Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Predsednik vlade postaja odločnejši, pravijo, ker mu piarovci svetujejo, naj bo tak; torej potrebuje podporo. Tako mimogrede reče, da bi moral predsednik parlamenta odstopiti kot podpredsednik stranke SMC, ker se ne strinja s skrajno problematičnim in nevarnim zakonom o tujcih, ki ga sam sicer podpira. Ministrova nenavadna odločenost pomeni zlasti poceni rabo množične psihologije, ker se upravljavcem s človeškim kapitalom očitno zdi, da je treba ljudem nenehno pripovedovati o potrebi po varnosti, kot da ne znajo šteti do pet. Politično poniževanje ljudi je res veliko, izrabljanje psihologije in odtujenost sta tudi obsežna, zato je opolnomočenja ljudi, če odštejemo modne utrinke in novorek, še vedno malo. In vse premalo je tega, kar je imenoval sociolog Robert Merton zakon nenameravanih posledic. Ali po domače: ljudje vedno znova rečejo in mislijo, da se s tem izvlečejo iz zagate, da niso nameravali storiti tega ali onega, pa se to ali ono kljub temu zgodi.

Psihologija je med ljudmi sicer zelo priljubljena, to pa niti ni naključje. Tudi posamezni psihologi jo imajo radi in verjamejo, da z njo pomagajo ljudem, ki živijo v kapitalizmu. Toda Marx je bil popolnoma jasen: odtujeni niso le delavci, odtujeni so tudi lastniki kapitala in ljudje, ki imajo dostop do njega. V kapitalizmu namreč ni nikomur prizanešeno, saj je brezosebni stroj, mašina, ki deluje po svojih zakonitostih, ljudje pa se jim morajo prilagajati, ker ne morejo izstopiti in nimajo nobene druge možnosti, da bi uresničevali lastne potenciale. To kajpak pomeni, da so odtujeni tudi učenci, ki jim merijo inteligenco, motivacijo in učne dosežke.

Obsedenost z merskimi instrumenti in z merjenjem je v kapitalizmu pričakovana in nujna, zato nas ne preseneča, da tudi psihologi, ki sicer pomagajo ljudem, merijo vse živo. Dosežki ljudi, ali pomanjkanje dosežkov, kajpak, so povezani izključno s posamezniki in z njihovo motivacijo, ki podpira dosežke celo tedaj, ko so učenci zgolj pridni in navajeni na odtujeno delo oziroma reševanje abstraktnih problemov, ki nimajo nobene resne zveze z resničnim življenjem. Psihologiziranje je namreč sestavni del ideoloških praks, brez katerih kapitalizem ne more delovati. Na delu je torej svojevrstna prevara, ki pa jo celo akademiki pogosto podpirajo z vsemi štirimi in zagovarjajo kot vrhunsko znanost v službi ljudi, od katerih se sicer pričakuje tudi kritično razmišljanje.

Kapitalizem nujno potrebuje kritično mišljenje, zdrave potrošnike, pridne učence, psihologijo in njeno merjenje.

Šolski dosežki so tako odgovornost vsakega posameznega učenca, podobno kot je zdravje odgovornost vsakega državljana. Generalno velja tole: politični, družbeni in ekonomski problemi so v zadnji instanci problemi posameznikov, pa naj gre za medicinske probleme, šolske ali vzgojne probleme, probleme v duševnem zdravju ali medsebojnih odnosih (na primer med predsednikom parlamenta in predsednikom vlade).

Ljudje naj se tako ukvarjajo s seboj, naučijo naj se sproti prevajati politične in družbene probleme v osebne oziroma psihološke probleme, pri tem pa morajo imeti tudi občutke krivde, ki jim sporočajo, da nikoli niso dovolj uspešni in da bi se morali vselej vsaj še malo bolj potruditi.

Ideja, v katero spontano verjamejo, je silno preprosta in zlahka razumljiva: na svetu obstajata samo dve skupini ljudi: eni so zdravi, drugi niso; eni so dobri v šoli, drugi niso; eni dosegajo visoke rezultate, drugi dosegajo nizke; eni imajo voljo in motivacijo, drugi je nimajo; eni imajo močno osebnost, drugi ne; eni se znajo obnašati, drugi se ne znajo.

Pristop k ljudem, na primer k učencem in bolnikom, je vselej enak: je value-free, to pa je obenem tudi odraz občestvenega življenja v kapitalizmu, v katerem vladajo nad ljudmi value-free operations of market. Tako kot je na splošno v kapitalizmu, je tudi v vsakem občestvu, v vsaki družini in znotraj slehernega človeka.

Vse je tako v najlepšem redu. Življenje je polno preizkušenj, zato je vseeno, kakšen odnos ima človek do njih. Preizkušnje je namreč treba opraviti, treba je trdo delati in biti discipliniran, potrebna pa je tudi notranja motivacija, saj zunanja ni dovolj dobra. Eni to zmorejo, drugi pač ne.

Immanuel Kant je bil filozof tako kot Marx. Vzgojen je bil na trd način. V protestantskem duhu, zato je bil tudi zelo discipliniran. Pa vendar je zmogel dovolj miselne discipline, da je doumel tole: moralno in etično vedenje ni neposredni učinek trde in disciplinirane vzgoje. Zaradi take vzgoje postane včasih otrok zgolj trd in robat odrasel človek, s katerim ne želite imeti pogostih stikov, ker ne zmore skrbeti za medsebojne odnose, tuje pa mu je tudi sočutje.

Medsebojni odnosi med ljudmi namreč ne poznajo nobene norme, ki bi jo lahko zapisali kot algoritem. Zavezani so odprtosti in kontingenci, kar je zelo dobro.

Psihologiziranje je zato obupen poskus znanstvenikov, da bi prepričali sebe in druge ljudi, da lahko vplivajo nase in da se jim ni treba ukvarjati z nevidnimi silami v družbenem polju, ki naddoločajo njihove eksistence, načine življenja, misli in vrednote, v katere verjamejo.

Ljudje jim pogosto verjamejo, zato se obnašajo na predvidene načine: tako kot je denar nekaj, kar imajo v večjih ali manjših količinah, so tudi motivacija, osebnostne lastnosti ali inteligenca nekaj, kar imaš v večji ali manjši meri, nekaj torej, kar je mogoče izmeriti, stehtati in spremeniti v številke.

Posledice so kajpak očitne. Če so posamezniki sami odgovorni za svoje zdravje, motivacijo, šolske dosežke in vse drugo, ni treba spreminjati okolja, saj nima nobene vloge pri tem. Enako je z duševnimi boleznimi: vse so neodvisne od okolja, vezane kvečjemu na naravne gene, zato tudi v takih primerih ni treba skrbeti za okolje. Vseeno je torej, v kakšnem okolju živi posameznik, bolezen bo dobil tako ali tako, če ima v sebi dispozicije zanjo.

Spremembe se dogajajo samo s posamezniki in v njih. Zanje so odgovorni in nanje pokažemo s prstom, če se ne zgodijo.

Taka je slaba znanost, ki še vedno cveti in se širi.

Psihologija je tako del kapitalizma, njen sestavni del pa je tudi medicina. Odgovornost posameznika za svoje življenje, za zdravje, motivacijo in srečo, učne dosežke in vse drugo je neposredna posledica komodificiranja sveta. Ker je mogoče vse spremeniti v blago ali dobrino, ki se prodaja na trgu, so tudi individualne izkušnje, čustva in motivacija prej ali slej blago.

Jezik, ki ga uporabljajo taki posamezniki, da bi opisovali svet, komunicirali ali pojasnjevali lastne izkušnje, je zato napolnjen z žargonom in novorekom, ki se prilegata propagandi, oglasom, reklamam, političnemu nagovarjanju in pozivom, naj postane vsakdo podjetnik ter vlagatelj v zdravje, srečo, blagostanje in samega sebe.

Nobeno naključje ni, da je kljub temu ogromno ljudi na antidepresivih. Notranja praznina, ki jo psihiatri kot zdravniki vztrajno povezujejo z geni in drugimi endogenimi dejavniki, češ da to ni nič drugega kot depresija, je odraz praznine kapitalistične norosti, toda zadaj je industrija, ki mora prodati toliko in toliko tablet, zato eksistencialna praznina ne more postati predmet resnih razprav.

Še naprej bo del žargona in novoreka, ljudje bodo goltali tablete in nič se ne bo spremenilo, ker se niti ne sme spremeniti.

Ljudje bodo skrbeli tudi za učne dosežke, motivacijo in zdravje, obenem pa bodo delali na sebi, da bi bili čim bolj marketable. Kaj to pomeni? Čisto preprosto: biti čim bolj izdelana dobrina, ki se trži, oglašuje in seveda prodaja.

Privatiziranje odtujenosti ljudi je del kapitalističnega projekta, ki počasi uničuje družbeno tkanino življenja, zaradi česar so ljudje vse manj družbena in socialna bitja in so vse bolj atomi, prepuščeni trgom, svobodnemu kopičenju denarja, premoženja in kapitala. Skrbijo zase, v resnici pa skrbijo lastniki kapitala za kopičenje vsega, do česar imajo dostop, medtem ko ga večina preprosto nima in ga tudi še dolgo ne bo imela.

Srčno upam, da je predsednik parlamenta dovolj samozavesten in da dovolj spoštuje samega sebe, da ne bo odstopil, kot to terja od njega Cerar, podprt s piarovci.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Šantideva 12:40 05-02-2017
Malo pravokacije:
Edino omembe vredno filozofsko vprašanje:
"Koliko premoženja ima lahko posameznik?"
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži