Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kaj je narobe s Slovenci? Tako vprašanje se namreč zastavlja samo od sebe, in ni posledica moje vzvišenosti. Zakaj se zastavlja? Včeraj smo državljani province izvedeli, da bomo odslej dražje plačevali električno energijo. Razlog je nadvse preprost: obstaja izguba Termoelektrarne Šoštanj. Medtem ko se ves svet razen Trumpa spreminja in skuša rešiti človeštvo pred katastrofalnimi podnebnimi spremembami, te dni lahko beremo poročila z Arktike, ki se segreva izjemno hitro, to pa dokazuje tudi vremenska napoved za 6. februar 2017, ki pravi, da bodo na nekaterih področjih Arktike temperature tudi do 30°C višje, kot so bile povprečno v obdobju 1979 – 2000, smo v provinci že pred leti, ko so nam pravljičarji iz dneva v dan pripovedovali zgodbo o uspehu, najprej zgradili – novo termoelektrarno. To je čisto preprosto tovarna na premog. Pokurili bomo torej še več fosilnih goriv, so nam takrat sporočili, in prispevali svoj skromni delež k segrevanju Zemlje, kot da še ni dovolj segreta. A to še zdaleč ni vse. Ta smrdljiva tovarna na premog ustvarja poleg vsega še izgubo. Že tako ali tako je čisti neoliberalni polom, ker so mnogi zaslužili z njeno gradnjo oziroma s krajami bajne denarce, sedaj pa nam še mirno sporočajo preko medijev, da bomo plačevali dražjo energijo, ker ustvarjajo izgubo. Da ne bo nesporazuma: kurimo premog namesto čiste energije, nekateri kradejo, kurjenje premoga ustvarja izgubo, državljani pa naj plačujejo vse skupaj. In medtem ko so Romuni na ulicah, ker imajo vlado, ki sprejema nore odloke, s katerimi se nikakor nočejo sprijazniti, gledajo Slovenci skoke, navijajo za svoje in so čisto mirni pri plačevanju položnic za dražjo električno energijo. Nedoumljivo!

Pa niti to še ni vse.

Tudi ko govorijo ljudje o podnebnih spremembah, navadno omenjajo kot papige zgolj ogljikov dioksid. Skoraj nikoli nihče ne omenja veliko večje nevarnosti v obliki metana, ki ponekod že dosega vrednost 2562 molekul na milijardo, kar je fantastično veliko, kajti leta 1980 so bile povprečne koncentracije metana 1620 molekul na milijardo, to pa pomeni povečanje za 58 %.

Temperature na severu torej rastejo dramatično hitro, v ozračje se dviguje veliko metana, ki bi moral ostati na morskem dnu, zato se že tako segreto ozračje segreva še hitreje.

Kako pa je z ljudmi?

Del sodobnega žargona in novoreka je tudi besednjak, ki zajema besede in besedne zveze, kot so: opolnomočenje (empowerment), inkluzija (inclusion) ranljivih družbenih skupin, socialna oziroma družbena pravičnost, moralne vrednote, etika kapitalizma. Obstaja prava epidemija inkluzije, in včasih se zdi, da se bodo že jutri vse ranljive družbene skupine dokončno vključile v občestva in vsi bodo srečni.

Meni pa še vedno ni čisto jasno, kako da ljudem ni jasno, da smo v neoliberalnem kapitalizmu ranljiva družbena skupina prav vsi, če za trenutek odštejemo elite, ki tako ali tako rajajo – z inkluzijo ali brez nje!

In opolnomočenje je zelo radikalen in razumljiv pojem, če se le malo potrudimo in pogledamo, kako se je razvijal od 17. stoletja sem, kajti prav takrat je tudi nastal. Za tak vpogled je seveda dobro prebrati kako dobro knjigo. Na primer tole: Kenneth McLaughlin. Empowerment: A Critique. Routledge, 2016.

Opolnomočenje sprva v 17. stoletju pomeni to invest with authority, authorize, pomeni pa tudi to enable or permit (str. 2). Ljudje, ki čutijo nemoč, si zato lahko avtoriteto preprosto vzamejo, ker ne želijo biti več nemočni. Ključna razsežnost demokracije je zato prav opolnomočenje državljanov.

Pomen zapisanega ta trenutek dokazujejo Romuni, ki jemljejo moč v svoje roke. Skupaj torej, saj je en sam človek dosti premalo. Ideja komunizma je onkraj vsakega razumnega dvoma aktualna na vsakem koraku naših življenj.

Vsak človek namreč kdaj pa kdaj čuti nemoč: pred delodajalci, nadrejenimi, svobodnimi trgi, politiko, državo, oblastjo, birokracijo, čuti jo zaradi ekonomske prikrajšanosti, nezaposlenosti ali česa podobnega. Preprosto ni res, kot sem že zapisal, da so ranljivi samo nekateri ljudje: invalidi, starci, lezbijke, migranti. To kratko malo ni res, kajti noben človek nima ene same identitete in občestvo ni vsota posamičnih vnaprej določenih identitet. Prav tako ne moremo reči, da so ranljive družbene skupine, kot jih imenujejo, fiksne in vselej iste.

Kako torej razumemo opolnomočenje onkraj klišejev, novoreka in modnih prebliskov? Tako, kot je že pred leti predlagal Wallerstein (1992): opolnomočenje je množica družbenih dejavnosti, ki promovira participiranje ljudi, organizacij in občestev, s čimer povečujejo posameznikov in občestveni nadzor, politično učinkovitost, kakovost skupnega življenja in družbeno pravičnost.

Ljudje, ki sedijo doma, gledajo skoke, smučanje ali fuzbal, plačujejo višje položnice, čeprav ne bi bilo treba, in se veselijo pusta, preprosto nimajo nobene moči. Opolnomočenje zato razumemo tudi tako, kot jo razumejo Thomas in Pierson (1995), Adams (2008): zmožnost ljudi, skupin ali občestev, da prevzemajo nadzor nad pogoji svojih življenj, izvajajo oblast in dosegajo zastavljene cilje, obenem pa je tudi proces, s katerim si posamezniki in skupine medsebojno pomagajo ter povečujejo kakovost eksistenc (cit. po prav tam, str. 56).

Zelo jasno je torej, kaj pomeni opolnomočenje in kako zelo pomembno je za demokracijo in kakovost eksistenc.

Družbena pravičnost je mogoča le, če imajo ljudje moč, če so torej opolnomočeni. Taki pa so, če se opolnomočijo, in ne, če jih opolnomočijo strokovnjaki. Opolnomočenje je na žalost še prevečkrat razumljeno kot strokovno pomirjanje ljudi, da so še naprej nemočni, zlasti pa nemi. Nujno moramo zato razmišljati o neodvisnem občestvenem opolnomočenju (community empowerment).

V resnici namreč ni demokratično, če se nekdo odloči, navadno so to aktivisti ali strokovnjaki, da bo opolnomočil nekoga drugega – na primer pripadnike ranljivih družbenih skupin. Enako lahko rečemo za inkluzijo: ljudje se vključujejo sami in ne čakajo, da jih vključijo strokovnjaki. Opolnomočenje ima tudi prevečkrat obliko moraliziranja od zgoraj (top-down moralising).

Družbene skupine se torej opolnomočijo same in družbena pravičnost se povečuje, če to storijo skupaj. Družbene pravičnosti ne morejo povečevati politiki, saj ne sledi samodejno iz odlokov, dekretov ali zakonov. Sledi le, če se ljudje skupaj odločajo zanjo. In potrebujejo dobre zakone, ne slabih.

Provinca pa se razvija v drugo smer; nimamo le termoelektrarne, ampak imamo tudi novelo zakona o tujcih. Prav tako je vse več upravljavcev, ki pač upravljajo, ljudje pa mirno gledajo fuzbal, ko ni zime, in skoke, ko je zima. Ali pa kaj drugega, da je le mir v hiši in da so zidovi, bodeče žice in žičnate ograje na meji.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 GORA 02:01 08-02-2017
Za 1€ več bomo plačevali elektriko. Razlog je izguba proslule TEŠ6, ki pa ni kriva za preveć zračnih prašnih delcev pozimi v SLO. Krivi so revni in varćni, ki kurijo drva/premog. Skoraj 1€ pa že plačujemo za OVE, ki jih pred izgubo rešujejo subvencije. Izjema so hidroelektrarne. Danci imajo največ OVE (veter) in najdražjo elektriko, sledijo Nemci, drugi po vrsti z OVE (sonce) in drugo najdražjo elektriko, tretji v OVE in ceni el. so Španci...!
Slovenija zaostaja z OVE sonca in vetra, zato še imamo na srečo precej cenejšo elektriko (+1 +1 € je še hec). V vseh opisanih primerih pa vpliv na klimo in skupni CO2 ni znanstveno dokazan, oziroma je zanemarljiv.
Nemčija bo gradila novo elektrarno na premog, Japonska jih planira 40, Indija za 50% več porabe premoga do 2020, Kitajska za 30% do 2050, sledijo ostali v razvoju.
Rast globalne T pa je po 1998 manjša, kljub porastom CO2 emisij...
Toliko o katastrofalnih mitih glede premoga, elektrike, sprememb klime in Trumpa.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži