Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Mladenka mi je te dni rekla: vem, da veliko razmišljate, in zahvaljujem se bogu, da nisem v vaši koži. Kaj je s tem povedala in kaj je hotela povedati? Poleg tega smo včeraj slišali, da Slovenija raste hitreje kot Evropa, da je gospodarska rast v provinci že tako velika, da bi se morali radostiti še veliko bolj, kot se sicer že radostimo. Kaj nam hočejo povedati? Naj najprej odgovorim na prvo zastavljeno vprašanje, potem pa bo razviden tudi odgovor na drugo.

Odgovoril bom tako, da bom potegnil vzporednico. Nekaj podobnega je pred leti storil Michel Foucault, ko je predaval o režimih resnice. V ta namen bom vnovič prebral Kralja Ojdipa, pod katerega je podpisan Sofoklej.

Ko naredim domačo nalogo, lahko rečem tole:

Kralj Ojdip se začne v določenem trenutku vesti kot agent FBI, kar pomeni, da želi ugotoviti, kdo je ubil kralja Laja. Reče: odkril bom resnico. Še več: kasneje slepemu vidcu Tejreziasu reče, naj ga osvobodi z resnico, kajti videc ve, kakšna je resnica, ker sodeluje neposredno z Apolonom, ki je božanstvo in pozna resnico že po definiciji. Torej: kralj, nosilec tuzemske oblasti, prav hoče resnico, hoče osvoboditev, hoče vednost in znanje, zato reče, da bi bilo narobe odpovedati se vednosti in resnici, ki jo pozna Tejrezias.

Da bi izvedel resnico, mora kajpak razmišljati, to pa obenem pomeni, da mora postavljati vidcu dobra vprašanja, oziroma se mora z njim pogovarjati. Alternative ni, saj ni mogoče poznati resnice brez razmišljanja, razmišljanje pa je gotovo v samem jedru človeške narave, kar preprosto pomeni, da je vsak človek zmožen za razmišljanje, brez katerega v resnici ne more živeti in preživeti, za kar ne pričuje le logika, saj pričuje tudi evolucija.

Kralj Ojdip želi resnico, vso resnico in nič drugega kot resnico. Tejrezias jo pozna, to pa bi že lahko pomenilo, da so izpolnjeni vsi pogoji, da jo spozna tudi kralj, ki se sooča z vidcem iz oči v oči.

Toda Tejrezias noče o tem niti slišati, zato najprej reče, da sploh ne želi biti ob kralju, da nikoli ni imel želje, da bi se srečala, da mu aktualno srečanje torej ne pomeni prav nič. Zakaj ta, ki pozna resnico, ne želi te razkriti pred kraljem, ki ima prav tako željo – da namreč resnico spozna, pa naj stane, kar hoče?

Na prvi pogled je jasno, da želi kralj kot vladar in oblastnik spoznati resnico o uboju kralja Laja, saj je nad mestom usoda, ki je ne želi nihče. Dokler se mesto ne znebi nesnage, na katero meri delfsko preročišče, življenje ljudi namreč ne bo dobro in ne more postati tako. Nekaj je vsekakor treba storiti, to ni nič nič drugega kot spoznanje resnice.

Nad kraljem je torej usoda, zavezana spoznavanju resnice, ki je nujno potrebna za blagostanje vseh ljudi, ne le njegovo. Najvišji ni kralj, nad njim je vselej resnica. Kralj nikakor ni svoboden, da dela, kar hoče. Daleč od tega.

Ko ga torej privedejo, Tejreziasa namreč, in stopi pred kralja, ki pravi, da želi resnico in ničesar drugega, mu ta najprej laska in pripoveduje, kaj vse ve, čeprav Tejrezias laskanja ne potrebuje, saj dejansko ve in obenem ve, da ve. Ve pa tudi, da kralj ni tako zelo pripravljen na resnico, kot zatrjuje, ve torej, da kralj ne ve, kaj bi v resnici rad, zato mu preprosto reče, naj mu dovoli oditi domov, češ da bo tako najbolje za oba. Kralj pa vztraja: ne, to bi bilo narobe, tvoje znanje je za nas izjemno pomembno, zato te prosim, da nam poveš čisto vse. Zveni tako kot v analizi, kjer se pacient prav tako prej ali slej sooči z resnico lastnega trpljenja.

Tejrezias potegne iz rokava še zadnjega aduta, da bi lahko odšel domov, saj zares ne želi pogovarjanja s kraljem o resnici, zato le-mu reče, da tega ne bo nikoli naredil, ker je resnica povezana z bolečino, toda Ojdip ga mahoma zavrne in se začne vesti do njega na nov način, in sicer tako, da uporabi moč, zato mu reče, da je ničvredna baraba. Tejrezias se ne pusti prestrašiti in enako mirno kot prej odgovori, da bo resnica tako ali tako prišla na dan, kar pomeni, da lahko zmerjanje kar preskočita, saj ni od tega nobene koristi.

Videc torej ve, da je status resnice v občestvu zelo natančno določen, zato lahko reče, kar reče. In zares želi oditi domov. Resnici se pač ni mogoče ogniti. Mogoče se ji je izogibati, mogoče jo je tajiti, mogoče jo je zanikati, toda prej slej pride na svetlo. Preprosto ne more biti drugače in Tejrezias se zanaša na to spoznanje. Kaj sledi?

Sledi nekaj skrajno preprostega: Tejrezias končno izreče resnico in reče kralju, da je morilec, o katerem hoče zvedeti vso resnico, on sam. Resnica je kajpak brutalna, kratka in ostra. Ko je izrečena, ni poti nazaj.

Toda Ojdip se na resnico odzove na predviden način. Napade Tejreziasa in mu grozi, da ne bo ostal nekaznovan, če bo še naprej trosil okoli sebe take žaljivke. Vidcu torej reče, naj pazi na jezik, čeprav obenem hoče slišati vso resnico, kar samo potrjuje vidčevo prepričanje, da kralj res ne ve, kaj išče.

Očitno je torej, da bi kralj rad slišal resnico po svoji meri, če lahko tako rečem. Ne bi slišal gole resnice, temveč bi slišal tako, ki bi mu bila všeč.

Tako pa ni le v fikciji, tako je tudi v vsakdanjem življenju. Sofokleju je bilo to popolnoma jasno. Jasno mu je bilo, da bi ljudje radi resnico, ki je iz reda všečnega, ne pa resnice, ki boli.

Tejrezias ima zato prav, ko reče kralju, da je sam sebi največji sovražnik. To reče tudi z lahkoto, saj služi Apolonu, ne njemu. Kraljeva oblast je za Tejreziasa povsem nepomembna.

Prav zato lahko doda, saj se kralja ne boji niti malo: imaš oči, pa vendar ne vidiš. Lahko bi rekel še tole: hočeš izvedeti resnico, pa vendar si pripravljen narediti vse, da je ravno ne bi spoznal. Pomembno pa je še nekaj.

Tejrezias ne bi nikoli prišel h kralju, če ta ne bi zahteval, da ga privedejo. Zakaj ne?

Zaradi zapisanega. Resnica bo prišla na dan z njim ali brez njega, kralj pa se ji bo vselej upiral, dokler bo to le mogoče.

S tem se bližamo robu, kjer naletimo na spoznanje, da se resnici ni mogoče upirati večno. In zopet ima videc prav: prej ali slej se bo razkrila. Nobena propaganda je ne bo zadržala, noben obrambni mehanizem ni tako močan, da ne bi postala očitna, noben žargon, noben novorek je ne more prekriti za vedno.

Resnica je močna in bo prevladala, sklene Tejrezais, zato se ne boji kralja in morebitne kazni, ker govori resnico. V resnici je nad obojim.

Je mladenka z začetka tega zapisa zastopnica mlade generacije ljudi, ki se zahvaljuje bogu, da ne razmišlja veliko, ali pa je le osamljena lastovka, ki še ne prinese pomladi? Kaj pa starejša generacija? In kako bo z resnico čisto na koncu, ko sprenevedanje preprosto ne bo več mogoče in ne bo produktivno?

Ojdip reče Tejreziasu, da živi v temi in da ne more škoditi niti njemu niti kakemu drugemu človeku, ki ima oči. A videc mirno odvrne: saj tudi ne nameravam škoditi, kajti zadošča Apolon.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži