekli, a se ne bodo, živijo simulirana življenja, v katerih se nikoli nikomur ne skrivi las na glavi, v katerih vsi medsebojno komunicirajo nenasilno, v katerih ni resnih sporov, saj se dogajajo zgolj simulirani spori, v katerih je vsak človek varno spravljen v svojem zavetju, v katerem sledi sanjam, postaja vse bolj zdrav, premožen in srečen.

Kapitalizem potrebuje simulacije življenja, v katere je mogoče vsaj za silo verjeti.

V takih svetovih se ne zgodi nič hudega in se ne sme zgoditi ničesar podobnega. Toda surova realnost resničnega življenja onkraj simulacij je bistveno drugačna.

Ko sva z Ano napisala vse štiri knjige o nasilju, ki ga je doživljala, to nasilje nikakor ni bilo simulirano, so zlasti ženske bralke vedno znova zatrjevale, da jih ne morejo brati, ker je vse, kar je tam opisano, tako grozno. Moj odgovor na njihovo izjavljanje je vedno enak: kako pa je mogoče opisati nasilje na način, ki ni grozen in ga ljudje sprejemali z obema rokama? Kako je mogoče prijazno opisovati surovost, brutalnost in nasilje? Opisovanje grozljivih prizorov, ki so se zares zgodili, ko je bila Ana otrok, ko ni bilo nikogar okoli nje, ki bi ji pomagal, je obenem opisovanje sprenevedanja okolja, v katerem je živela, saj dobesedno ni mogoče, da vsega tistega nasilja ne bi nihče niti zaslutil, če ga že preprečiti ni mogel ali hotel.

In danes ni čisto nič drugače: sprenevedanje je veliko, zato je tamle zunaj ogromno spolno zlorabljenih otrok, veliko je pedofilov, ki so ugledni gospodje, veliko je siceršnjega nasilja za družinskimi zidovi, ženske vedno znova same od sebe padajo po stopnicah. Nam, ki o tem pišemo, pa sporočajo, da bi bilo morda bolje, če ne bi pisali, ker so opisi tako grozni, da jih ni mogoče brati. Čemu tako sprenevedanje?

Ljudi očitno zelo zanima, kako srečne so naše krave v primerjavi s sosedovimi, zanima jih tudi, kako je s Tino in s fuzbalerji, pa z rokometaši in vaterpolisti. To jih prav gotovo zanima. Ali jih v resnici zanima, kako je s pretepenimi ženskami, s posiljenimi deklicami in s trpinčenimi dečki? Koga v resnici zanima, kakšno je nasilje sveta, v katerem živimo, sveta, v katerem je toliko bede in mizerije?

Ko bo Trump potegnil še nekaj potez, bo razočaranje volivcev naraščalo, saj bodo počasi spoznavali, v kakšno past so se ujeli – nič se ne bo spremenilo, ker se preprosto ne more spremeniti. Mašinerija je pod prevelikim pritiskom že sedaj, zato se ne sme spremeniti nič, saj bi sicer lahko počilo. Kaj se bo potemtakem zgodilo?

Naraščalo bo razočaranje in morda se bo izkazalo, da je imel Žižek vendarle prav, ko je napovedal veliko novo organiziranje ljudi ter nove silovite razredne spopade.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #2 blaz3k 19:32 24-01-2017
KAKO JE LAHKO NEKDO PREDSEDNIK DRŽAVE PO TEM KO SE JE DESETLETJA IZOGIBAL PLAČEVANJU DAVKOV, ALI NIMA POLOŽAJ PREDSEDNIKA NITI KANČKA MORALNE NOTE?
Citat
+1 #1 Neta Vergan 15:54 24-01-2017
A tako, filme polne nasilja, pa gledajo in za to še plačujejo. Knjigo brati ali pa sočutno poslušati o zlorabi, ki se je zgodila ali pa se dogaja, nak to pa že ne.
Ko se zavemo bolečine, ki jo povzročamo sebi in drugim se kolesje obrne v drugo smer, v razgradnjo bolečinskega jedra.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži