Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Živi veliko ljudi, ki nenehno hujšajo. Vedno znova so na dietah in vedno znova ne hujšajo, nekateri pa celo pridobivajo na teži, kar je na prvi pogled zelo nenavadno. Zakaj je tako, zakaj hujšanje praviloma ne pomaga, zakaj študije dokazujejo, da ljudje, ki hujšajo, pogosto poleg pridobivanja teže razvijejo še druge simptome, kot so spominske motnje, težave pri učenju, reševanju problemov in nadzorovanju lastnega vedenja, zlasti čustev, zaradi katerih dodatno trpijo? Za potrebe predavanj o vplivih prehranjevanja na možgane, ki jih imam po Sloveniji, sem prebral še eno dobro študijo. Spisala jo je ameriška psihologinja Charlotte N. Markey, ki se že dolgo časa ukvarja prav z zapisanimi vprašanji. Naslov knjige je Smart People don't Diet.

Zares se lahko veliko naučimo o življenju v kapitalizmu, če spremljamo ljudi, ki nenehno hujšajo, čeprav se sprva zdi, da je povezava oddaljena in celo nesmiselna. Ne naučimo se le o njihovih prehranjevalnih navadah, vplivih hrane na telo in zlasti na možgane, temveč se poučimo tudi o življenjskih slogih, pa o propagandi, profitih farmacevtskih in drugih korporacij ter seveda o medsebojnih odnosih.

Nekateri ljudje, pogosteje ženske, hujšajo, da bi imeli lepo postavo, malo kilogramov, da bi bili zdravi, fit in vse drugo. Obstaja gigantska propagandna mašinerija, ki ljudem nenehno vzbuja občutke neadekvatnosti in krivde, češ da njihova telesa niso taka, kakršna naj bi bila. Občutki neustreznosti, sramu in celo sovražnosti do lastnega telesa zato niso redki, posledice pa nikakor niso dobre.

Ljudje sorazmerno zlahka in hitro sprejemajo propagando, ki jim sporoča, kakšni luzerji so, kako ne obvladujejo sebe in kako se zanemarjajo, da so njihova telesa polna maščob in strupov in nesnage, zaradi česar naj bi se razstrupili. Telesna teža zato ni le objektivni podatek, temveč je tudi pokazatelj zanemarjenosti, moralne neustreznosti in celo grešnosti ljudi.

Problematično je zlasti slednje. Včasih je težko verjeti, da je tamle zunaj tako veliko ljudi, ki še vedno verjamejo v grehe, grešnost in zaznamovanost telesa z izvirnim grehom, zato je seksualno življenje velikega števila ljudi čista nočna mora.

Seks je neposredno povezan s telesno težo, z njegovo obliko, z dietami, s hujšanjem, z izgubljanjem nečesa.

To nekaj je kajpak užitek. Je uživanje v telesu, v seksu, v bližini drugega človeka. Ne govorim o rutini ali celo prisili, temveč o sproščenosti, svobodi uživanja, kajti telo je narejeno zanj.

Hujšanje seveda pomeni odvzemanje. Ne le telesne teže in maščevja, temveč še marsičesa drugega. Študije, ki jih navaja Charlotte N. Markey, nesporno dokazujejo, da hujšanje ne more biti uspešno, ker je za veliko število ljudi še vse kaj drugega. Na kaj mislim?

Mislim na dve zadevi. Prvič. Zdrav življenjski slog oziroma način življenja. In ko govorim o njem, niti približno ne mislim na slog življenja, ki ga ponuja in vsiljuje propaganda. Pravzaprav mislim na nekaj, kar je ravno nasprotno od propagandnega življenjskega sloga, za katerim so seveda korporacije in je pohlep.

Drugič. Mislim na to, kar imenujemo v žargonu mind-set in self-image. Prvi izraz pomeni način razmišljanja o sebi in drugih ljudeh, o svetu in samem življenju. Propaganda nastaja natanko zato, da ljudje ne bi imeli svojega, ampak bi privzemali umetnega, tega, ki se jim pač ponuja prek medijev. Self-image je kajpak predstava o sebi, je vrsta predstav in podob, idej in zamisli, ki jih ima človek o sebi. In vsakdo jih ima več.

Pogosto so vzete iz medijev, prevzete pa so tudi od drugih ljudi. Številni otroci so namreč že od malega vzgojeni, da je pomembno, kaj porečejo sosedje. Preveč so odvisni od takih groženj, kajti prav zanje gre. In študije prav tako razkrivajo, da ljudje pogosto nimajo ravno dobrih mnenj drug o drugem. Velikokrat se zbadajo, drug drugega po nepotrebnem kritizirajo, iščejo dlako v jajcu, vedno znova jih nekaj moti pri drugih ljudeh, zato jih dodatno kritizirajo, pritiskajo nanje, moralizirajo in jim težijo.

Ljudje vse prevečkrat kritizirajo drug drugega in si grenijo življenja.

Prav tako dobro vedo, kaj pomeni, ko kdo reče, da je nekaj zamrlo (na primer med otroki in starši, med partnerjema, med prijatelji), da je nastala ledena razpoka med njimi, da je nekaj otopelo, da nekaterih občutkov ni več, da so čustva ugasnila, da so odtujeni in brezbrižni drug do drugega.

To se dogaja pogosto. Veliko ljudi je zato na antidepresivih, od česar ima industrija antidepresivov velikanske, ampak zares velikanske dobičke.

Mnogi so odvisni od sladkorjev oziroma ogljikovih hidratov. Tolažijo se s hrano, ne vedoč, da sovražijo sebe in svoje telo, da bi se najraje uničili, ker so neadekvatni, krivi za vse živo in nesposobni.

Starši pogosto zaznamujejo svoje otroke s krivdo že v ranem otroštvu. Takih občutkov krivde se je izjemno težko znebiti, ker so iracionalni. Svoje dodaja iz dneva v dan prav tako iracionalna propaganda, ki nenehno prikazuje lepe, vitke, zdrave in močne ljudi; ti so praviloma večno mladi in povsem nerealni. Človek ima ob njih občutek, da je totalna zguba, da ne obvladuje ničesar v svojem življenju, da še na klinčevo telesno težo ne more vplivati, da bo taka, kot pravijo drugi, da bi morala biti.

Vse se torej prične z odnosi do sebe in svojega telesa, s spoštovanjem in z ohranjanjem lastnega dostojanstva. Vse to propaganda, simulacije življenja, žargon, novorek in dinamika kapitalističnega življenja nenehno uničujejo, saj so ljudje prisiljeni živeti prek svojih zmožnosti, prisiljeni so nenehno zatirani svoje želje, pristne interese in se prilagajati temu, kar je zapovedano, čeprav skoraj nikoli ni zapovedano naravnost, ker niti ni treba, da bi bilo, saj so ljudje dovolj pametni, da pogruntajo, kaj morajo početi v svojih življenjih, da bodo drugi zadovoljni z njimi, pa čeprav sami ne bodo.

Vedno gre za druge, vselej so pomembnejši drugi. Ljudje zato zatirajo sebe, lastne vzgibe, zatirajo čustva in občutke, ker naivno verjamejo, da so res pomembnejši drugi.

Pa niso. Človek je najprej pomemben samemu sebi. Tega se mora večina šele naučiti. Izviti se mora izpod jarma nerealnih, imaginarnih ali celo povsem norih pričakovanj, kaj vse morajo storiti in početi ljudje v življenju.

Na primer večno hujšati. In z neuspešnim hujšanjem vse skupaj še poslabševati, saj trenutni izgubi telesne teže praviloma sledi njeno povečevanje.

Izboljšati svojo telesno težo in obliko telesa najprej pomeni zavrniti vsa ideološka jajca, vse nasvete in vse komentarje, kako to narediti. Za to je treba kajpak razmišljati.

Lepota zadeve je, da že samo razmišljanje o vsem tem spreminja človekovo naravnanost do sebe in svojega telesa. Dieta se torej začne z razmišljanjem. Na primer z branjem Platona.

Seveda že skačejo ideologi pokonci in norijo, kaj zopet vlečem Platona noter, ampak to je njihov problem, saj očitno ne razumejo metafore.

Ko bodo ljudje končno vzeli zadeve v svoje roke in produktivno razmišljali o sebi, drugih ljudeh in svetu, bo vse drugače, do takrat pa bodo številni večno hujšali in pridobivali na telesni teži, imeli vse večje občutke krivde in neustreznosti, industrija bo kovala dobičke, BDP bo rastel, politiki in mainstream ekonomisti pa se bodo hvalili, da vse raste, in poudarjali, kako dobro nam gre.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Neta Vergan 17:13 10-02-2017
Revij ne berem še manj kupujem, ker je v njih prikrito nasilje. Z besedo in sliko nenehno napadajo žensko telo, moške pa zaobidejo. Seveda se lahko izognemo temu nasilju, še posebno me starejše ženske, ki smo pristale na stranskemu tiru. Mlade. Kaj naj rečem, ne pustite se. Iz vidnega polja odstranite vse kar zaznate kot grožnjo in se naučite občutiti in priznati svoje občutke.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži