Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dobil sem pismo, v njem pa je med drugim zapisano tole: v mojem svetu ni nikogar, ki bi znal razmišljati na način, da bi se malo odlepil od sveta, v katerega je pogreznjen. Vsi okoli mene doživljajo ta svet kot naravno okolje ali rečeno drugače: kot da bi bil svet, tak kot je, in njegov razvoj delo narave. Ničesar ne problematizirajo, enako kot ne problematiziramo dejstva, da nekatera drevesa v gozdu rastejo naravnost, nekatera pa malo postrani. Da imajo starši otroke in da zaslužijo skupaj za eno normalno plačo, ni nič nenavadnega. Otroci namreč vedo, da se mora vsak znajti in vsak potruditi. Dodajam: naravna stanja sveta imajo kajpak naravna nadaljevanja. In tako kot v gozdu jutri ne bo bistveno drugače, kot je danes, v savani na primer tudi ne, ne more biti nič drugače niti v družbah. Dobro, ampak čemu potem vizije, če pa lahko v najboljšem primeru računamo le na več istega, v najslabšem pa na občasne naravne nesreče?

Nekoč, pisalo se je leto 1930, ko je ravno izbruhnila velika depresija in so zlasti delavci množično stradali, medtem ko je elita komaj opazila, da se dogaja nekaj nenavadnega, je slavni ekonomist John Maynard Keynes spisal in priobčil zanimiv esej z naslovom Economic Possibilities for Our Grandchildren.

Lahko bi rekel, da je spisal vizijo za vnuke, in takrat je bil gotovo pravi čas za optimistične vizije, kajti časi so bili zares težki, sledili pa so jim še veliko težji. Danes so vnuki, na katere se naslavlja ekonomist, že stari, zato se je vredno ozreti nazaj in vnovič premisliti vizijo. Keynes je namreč mislil na čas, v katerem živimo in bodo živeli naši otroci v letu 2030. Ne v letu 2050, ko bodo vsi Slovenci srečni, pač pa v bližnji prihodnosti, ko se bo dogajalo vse kaj drugega. Kaj torej o tem misli Keynes davnega leta 1930, tri leta pred Hitlerjevim prihodom na oblast?

Tudi Keynes je bil optimist, kot rečeno, toda to še ne pomeni, da je bil naiven, čeprav je na trenutke videti, da vendarle je bil. Leta 2030 bo namreč konec revščine na tem planetu – tako je zapisal. In dodal: ljudje bodo živeli v izobilju, delali bodo zelo malo, ker ne bo treba delati veliko (na primer zgolj nekaj ur dnevno), zato se bodo lahko posvečali drugim dejavnostim, saj jim ne bo treba vsak dan v službo za osem ur. Ljubezen do denarja bo moralno sporna in se bo ljudem spontano gabila, kar pomeni, da kapitalizma, kakršnega pozna sam in kakršnega poznamo tudi mi, preprosto ne bo več in se bo znašel na smetišču zgodovine.

Ker pa je leto 2030 zelo blizu, moramo dodati komentar, čeprav je vizija zelo privlačna in je na meji pravljičnega.

Prekratko bi bilo reči, da se je slavni ekonomist preprosto motil, saj je treba reči vse kaj drugega.

Dejstvo je, da celo v najrazvitejših državah, kamor sodita ZDA in Kitajska, leta 2017 ne moremo govoriti o izobilju za vse državljane. Prav nasprotno: razlike med revnimi in bogatimi se poglabljajo; ZDA na primer niti približno niso isto kot Manhattan. Vsak otrok lahko razume, da kapitalizem očitno ne namerava zmanjšati razlik med enimi in drugimi, kajti te se nenehno povečujejo.

Kapitalizem, ki bi hotel zmanjšati razlike med revnimi in bogatimi, bi to že zdavnaj storil. Če ne stori, bodi noče bodisi ne more.

Keynes je verjel, da se bo izobilje za vse kljub vsemu nenehno povečevalo in da se bo v stoletju tako povečalo, da bo res, kar sem zapisal uvodoma. Danes pa živi veliko ljudi, ki ne morejo zadovoljevati niti osnovnih bioloških potreb, kamor sodijo potreba po hrani, vodi, čistem zraku, zdravju in higieni. Zadeva je še veliko slabša, če govorimo o drugih potrebah, ki niso biološke.

Keynes je verjel, da se bo kapitalizem razvijal in razvijal in da bo do leta 2030 nastal svet, v katerem bodo ljudje zadovoljevali osnovne biološke potrebe in se resno ukvarjali s tem, kar je sam imenoval avtentična umetnost življenja.

Zveni zelo logično, če si predstavljate, da je kapitalizem zgodovinski družbeni sistem, kar pomeni, da nekaj časa traja, potem pa ga nadomesti razvitejši, naprednejši sistem. A tako razmišljanje je logično le, če domnevamo, da je zgodovina sama po sebi počasno linearno napredovanja k naprednejšim oblikam skupnega življenja. Žalostno dejstvo pa je, da je zgodovina vse kaj drugega, kar pomeni, da je polna stopicanja na mestu, vrtenja v krogu, stagniranja, nazadovanja, kriz in celo popolnega uničenja. In povsem enako velja za naravo, saj v njej ni nobenega duha, ki bi jo priganjal k napredovanju.

Podobno lahko razmišljamo o človeških vrednotah, krepostih in odlikah. Seveda obstajajo pristne vrednote, lahko govorimo o pristnih odnosih med ljudmi, natanko znamo opisati odlike človeških bitij, njihove kreposti in moči. To smo že velikokrat naredili. Prav tako smo neskončnokrat pokazali na napačne, umetne, izkrivljene, zblojene in celo nore vrednote, na pohlep po denarju, ki ne more biti pristna vrednota, na ljubezen do denarja, kot jo imenujejo.

Zagotovo lahko rečemo, da obstajajo true human values in false capitalism's values. A kaj nam to pomaga?

Keynes je bil prepričan, da je kapitalizem nekakšen srednji vek, temno obdobje v človeški zgodovini, dark age, ki ga bo nadomestilo nekaj novega, svežega, pristno človeškega. Na primer v enem stoletju od leta 1930 sem.

Tudi v takem razmišljanju je logika. Kapitalizem dejansko iz dneva v dan, iz ure v uro kopiči velikanske količine dobrin in blaga, storitev in vsega drugega. Vsega je dovolj za vse ljudi, ki zaradi tega sicer še ne bi živeli razkošno, toda saj kdo je pa kdaj trdil, da je pristno človeška vrednota razkošno življenje!

Naivno bi lahko pripomnili, da je treba zgolj iznajti način, kako obstoječe dobrine razporediti in razdeliti med vse ljudi, da bo imel vsakdo zadovoljene osnovne biološke potrebe in da bo lahko začel resno razmišljati o pristni umetnosti življenja onkraj njih. Zakaj se to ne zgodi in se tudi do leta 2030, ki je pred vrati, ne bo?

Za Keynesa je kapitalizem torej nekakšna vmesna faza k sreči ljudi, odskočna deska, sistem, s katerim v določenem trenutku prekinemo, ker ga imamo dovolj, potem pa skupaj (komunizem) gradimo drugačno življenje, ki ne temelji na egoizmu, pohlepu, tekmovalnosti, profitabilnosti, izkoriščanju in ljubezni do denarja.

Drugačno življenje temelji na etičnih principih, na pristnih človeških vrednotah, na ljubezni do bližnjega, na strasti do znanja in vednosti, na raziskovanju sveta, na estetiki.

Vsega tega seveda ne more biti, če je kapitalizem absolutni gospodar na planetu in ga nič ne omejuje, saj se lahko neomejeno, brezmejno širi. Keynes je zato večkrat poudaril, da snov, iz katere so ljudje, ni ista kot snov, ki poganja the spirit of enterprise. Rečeno po domače: človeška bitja niso po naravi kapitalistični podjetniki in kapitalizem ni naravno stanje ljudi. Logično bi zato smeli sklepati, da je kapitalizem v nasprotju s človeško naravo in da imajo ljudje pristni interes, da se ga prej ali slej znebijo.

Zakaj se ga torej ne znebijo?

Kapitalizem je za Keynesa isto kot ljubezen do denarja, to pa ne more predstavljati jedra človeške narave – nikoli ga ni in nikoli ga ne bo. V jedru človeške narave je namreč dokazano vse kaj drugega: na primer ljubezen do bližnjega, zmožnost za razmišljanje, etičnost, egalitarnost. Vse to pa so temelji nečesa drugega, nečesa, kar ljudje danes močno potrebujejo. In kaj močno potrebujejo? Potrebujejo družbeno pravičnost.

Prava vizija torej temelji na zamislih o družbeni pravičnosti. In nobene nujnosti ni, da so ljudje, ki se borijo za družbeno pravičnost, obenem tudi srečni. Lepo in dobro je, če so, toda pravičnost je pomembnejša.

In zagotovo ne bo padla z neba, ne bo priplavala po kaki reki in ne bodo nam jo podarili prišleki iz globin vesolja. Izborili si jo bomo sami – ali pa tudi ne.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Neta Vergan 08:54 17-02-2017
Menim, da je odgovor zgrešen glede na postavljeno vprašanje, je v stilu več istega.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži