Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje včasih mislijo, da so protesti drugih ljudi nihilistični, destruktivni in brezplodni, namenjeni zgolj zabavi nastopajočih ali ego tripu, uveljavljanju ozkih političnih interesov in posamičnih sindikalnih zahtev, zato večina ljudi ne protestira niti tedaj, ko ima vse razloge za protest in je ta družbeno pravičen, upravičen in etičen. Resnica same zamisli protesta je ravno nasprotna od prevladujoče dokse: vsakdanje življenje je že samo prežeto z nihilizmom, nevidnim sistemskim nasiljem nad ljudmi, s simulakri in simuliranimi oblikami življenja, kot bi rekel Jean Baudrillard, z uveljavljanjem ozkih političnih interesov in s kopičenjem kapitala v rokah peščice. Protest je zato nujen, saj je na strani življenja, ne pa na strani tehnološke racionalnosti, rasti borznih indeksov in vlaganja velikanskih količin denarja v delnice, logike simulacij in politik, ki poglabljajo prepad med elito in vsemi drugimi ljudmi.

Kaj je torej bistvo, jedro protesta? Prvič. Protest ni nihilizem, ni izraz nihilizma in nima čisto nobene zveze z nihilizmom. Drugič. Je poskus. Včasih se zdi, da izhaja iz obupa. Vtis ni povsem zgrešen. Tretjič. Protest je spominjanje, kaj je človeško bitje, kaj zmore, kaj lahko postane, kot bi rekel Deleuze. In ker je vsak človek družbeno bitje, je protest tudi upor zoper hipokrizijo, zoper sprenevedanje in zoper brezbrižnost do raziskovanja neraziskanih učinkov družbenega življenja, ki se kažejo na ljudeh, zlasti v njihovi bedi, trpljenju in nizki kakovosti življenja.

Protest pomeni strastno odkrivanje resnice družbenega življenja, pomeni afirmiranje življenja onkraj nihilizma in sprenevedanja, pomeni slavljenje življenja, življenjske radosti, odprtosti duha in egalitarnosti. Vsak človek zato potrebuje protest in vsako občestvo ga nujno potrebuje.

Ljudje, ki strastno iščejo resnico, so po definiciji polemični, kritični in radikalni. To so kognitivno, simbolno in duhovno živi ljudje, ki jih zanima, kaj vse je življenje, zato so zavezani odkrivanju, ustvarjalnosti in razmišljanju o univerzalno človeškem. Prav zato ne morejo pristajati na klišeje, povprečja, dokso ali mnenja, tudi če bi jih kdo k temu silil.

Relativiziranje jim je tuje, zavzemajo se za univerzalno človeško, kot rečeno, ki je vselej onkraj posameznih interesov, potreb ali želja. In univerzalno človeško je prav gotovo zmožnost človeških bitij za novo. Ali kot bi rekel Alain Badiou: človek se je zmožen premakniti iz območja ugodja in se odpreti možnosti za novo življenje, kjer se rojevajo novi interesi, nove potrebe in nove želje, ki jih ni mogoče simulirati, tako kot ni mogoče simulirati življenja.

Življenje posameznika je samotno potovanje. Izkušnje po-stajanja in spreminjanja so prav tako samotne in pogosto zelo zahtevne, celo boleče. Ljudje se navadno bojijo, da jih bodo drugi ljudje prizadeli, bojijo se, da jih bodo ranili, zavrnili ali celo ponižali, zato se težko odprejo. Pogosto imajo občutke, da jih drugi ljudje ne poslušajo zares, da jim je vseeno zanje, da jih njihove zgodbe preprosto ne zanimajo. In prav tako pogosto imajo na žalost prav.

Obstaja problem vsakega človeškega bitja, ki je tale: vsak človek se mora vesti kot socialno in družbeno bitje ali pa oditi v naravo in postati puščavnik. Biti del družbenega življenja pa pomeni deliti izkušnje, ideje, mnenja in drugo z drugimi ljudmi. V tem prepoznavam zametek komunizma, ki je vpisan v samo univerzalno naravo človeških bitij.

Toda problem nikakor ni majhen: vsakdo potrebuje potrjevanje, ki ga lahko zagotovijo le drugi ljudje, ne obstaja pa nujnost, da ga tudi potrjujejo. Kaj naj bi ljudje potrjevali?

Potrjevali naj bi samo življenje, radost življenja in voljo do življenja. Pa jo tudi potrjujejo? V svetu simulacij in simulakrov, v katerem živimo, potrjujejo predvsem – simulacije in simulakre. Ne potrjujejo niti ljudi, saj potrjujejo le njihove iluzije.

Človek ni isto kot življenje, ga pa lahko zastopa. Potrjevanje življenja zato pomeni potrjevanje nečesa, kar je lahko v ostrem nasprotju s tem, česar se navadno oklepa.

Freud zato predlaga nekaj drugega, saj ve, da je vsak človek zmožen odpovedati se nečemu. Wo Es war, soll Ich werden je izjemna formula, zaradi katere se človek lahko vpraša, kako je sploh nastala instanca, ki jo imenuje ego, pod kakšnimi pogoji je mogoča, zakaj se je človek tako zelo oklepa celo tedaj, ko mu oklepanje očitno ni v korist. To so dobra, produktivna in radikalna vprašanja.

Ego namreč ni jedro človeške identitete, ni njegovo bistvo, ni gospodar v hiši, kot pravi Freud, ni središče zavesti in je še manj središče simbolnega sveta ali polja, ki ga imenujemo Veliki Drugi; slednji tako ali tako nima nobenega središča, tako kot ga tudi vesolje nima. Njegove narcistične identifikacije so natanko to, čemur se mora odpovedati, da bi se odpiral prostor za uveljavljanje in potrjevanje samega življenja.

V tem je vsekakor nekaj paradoksnega.

Odpovedovanje narcističnim identifikacijam je ključni pogoj odprtosti duha. Odprtost duha omogoča odpovedovanje narcističnim identifikacijam. Ko se človek odpoveduje narcističnim identifikacijam, se vse bolj zaveda, da že samo odpovedovanje boli, zato se boji nadaljevanja.

Vse skupaj zagotovo ni enostavno, kajti vsak človek si želi sprejemanja in potrjevanja drugih ljudi, obenem pa se skuša izogniti temu, kar boli. Odpovedovanje narcističnim identifikacijam je lahko tudi odpovedovanje vsemu, kar ljudje sicer potrjujejo in nagrajujejo. Tak posameznik zato tvega veliko osamljenost in celo izključenost.

Ko je Descartes razglasil smrt Boga, kasneje pa so isto gesto ponovili Spinoza, Hegel in Nietzsche, če jih omenim le nekaj, je nastal zares velik problem, kajti smrt je nenadoma pomenila zgolj smrt in ničesar drugega, konec torej, onkraj katerega ni ničesar.

Za ljudi je bila to slaba novica, za Cerkev pa še zlasti.

Nobene obljube boljšega sveta namreč ni več, kot piše Judith Feher v izvrstni razpravi z naslovom On surrender, death, and the sociology of knowledge, obstaja le strašljivo črno brezno. Ego se zato obupno trudi, da bi se nekako zavaroval pred smrtjo in črnim breznom, zato ga je strah vsakega koraka proti neznanemu.

Kljub temu vztrajamo pri zmožnosti človeškega bitja, da preseže, transcendira strah pred smrtjo in lastne narcistične identifikacije, kar pomeni, da se vnovič rodi, da začne na novo. Gre do meje, vendar ne postane nor in ne umre. To je zelo pomembno.

Obstaja upanje, ki je univerzalno človeško, upanje, da ljudje prav zaradi smrti Boga ustvarjamo boljši svet, v katerem bomo še vedno končna in smrtna bitja, vendar bomo obenem tudi odprti do neskončnega. Drugo ime za tako življenje je komunizem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži