Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pod roke mi je prišel daljši razgovor z gospodom Boštjanom M. Zupančičem, ki uporablja različne metafore, kot je na primer tista o prededipalcih, pa ona o pesticidih in maskulinizaciji možganov, ki je sodobna nevroznanost ne pozna, metaforo o dečkih, ki nikoli ne postanejo moški, kar je sicer veliko bolje, o ljudeh, ki zasedajo položaje in svobodno vladajo v tej provinci kot kakšni naduti despoti, kar je prav tako zelo dobro, sem pa sodi tudi metafora o množici ljudi, ki skoraj mazohistično uživa v lastni podrejenosti, v prislovičnem slovenskem hlapčevanju in drobcih, ki redno padajo z bogatinove mize, da je ravno prav potešena in da se ne upira preveč, čeprav, empirično vzeto, pogojev za kak dober upor sploh ni. Sledi komentar, ki je obenem tudi daljni odmev pogovorov, ki sva jih imela s pokojnim Rugljem ob večerih v njegovi dnevni sobi.

Neoliberalizem je surova in brezobzirna kontrarevolucija. Izhaja iz zblojenih idej o osvobajanju ljudi, ki zares niso dobre, zato je vse več ljudi izključenih, pohabljenih in psihično kastriranih, obenem pa jim nenehno sporočajo, kako zelo svobodni so in kako močno hvaležni morajo biti, da lahko živijo ravno v teh dobrih časih, v katerih je vse bolj običajno oziroma sprejemljivo biti obscen, vulgaren in primitiven.

Vizij prihodnosti v resnici ni več, je le brezmejno kopičenje istega in obljub, da je prav to tisto, kar ljudje nujno potrebujejo za preživetje in razvoj. Ljudje so tudi zato razočarani in povsem nemočni, vendar se še vedno ne upirajo. Zbirajo se sicer na ulicah in trgih, toda nihče ne ve, kaj bi bilo treba storiti. Skrajna desnica se krepi, obljube o lepši prihodnosti dežujejo in so vedno bolj nore, ljudje pa sklepajo.

Potrebujemo nove ideje. Na primer tiste o komunizmu, za katerega se ne zavzemajo mehkužneži, temveč se zanj zavzemajo ljudje, ki so močni natanko zato, ker se zavedajo lastne ranljivosti in tega, kar jih resnično povezuje.

Nastajajo nove identitete ljudi. Tudi moške. Ne gremo v času nazaj, temveč gremo naprej.

Kadar hočemo kaj pojasniti, uporabljamo logiko in se sklicujemo nanjo; to je res precej dober način, da kam pridemo v razumevanju in pojasnjevanju sveta, pa tudi v delovanju in oblikovanju identitet. Uporabljamo tudi koncepte, pojme, besede, besedne zveze in stavke. Na primer filozofske, psihoanalitične, psihološke in sociološke, če mislimo na identitete ljudi, njihove medsebojne odnose in vse, kar utegnejo imeti med seboj. Zahvaljujemo se predhodnikom, da so razvili močna miselna orodja, s katerimi lahko mislimo, kajti misliti moramo. Razlog je preprost: kdor ne misli dovolj, je že v tistem trenutku žrtev, je že daleč zadaj in je hlapec nevidne roke nasilja, ki je prav zaradi njene nevidnosti ni mogoče odkriti z očmi, pa če jih imamo še tako na široko odprte.

Ljudje pogosto mimogrede rečejo, ne da bi kaj dosti pomislili, kaj so sploh izrekli, da je mladost čas uporništva; brž dodajo, da se potem mladi ljudje ustalijo in se ne upirajo več. To izrekajo, kot da opisujejo naravni proces, kot da so to zadeve, ki si sledijo tako, kot jeseni sledi zima.

Ljudje pa nismo naravna bitja, saj smo simbolna ali duhovna, kar pomeni, da mnogo bolj kot v naravnih svetovih živimo v simboliziranih, umetno ustvarjenih in spremenjenih, svetovih, ki so incomplete.

In v sodobnih imaginarnih svetovih je upiranja malo, zelo malo. Zares boljši časi bodo znani tudi po več upiranja.

Če bi bilo res tako, da se upirajo samo mladi oziroma otroci, bi si morali uporništvo v kasnejših letih dobesedno izmisliti, kajti brez njega ni demokracije. Ko so ljudje zoper uporništvo, so torej dobesedno proti demokraciji, svobodi ljudi, napredku in lepši prihodnosti.

Lepša prihodnost ne bo napočila sama od sebe, saj ni naravno dejstvo, še manj pa bodo zanjo poskrbeli pripadniki elite, saj ti po definiciji skrbijo samo zase. Za lepšo prihodnost bodo poskrbeli le hlapci v duhu uporništva, pri čemer ne bo pomembno, koliko je kdo star, saj bo pomembno le, kako pogumen je kdo in kaj si upa narediti.

Leta 1787 je Thomas Jefferson, ki je bil sicer lastnik sužnjev in povsem norega prepričanja, da so temnopolti ljudje manj vredni od belih, manj inteligentni in sploh slabši, v pismu Williamu Smithu zapisal, da ni dobro, če se ljudje ne upirajo. Če so letargični, piše, to pomeni smrt to the public liberty. Torej pomeni umiranje svobode in prakticiranja svobode na javnih krajih. Ljudje se v naših deželah čisto premalo upirajo, potoži Jefferson, kajti en upor na stoletje in pol na državo je čista katastrofa. Kako namreč ohranjati svoboščine ljudi, če pa vladarji niso dovolj pogosto opozorjeni na spirit of resistance? Brez duha uporništva se namreč zadeve počasi sfižijo, potem pa imamo vsi skupaj same težave.

Težave imamo z demokracijo, s svobodo in z duhom uporništva, kajti ljudje se polenijo, pomehkužijo in postanejo kakor branjevke, ki se pogajajo za majhne izkupičke, medtem ko elite bašejo v svoje žepe pravo bogastvo.

Duh uporništva kajpak ni izraz pogajanja, kakršno poteka na tržnici. Nastane lahko le kot učinek drže, ki jo zmorejo samozavestni in pokončni ljudje. Ljudje, ki kopičijo denar, se neskončno prilagajajo, da bi prišli do privilegijev, ljudje, ki klečeplazijo in ližejo podplate onim zgoraj, seveda nikoli ne prispevajo k duhu uporništva. To so pritlehni ljudje, podobni črvom, ki se zvijajo na tleh.

Čisto nekaj drugega dobimo, ko se človek prekali v duhu uporništva. Ki ga izraža tale irska napoved vremena iz leta 1798: deževna zima, suha pomlad, krvavo poletje, brez kralja.

Lahko govorimo tudi o naravnih procesih, toda še vedno smo simbolna bitja, zato lahko napovedujemo prihodnost tudi brez vremenoslovcev.

In prihodnosti dandanes ni težko napovedati. Ljudje brez hrbtenice se seveda priklanjajo tem, ki tvorijo mainstream, zato kot lajna ponavljajo, da bo vse raslo. V resnici bodo čez nekaj tednov rasli le zvončki.

Gospodarska rast ni naravni proces, ki raste sam od sebe. H gospodarski rasti ne prispeva zaklinjanje in ne prispeva upanje. Ne pomagajo niti svečke na Brezjah. V kapitalizmu, v katerem živimo, k njej prispeva predvsem profitabilnost kapitala. Ki pa nenehno počasi upada.

Ljudje se bodo prav zato vse bolj povezovali med seboj in mrzlično iskali nove ideje. Obetajo se vznemirljivi časi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+4 #1 Vincenc 18:42 26-01-2017
V dodatku knjige Carla Sagana: Svet demonov, lahko najdemo enega svetlejših in ganljivih zgledov duha uporništva. V sužnosti rojeni Frederick Augustus Washington Bailey, 1818 – 1895, kasneje zaradi lastne varnosti pred lovci na glave preimenovan v Fredericka Douglassa, se je po čudežu in s pogumom izvil iz spon suženjstva.
V zrelih letih je izjavil: »Kar se da brez omahovanja izjavljam, da je vera na jugu zgolj krinka za najgnusnejše zločine, opravičilo za najstrašnejše barbarstvo, odveza za najzlobnejše prevare in mračno zatočišče, v katerem najmračnejša, najbolj umazana, najsurovejša in najbolj peklenska dela lastnikov najdejo najzanesljivejše varstvo. Če bi bil spet obsojen na okove suženjstva, bi bil poleg samega suženjstva kot največje gorje, ki me je doletelo, štel to, da sem suženj vernega gospodarja. Sovražim vse pokvarjene, pristranske in hinavske kristjane te dežele, ki imajo sužnje, bičajo ženske in kradejo otroke iz zibelk.«
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži