Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Obstaja množica klišejev o kulturi, ki se vztrajno ponavljajo skozi čas kot pokvarjena lajna, in včasih se zdi, da jih ne bo nikoli konec: kultura je pomembna za narod; narod si bo pisal sodbo sam; kultura vsak dan, ne le ob prazniku; umetniku sreča laže. Poleg klišejev pa človeško bitje premore še kaj drugega, pomembnejšega, zlasti pa bolj navdihujočega. Tudi zaradi tega, kar imenujemo kulturni kapital. Pravkar sem prebral izvrstno knjigo: Alexandre Bohas. The Political Economy of Disney: The Cultural Capitalism of Hollywood (Palgrave Macmillan, 2016). Navdihnila me je z dobrimi razmišljanji o kapitalizmu, kulturi in globalni zabavi, vplivih Disneyja na Hollywood in Hollywooda na civilizacijo prostega časa, ki že dolgo niti slučajno ni to, kar nosi v imenu, pa seveda o plitvinah hollywoodskih pripovedi, ob katerih je Prešeren svetovni prvak. Danes zato govorim o njem. Ker se spodobi, kot bi rekli moralizatorji.

Ljudje prav zaradi moralizatorske drže v odnosu do kulture navadno rečejo, da se je treba za kulturne prireditve lepo obleči. Samodejno povezujejo kulturo z lepoto obleke, pa tudi z lepim vedenjem. In se lepo oblečejo. Potem gredo, lepo oblečeni, kajpada, na kulturne prireditve in morda verjamejo, da se s tem že ukvarjajo s kulturo, kar bi lahko pomenilo, da so vse kulturnejši in da se lepo vedejo. V resnici pa ni čisto tako. Naj navedem le dva primera: večina pedofilov je lepo oblečenih in podkupljeni politiki so tudi zelo lepo oblečeni.

Kultura je torej bolj kakor z lepimi oblekami povezana z besedami in z resnico, zaradi katere se včasih kdo tudi ne vede lepo in tako, da bi bil komu všeč. Resnično, biti kulturen ne pomeni, da si vedno nekomu všeč, da si vedno prijazen, da se lepo smehljaš in vselej z nekom strinjaš ter narediš vse, kot se reče, da bi bili vsi okoli tebe zadovoljni.

France Prešeren je bil vsekakor človek kulture, umetnik. Bil je poet, a prav zato je bil revolucionar, ki zagotovo ne skrbi za to, da bi bili vsi zadovoljni. Ko je pisal Zdravico, so nanj mahoma planili lepo oblečeni cenzorji, češ da takih besed, kakršne je zapisal, že ne bo objavil, ker mu ne bodo dovolili, kajti njegove besede so za njihova nežna ušesa čisto preveč ostre. In kaj je zapisal?

Najprej je treba povedati, da so bili to zlati dobri stari časi, ko je bila beseda še nevarnejša od puške. Prav zato so oblastniki tudi imeli cenzorje, saj so se upravičeno bali ljudi, ki znajo z besedami, tako kot se ljudje upravičeno bojijo, da bo nekega dne nekdo spregledal in potem nič več ne bo, kot je bilo. In Prešeren je dobro vedel, kaj se dogaja okoli njega, saj ni bil neumen.

Prav zato je napisal, kar je napisal. Vedel je, da mora napisati, kar mu je prišlo na misel. Morda umetniku kdaj pa kdaj res sreča laže, kot da drugim ljudem ne, toda dobro se zaveda svoje dolžnosti v družbenem polju, saj ne živi sam na Luni, ki je procedura resnice. Pisanje pesmi zato ni bluzenje norih pesnikov, ki se zajedajo v družbeni kapital in ga odžirajo, namesto da bi delali.

Žive naj vsi narodi, ki dan dočakat hrepene, de koder sonce hodi, ne bo pod njim sužne glave. Tako piše Prešeren v revolucionarnem obdobju, natanko v istem času, ko piše Marx Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844. Kupca ta njim velja, naj bog jim dobre sreče da.

To pa je čisto nekaj drugega kot Disney in Hollywood skupaj, čeprav ne smemo pozabiti na silno moč obeh korporacij, ki na izjemno učinkovit način združujeta kulturni kapital, politično ekonomijo in filozofijo vsakdanjega življenja.

V približno istem času, ko se je rodil France, postane čez lužo predsednik ZDA gospod Thomas Jefferson. Pred tem, piše se leto 1776, ko se ameriške kolonije dokončno osvobodijo izpod jarma britanskega imperija, piše Deklaracijo o neodvisnosti; v njej zelo jasno in razsvetljeno, kar ni čudno, saj živi v obdobju razsvetljenstva, zapiše, da so vsi ljudje rojeni kot enaki. Ko ga nato začudeni povprašajo, kako je potem s sužnji, ki jih ima, da garajo kot črna živina na njegovih plantažah, zelo mirno odvrne v slogu modreca, da v tem ne vidi nobenega problema, saj sužnji niso ljudje.

Gospod Jefferson je bil prav gotovo zelo kultiviran človek, ki se je tudi lepo oblačil. To so mu priznali številni ljudje in mu priznavajo še danes.

Prešeren torej dobro ve, kaj se dogaja leta 1844, ko piše Zdravico. Približuje se namreč revolucionarna pomlad narodov. Tistih narodov, ki nočejo biti več hlapci, ampak se upravičeno hočejo osvoboditi in postati suvereni.

Torej ne gre želeti, da bi bil prepir iz sveta pregnan. Prešeren ni patetičen pismouk, in jemlje dolžnost poeta zelo resno. Ve, da so se ljudje vselej prepirali, in jasno mu je, da se vselej bodo. Sploh pa je dober prepir prej nekaj, česar si želimo, kot pa nekaj, kar naj bi izginilo s tega sveta. Tudi to je pesniku kristalno jasno.

Za sužnje je torej Zdravica, za hlapce, ki nočejo biti ne eno ne drugo. Teh ne bi smelo biti pod svobodnim soncem, ne pa prepirov. Prešeren natanko ve, kaj hoče.

Potem planejo cenzorji, kot rečeno, in poet se preda, saj je sam, nemočen. Čez nekaj časa sicer izide Zdravljica, ne Zdravica, ki pa ni vredna njegovega imena. Slovenci jo kljub temu še danes prepevajo, kot da predstavlja vrhunec kulture, razsvetljenske misli in svobodnega uma. Morda je komu všeč, cenzorjem je prav gotovo bila, toda nima nobenega naboja, ki bi ga morala imeti.

Za konec naj navedem še nekaj preprostih dejstev. Prepir ni pregnan s tega sveta in nikoli ne bo, sužnjev pa je danes več kot kadarkoli.

Danes je tako na svetu približno 35 milijonov novodobnih sužnjev, ki garajo v potilnicah. Ocenjujejo, da jih je samo na Kitajskem več kot tri milijone, kar je ljudi za Slovenijo in pol, med njimi pa je tudi ogromno otrok, ki za majhen denar in v nemogočih razmerah izdelujejo tkanine, šivajo obleke in molče služijo svojim gospodarjem, da se lahko ljudje lepo oblečejo, ko gredo obiskat kako kulturno prireditev.

Kultura v resnici nima nobene resne zveze z lepim oblačenjem, ima pa jo z ostro besedo, zavezano resnici, le da tega lepo oblečeni ne vedo in nočejo vedeti, tistim, ki to vedo, pa dol visi za lepe cunjice.

Ali kot je zapisal neki študent: Bistvo je, da spremenimo svet, ne pa, da ga zabavamo (cit. po John Hutnyk, Bad Marxism: Capitalism and Cultural Studies, Pluto Press, 2004, str. 8).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+4 #1 Vincenc 19:29 09-02-2017
Ob branju Dušanovih misli, zapisanih ob kulturnem prazniku, ob omenjenih lepo oblečenih pedofilih in ob branju knjige “Duhovnikova sobica” sem se zamislil, koliko takih nesrečnih An je med nami. Neopaženih, neprepoznavnih… in koliko jih je bilo šele nekoč, ko kapitalizem še ni bil obtožen za vse gorje… ko se fevdalizem še ni poslovil… čez lužo pa so ljudje delali v suženjskih odnosih, pa čeravno pri učenem predsedniku ….
Ob kulturnem prazniku se redko omenja poet kot odrasel moški, ki je zalezoval 13 letno Ano in jo pri 15 spravil v hudo zadrego….. in kasneje še dvakrat, ne da bi prevzel za svoja dejanja posledice…. Le komu se je lahko potožila? Dušanu? Mami?
V Prešernovem času je bila vsaj tretjina otrok nezakonskih, izpostavljena izkoriščanju vseh vrst…..
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži