Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V zelo kratkem času se je zgodilo veliko. Čas nenadoma teče hitreje, dogodki se vrstijo z veliko naglico. Mislim na vsakodnevne poteze novega ameriškega predsednika, pa tudi na poteze slovenske vlade in slovenskega parlamenta. Ameriški predsednik izpolnjuje predvolilne obljube: tako bo res gradil zid na meji z Mehiko, dolg bo okoli tri tisoč kilometrov. Zid bo kajpak drag, mehiški predsednik pa je že rekel, da ga Mehika niti slučajno ne bo plačala. Kdo ga bo torej plačal? Ameriška podjetja bodo prisiljena zaradi druge predsednikove odločitve proizvajati dobrine na domačih tleh, namesto na tujih, kjer je cenejša delovna sila. In ker nismo pravkar padli z Lune, vemo, da bodo na domačih tleh plačevala ameriške delavce, ki niti slučajno niso pripravljeni delati za toliko denarja kot mehiški ali kitajski. Torej bodo ameriški avtomobili dražji, saj je delavec strošek. Kdo bo kupoval dražje ameriške avtomobile? In še na slovenska tla: provinca se je odločila prek svojih demokratično izvoljenih predstavnikov, da lahko zapre meje, če bodo begunci in migranti spet množično želeli v obljubljene dežele. Nad tako odločitvijo se zgraža ves svobodni svet, toda provinca trmasto in zaverovano vase vztraja pri odločitvi, ki krši civilizacijske norme. V resnici me je vse bolj sram, da sem njen prebivalec.

Ameriški predsednik je zbral okoli sebe sebi podobne milijarderje, ki so se odločili reševati ZDA in ves svet. Zelo preprosto razmišljanje nam pove, da milijarderji razmišljajo na načine, ki so morda koristni pri kopičenju milijard, vprašanje pa je, če so koristni za razmišljanje o globalnem kapitalizmu, njegovih krizah, veliki recesiji, dolgi depresiji, notranjih kontradikcijah in vsem drugem, kar sodi zraven.

Milijarderji so namreč postali to, kar so, zahvaljujoč mehanizmom, po katerih deluje kapitalizem. Zelo dobro vemo, da je za delovanje kapitalizma pomembno, da delavci niso preveč dobro organizirani v sindikate, da imajo malo moči, da ne protestirajo preveč in da pridno delajo za mezdo, ki jim jo namenja svobodni trg.

Je mogoče pričakovati, da bodo milijarderji, ki imajo od takega delovanja kapitalizma velikanske koristi, nenadoma spremenili svoj način razmišljanja o kapitalizmu in ga rešili, da bo bolj naklonjen delavcem in manj njim samim, da bo torej prijaznejši do navadnih ljudi? To se ne more zgoditi niti slučajno.

Zgodilo se bo nekaj drugega. Ne le milijarderji, temveč tudi postmoderni nacionalisti namreč razmišljajo na zelo podoben način, ki določa njihovo vedenje: nič ni prepovedano. Ali tako kot v tisti oddaji: Vse je mogoče.

Zapiranje meja je paradoksni izraz zapisanega: za nas ni nič prepovedanega, za vas je prepovedano vse. Zadaj je logika kapitala: vse je dovoljeno, ker je pomembno le kopičenje kapitala. Zapisano sicer zveni šokantno, toda potreben je zgodovinski pogled in vse postane mahoma jasno: kar je bilo prepovedano in celo nemogoče še nekaj desetletij nazaj, je danes novo normalno stanje.

Ko je dejansko stal zid, ko je obstajala železna zavesa na meji med Vzhodom in Zahodom, nam je bilo popolnoma jasno, da je oboje tam zaradi norosti teh, ki so se tako odločili. Norost kajpak ni bila njihova, osebna, zato niso končali na psihiatriji, temveč je bila sistemska.

Danes ni niti za dlako drugače. V resnici je mnogo hujše. Spontani zdravi pameti se zdi, da zidovi nenadoma morajo biti, da so ograje preprosto nujne, da se morajo narodi in občestva zapirati vase. Ali po domače: skrajna desnica je nenadoma novo normalno stanje.

Tako je to.

V ozadju je tudi nezavedna nadjazovska logika, ne le kapitalistična, sistemska logika. Freud je bil glede tega zelo jasen: nadjaz nezavedno pritiska na ljudi, da presežno uživajo. Ljudje tako nezavedno vedo tole: nekaj moramo storiti, nekaj je treba narediti za naše dobro, moramo se zavarovati pred tujci, ki nas ogrožajo.

Ne pred sistemom, temveč pred tujimi ljudmi se moramo varovati. Tako razmišljanje je kognitivno manj zahtevno. Ni treba brati Marxa in drugih avtorjev, saj zadošča sledenje svojemu notranjemu občutku, ki je v resnici naddoločen z logiko nadjaza, ki je ljudje ne poznajo po definiciji, saj je nezavedna.

Kaj torej sledi?

Sledi strastna identifikacija številnih ljudmi z vsem, kar je slovensko. Na psihološki, individualni ravni bo zato vsak posameznik (no, čisto vsak že ne) vse bolj čutil, da se vračajo stari dobri časi, da je mogoče vnovič v nekaj verjeti, da stara prepričanja niso dokončno umrla, da ima življenje spet smisel in pomen, da se dogaja nekaj dobrega, vrednega, pozitivnega in smiselnega, da so cilji zopet jasni, da se vrača življenje v zombije.

Izoblikovala se bo generalna linija, ki ne bo izrecno poudarjena, a bo vsakdo vedel zanjo, smer bo začrtana, obzorja bodo jasna in svetla, prihodnost bo obetajoča, polna vsega, kar je dobro, zlasti pa naše, pristno, slovensko.

Fundamentalizem ima zelo preprosto osnovno koordinato: dovoljeno vam je vse, ker branite domovino, očetnjavo, vrednote, tradicije, moralo, etiko, vse, kar je pristno slovensko. Iz zgodovine zelo dobro vemo, kako to poteka v realnosti: nihče ne reče naravnost, da je treba tujce pobiti, saj zadošča, da obstaja možnost zapiranja meja pred njimi, potem pa itak umrejo od mraza, lakote, zaradi utopitev. Številke so zgovorne: lansko leto je utonilo na tisoče prebežnikov, izginilo je vsaj deset tisoč sirskih otrok in otrok iz drugih držav, za katere nihče ne ve, kje so in kakšna je njihova usoda. Če bi izginilo deset tisoč slovenskih otrok, bi bila to seveda nacionalna katastrofa epskih razsežnosti.

V nekem radikalnem smislu se torej vse zgodi samo od sebe. Nas ne zanima, kaj se dogaja. Zapremo mejo in to je vse, saj imamo pravico braniti se. Za njihove smrti nismo odgovorni. Logika je, kot rečeno, silno preprosta: mi zgolj branimo, kar je naše, nič drugega. Hitler se pod tak način razmišljanja podpiše, kadar hočete.

Govorim o osvobajanju. V tem je tudi problem, s katerim se bomo soočali vedno pogosteje in na vse bolj brutalne načine. Ljudje si že tako ali tako hočejo dati duška, ker so frustrirani in utrujeni od norega kapitalističnega življenja, ki jih nenehno priganja k aktivnostim in varčevanju, stiskanju pasov in odrekanju, ko pa se ponudijo formalne in v parlamentu potrjene možnosti za nadaljnje uživanje, je vsega skupaj še veliko več.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži