Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Otrok je prejšnji teden doma poročal, kaj jih je učila (…). Pogovarjali so se o aktualnih dogodkih, tudi o pretepu onega fanta do smrti in kaznovanju. Mladež se je v tem primeru zavzela za dosmrtno ječo ali smrtno kazen kot edino pravično za tako hudo dejanje, ko nekdo zaradi objestnosti storilca, izgubi življenje, obenem pa je bila kritična do obstoječega milega sistema kaznovanja, v katerem jo storilci najhujših kaznivih dejanj odnesejo z nekajletnimi zapornimi kaznimi, pogojnimi izpusti in podobno, kar ne odraža teže storjenega dejanja, učiteljica pa jim je dopovedovala, da je potrebno v obstoječi sistem zaupati, sodbe spoštovati, jih jemati kot pravične in verjeti, da je tako, kot je, že prav. Ker sem pravnica, sem seveda morala doma vse to korigirati. In sicer: Sistema (konkretno pravnega) ne smemo jemati kot nekaj statičnega, samoumevnega, nekaj za vselej danega. Če ga doživljamo kot nepravičnega, moramo o njem razmišljati, zlasti s spraševanjem, kako bi lahko bil boljši, pravičnejši, zakaj je tak, kot je, in s kakšnimi mehanizmi deluje. Nikakor ne smemo na sistem gledati kot na delo nekega božanstva, saj je sistem delo človeka, ki ni nezmotljivo bitje. Tudi v srednjem veku, ko so žgali ljudi na grmadah, je obstajal sistem. Sodbam se je seveda treba podrediti. Podrejanje pa ni enako kot spoštovanje. Spoštujem lahko tisto sodbo, ki je pravična. Nepravične sodbe ne morem spoštovati, čeprav se ji podredim. Toda ne smemo pozabiti, da so tudi sodbe rezultat dela ljudi. Nikakor ni nujno, da so pravilne in pravične. Otrok je vse to predal učiteljici in se skliceval na referenco, na mamo, ki je študirala pravo, pa je odvrnila, da se s tem 'ne strinja', da ne ve, 'kako lahko kdo sploh tako razmišlja' in 'da je že prav tako, kot je, in da sodbe nastajajo z uporabo pravil, ki so delo znanstvenikov, so znanstveno preverjena in kot taka pripeljejo do pravičnega rezultata.' Kaj meniš?

Kaj menim?

Vaše razmišljanje je logično, prepričljivo in konsistentno, razmišljanje one učiteljice pa je konservativno, prekratko in celo povsem zmotno, kar je seveda velika škoda, kajti njena naloga je znati misliti in učiti otroke, da bi znali misliti, to pa je tudi delo, za katerega jo davkoplačevalci vsak mesec plačujejo.

Če hočemo imeti zares dober šolski sistem, potem morajo znati otroci logično misliti, ne pa zgolj tekmovati za točke.

Aristotel je že davno tega zapisal, kako razumeti logiko in kaj lahko z njeno pomočjo doseže um, zato ni dobrega razloga, da učitelji in učiteljice ne bi znali logično misliti, saj imajo na voljo bogate vire, iz katerih lahko črpajo, če se za to odločijo.

Čisto nekaj drugega pa je, če se ne odločijo in vztrajajo pri svojem.

Temeljna ideja je tale: z uporabo logičnih pravil se ljudje sicer lahko dokopljemo do pravičnih rezultatov, na primer do pravičnih rezultatov sojenja, vendar ni nobene nujnosti, da se to tudi zares zgodi; lahko namreč obtičimo na pol poti ali pa se zgolj vrtimo v krogih, kar pomeni, da nikamor ne napredujemo.

Ljudje namreč lahko uporabljamo logiko ali pa jo tudi zanemarjamo. Možgani jo sicer uporabljajo že sami od sebe, ker je vgrajena vanje, toda še bolje je, če pri tem sodeluje njihova zavest. Tu pa se najpogosteje zatakne.

Najpogostejše logične napake, ki jih delajo ljudje, tudi učiteljice, so zato predstavljene v nadaljevanju.

Najprej bi omenil tole napako: post hoc ergo propter hoc. To je čisto preprosto zamenjevanje vzročnih povezav s korelacijami. Torej ni res, da vsak sodnik vselej izreče pravično sodbo, ker deluje v sistemu, v katerega verjamemo in smo prepričani, da je čisto v redu. Lahko izreče pravično sodbo, toda ta ni nujna posledica dejstva, da je sodnik del veljavnega sistema.

Druga pogosta logična napaka je non sequitur. Lahko je res, da imamo najboljši pravni sistem na svetu, toda iz tega dejstva še ne sledi nujno sklep, da vsi sodniki, ki ga zastopajo, vselej izrekajo pravične in najboljše sodbe.

Tretja napaka: Occamova britev. V takih primerih se ljudje obnašajo tako, da neznanko pojasnjujejo z novo neznanko, kar pomeni, da kopičijo nevednost, namesto da bi povečevali vednost in odgovarjali na zastavljena vprašanja ali zaznane probleme. Če je oseba nekaj storila in želimo pojasniti njeno vedenje, kršimo Occamovo britev, če rečemo, da je to storila zaradi polne Lune, horoskopa, lastne narave, magičnih vplivov kozmičnih energij ali česa podobnega.

Četrta napaka: podlasica ali svetleče posploševanje. Sem sodi tako široka raba besed, da postanejo nesmiselne (sklicevanje na svobodo, pravice, patriotizem, vrednote …). Noben razumen človek na tem svetu namreč ni proti svobodi, pravicam, patriotizmu, vrednotam …

Peta napaka: argument slamnatega moža. Tako napako delajo ljudje, ko se sklicujejo na izjemo in sklepajo, da je izjema pravilo. Freud je tako poudarjal pomen seksualnosti in vsepovsod videl seks, zato moramo biti kritični do njega. To je slamnati mož: Freud namreč tega nikoli ni počel.

Šesta napaka: spolzka tla. Zatrjevanje, da sprememba na enem področju nujno vodi k spremembam na drugem področju. Na primer: če bodo homoseksualci dobili pravico, da se poročajo, bodo jutri terjali še pravico, da imajo otroke.

Sedma napaka: red herring (rdeči slanik). Rdeči slanik namreč ne obstaja, zato je to napaka, ko se nenadoma nekdo sklicuje na temo, ki nima nobene zveze z začetno temo. Govorimo o podnebnih spremembah, nato pa nekdo reče, da so znanstveniki podkupljeni in da so oblečeni v drage obleke.

Logične napake sem nanizal zato, ker bi morala biti dolžnost učiteljev in učiteljic, da naučijo otroke logično misliti in sklepati. Taka je celo njihova temeljna, osnovna dolžnost. In da bi znali deco naučiti logično misliti in sklepati, morajo kajpak najprej sami znati, zlasti pa se morajo znati izogibati logičnim napakam.

Če tega ne naredijo, ne moremo pričakovati, da bodo znali otroci logično misliti in sklepati, saj se vsega tega ne morejo naučiti sami. Morda jih bodo naučili starši, morda se bodo v odraslosti sami potrudili in se naučili, toda učiteljeva naloga je še vedno del šolskega sistema, kar pomeni, da bi učitelji to morali delati po dolžnosti in sistematično, na primer vsak dan, ne pa dovoljevati, da doma otrokovi starši popravljajo njihove napake, nedoslednosti ali učinke brezbrižnosti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

-1 #1 GORA 23:37 22-02-2017
Post hoc ergo propter hoc -zamenjevanje vzročnosti s korelacijo:
V skladu s hipotezami klima. alarmistov je edina resna korelacija med rastjo antropogenih emisij CO2 in globalne temperature le med ca 1975-2000, ne prej, ne kasneje, vzročnost pa ni znanstveno dokazana. Kljub temu je ta korelacija za klima. alarmiste kronski »dokaz« katastrofalnega CO2 global. segrevanja zaradi česar se vsiljuje ljudem izredno drage ukrepe z znanstveno nedokazanimi, zelo dvomljivimi dometi ucinkov
Zgoraj naštete napake so pogoste v izjavah vidnih predstavnikov, in uradnih stališčih, klima alarmizma, ko upravičujejo svoje hipoteze in stališča in/ali kritizirajo ali pooskušajo diskvalificirati nasprotna
Argument slamnatega moža: Večinoma t.i. »klima. skeptikom« klima alarmisti narobe ali lažno pripisujejo dvom v klima. spremembe, segrevanje, itd
Kar ni primerno niti učiteljici, je praksa »eko« klima alarmne ideologije & odločevalcev, ki hočejo določati smernice za prihodnost sveta. SIC.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži