Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Strokovnjaki, mainstream ekonomisti, bankirji, politiki in drugi, kar jih je zainteresiranih za kapitalizem, ne popuščajo, empirična dejstva pa prav tako ne: zgornji procent elite v Ameriki odnese vsako leto domov okoli 20 % družbenega proizvoda, medtem ko so leta 1978 odnesli le 12 %; v istem času je zgornji procent Kitajcev podvojil svoj prihodek. Vsi drugi se morajo pač zadovoljiti s preostankom. Spregovoriti pa nameravam še o nečem drugem. Obstaja namreč bogastvo študij o revščini ljudi, o razkošju elit ter o absurdni logiki, da je zapravljanje in brezmejno trošenje, neskončno potrošništvo in povečevanje dolgov nekaj naravnega, skoraj esencialnega, če hočemo obdržati kapitalistično mašino v dobri kondiciji, češ da je kopičenje profitov zaradi samih profitov nekaj intrinzično dobrega, da je torej treba obrniti logiko askeze, ki vodi samodiscipliniranje ljudi v stanje krivde in kopičenje dolga, ki ga ni mogoče nikoli poplačati. Torej: rešitev iz nemogočega položaja je hedonizem, rešitev je potrošništvo – rešitev je ekonomija dolga! Bizarnosti kapitalizma so res brezmejne. Z neverjetnim užitkom sem prebral: Elettra Stimilli, Il debito del vivente. Ascesi e capitalismo (Quodlibet, 2011). Takih knjig je zares malo. Kapitalizem se zaradi knjig sicer ne bo spremenil, sem se pa spremenil jaz.

Nietzschejeva Genealogija morale v povezavi z Lacanovo znamenito in revolucionarno zamislijo o diskurzu kapitalizma danes ne predstavlja le izhodišča za resno razmišljanje o naravi kapitalizma, temveč ponuja tudi možnost za vpogled v samo srčiko naše aktualnosti, kjer odkrivamo tako težko razumljivo zadevo, kot je jouissance, ki nenadoma ni abstraktna potegavščina znamenitega psihoanalitika, temveč je bizarna snov, ki prežema naša vsakdanjost in nas potiska v norost kot prevladujočo obliko življenja in upravljanja z njim.

Razmišljanje o naravi človeškega je zato treba povsem obrniti: medtem ko se ljudje podrejajo osvobajajočemu uživanju v poznem kapitalizmu, postajajo subjekti, podložniki, hlapci, kakršnih na tem planetu še ni bilo.

Dispozitivi biopolitike so notranji, ljudje jih ne prepoznavajo, zato se vedejo na način, ki mu ni para: preverjajo in utrjujejo svoja življenja v razmerjih do nemogočega telosa brez telosa, kot bi rekli Stari. Po domače: nobenega namena ni, nobenega smisla ni, nobenega cilja ni, je samo brezoblična voda, kot bi dodal Bauman.

Ni se treba posvečati višjim humanističnim idealom, poudarja Elettra Stimilli, saj povsem zadošča prepuščanje tuzemskemu ugodju, ni treba ubogati etičnosti in se ukvarjati z nerazumljivimi miselnimi obrati filozofa tipa Kant, saj to nima nobenega smisla. Tak je princip kapitalističnega življenja.

Ljudje naj zato najemajo kredite, povečujejo naj dolgove, zapravljajo naj, da bo vse raslo. Psihoanaliza je za na smetišče zgodovine in je ne maramo, ker neprijetno opozarja na logiko notranjih dolgov, zadolženosti ljudi, ki so še bolj pod stresom, kot so bili v srednjem veku, ko krščanstvo še ni bilo kapitalizem.

Sodobna psihopatologija je zato nevidna, čeprav je navzoča na čisto vsakem koraku, do določene mere je dovoljeno le psihiatriji, ki prodaja zdravila, da včasih opozori na naraščajoče število depresivnih ljudi, medtem ko je nevrologom dovoljeno še nekoliko več in lahko opozarjajo na vse večje število dementnih ljudi.

Ekonomska teologija je v kapitalizmu, ki je krščanstvo, vodilo, o katerem se ne sprašuje, je princip, o katerem se ne razmišlja, je norma, ki se ji večina podreja brez premisleka in oklevanja. Jutri kajpak ne bo nič drugače, zato je videti, kot da je vse na mestu in da končno živimo v naravnem stanju brez ostankov, ki ga je treba le še ohranjati.

In najbolj tragično je tole: ljudem ni več treba skrbeti za vrednotenje življenja in vsega, kar napolnjuje eksistence, ker je to prepuščeno trgom. Vse ima namreč ceno, vse ima lahko ceno, vse jo tudi prej ali slej dobi. Eksistenca je končno zgolj dobrina, je izdelek, blago na trgu, ki mu določa še ceno, ki je kajpak končna po definiciji.

Ekonomska racionalnost je normativna logika eksistenc ljudi, ki so vse bolj zadolženi in krivi. Morajo vlagati, postati morajo mali vlagatelji, drobni kapitalisti, kajti življenje je ena sama investicija, eksistenca pa je kakor podjetje, ki ga je treba znati voditi, s katerim je treba znati upravljati.

Nič ne sme ustaviti neprestanega akumuliranja, povečevanja, nič ne sme blokirati rasti. Krščanstvo, ki se je spremenilo v kapitalizem, od znotraj spodbuja kult rasti, ki je zavezan nenehnemu sposojanju denarja in dolgovom, vse skupaj pa je neločljivo povezano s krivdo in z občutkom, da je trošenja vselej še premalo, da je rast premajhna, da se človek ni potrudil dovolj in da se mora potruditi še bolj.

Prav zato moram še enkrat poudariti: ko vse raste, raste tudi psihopatologija, saj jo diskurz kapitalizma prav neguje, podpira in spodbuja. Discipliniranje svobode, o kateri je nekoč razmišljal Hayek, je tako dogma, o kateri ni treba več razmišljati, saj naj bi bilo že dokazano, da neposredno podpira spontani red sveta.

Ko se oziramo okoli sebe, reda sicer ne vidimo, toda zapoved je kljub temu povsem jasna: treba je verjeti in vztrajati. Ali kot pravi Elettra Stimilli: kapitalizem je samonanašajoča se religija človeških življenj. Eksistenca ljudi je zato zavezana breznu, ki ga preprosto ni mogoče napolniti, zato se, kot poudarja avtorica, nenehno obnavlja, namesto da bi ga napolnili in bi končno izginil.

Resnično, ljudje smo se zmožni vesti tudi na način, ki ga tako sijajno že zelo dolgo predstavlja antični ideal: delovanje, ki ima cilj samo v sebi. Treba je ločiti zrno od plev in povedati, da gospodarstva sicer nenehno rastejo in da se neenakosti povečujejo, kar pomeni, da tudi rastejo. Dejansko vse raste. Problem zato sploh ni v ugotavljanju, ali nekaj raste ali ne, problem tiči v tem, o čemer ne govorijo.

Ne zanima me zato, kaj nenehno govorijo, zanima me natanko to, o čemer ne črhnejo nobene. Bistvo je namreč v nadzorovanju premoženja in kapitala. Pomembno je povedati, kdo ga nadzoruje in kdo ga ne.

Elita nadzoruje kapital, toda ne nadzoruje ga zato, ker je inteligentnejša ali sposobnejša od drugih ljudi, temveč zato, ker se je rodila z zlato žlico v ustih, kar pomeni, da ga je preprosto podedovala od staršev, dedkov in babic.

Marx je imel pred stotimi leti in nekaj desetletji popolnoma prav in se ni prav nič motil, ko je napovedal, da se bo kapital še naprej koncentriral v rokah elite. Apologeti kapitalizma se zato danes zgolj sprenevedajo, ko dokazujejo rast vsega, kajti milijarde ljudi so še naprej revne in jutri ne bo čisto nič drugače, na Zemlji pa bo vse bolj vroče.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži