Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

... zato živim zdravo. Tako pravi oglas, čigar oblikovalci se očitno ne zavedajo, kaj sporoča. Nastal je namreč v svetu, v katerem vse raste in vse se širi: Zemlja se segreva, polarni led se krči, oceani se dvigujejo, ker so vse toplejši, vremenske katastrofe so vse katastrofalnejše in vse pogostejše, gosenice in komarji in druge živali se širijo na ozemlja, kjer jih je bilo pred tem malo ali nič, tropski gozdovi se krčijo zaradi potreb lesne industrije, količine metana v ozračju naraščajo, količine ogljikovega dioksida naraščajo, bogati ljudje bogatijo, čiste pitne vode je vse manj, vse več je spopadov zanjo, narašča število suženjske delovne sile, povečujejo se trgi s človeškimi organi in z ljudmi, narašča število beguncev in iskalcev zaposlitve ... A treba je postavljati meje, vzklikajo vsak dan ljudje, ki vsaj intuitivno čutijo, da meje morajo biti, da morajo obstajati avtoritete, da mora obstajati odgovornost, da mora obstajati spoštovanje. A kako to narediti? Lahko je govoriti, čisto nekaj drugega pa je znati postaviti meje in jih znati varovati, ohranjati; postavljanje žičnate ograje na državni meji je le beden poskus uresničevanja zapisanega. Aktualni primer je tudi tale: V nekaterih ameriških zveznih državah se republikanci prav zdaj močno trudijo, da bi sprejeli zakone, na podlagi katerih učitelji v šolah v sicer demokratični državi ne bi poučevali mladih o podnebnih spremembah in o znanosti, ki jih pojasnjuje. Sliši se skoraj neverjetno, vendar je absolutno res. Taki podvigi sicer niso povsem novi, so pa pomembno znamenje časa ali še bolje: so simptom časa. Živimo namreč v svetu, v katerem je vsak dan znova mogoče odkriti, da je znanost le nosilka mnenj med drugimi nosilci mnenj, kar pomeni, da imajo enako ali pa celo večjo pojasnjevalno moč religija, naključna mnenja mimoidočih, vraževerje in sporočila nezemeljskih bitij. Velikokrat se zgodi, da ljudje omalovažujoče zamahnejo z roko, ko nanese beseda na znanost in pojasnjevanje vsakdanjih pojavov. Pojasnjevanje jih bodisi ne zanima bodisi so prepričani, da nekaj onkraj znanosti vse skupaj pojasni še veliko bolje kakor znanost. Kaj se pravzaprav dogaja? In kaj pomeni, da hoče narediti ameriški predsednik veliko Ameriko? Je povečevanje stroškov za vojsko in zapovedovanje učiteljem, kaj smejo govoriti deci in česa ne smejo, uvod v vse skupaj? Je to novo postavljanje meja?

V kapitalizmu živimo po principih, ki jih večina ljudi ne pozna in ne razume. Verjamejo na primer, da so sodobne družbe potrošniške, vendar niso. Zdi se v nasprotju z zdravim razumom, toda ljudje se večinoma vedejo kot razumni kupci blaga, ki ga pač potrebujejo, obenem pa se vedejo povsem nadzorovano in so nenehno pod pritiskom, da izbirajo pravilno.

Tu je ključ do razumevanja njihovega vedenja, ne pa v moralističnem ugotavljanju, da so potrošniki, podrejeni manipulaciji, da bi korporacije, ki manipulirajo z njimi, zaslužile čim več. Pomemben je namreč nadzor nad ljudmi, ne pa brezglavo potrošništvo, nad katerim se sicer pritožuje tudi papež. Toda čemu govorjenje o mejah, če pa obstaja nadzor?

Življenje v družbah nadzora je kajpak nadzorovano, le da ne obstaja osrednja instanca, ki nadzoruje vse skupaj. Obstajajo režimi, ki jih ljudje spontano sprejemajo in se vedejo skladno z njimi, ker kakih drugih realnih možnosti niti nimajo.

Ljudje na primer ne kupijo novega avtomobila vsakih nekaj let, ker so zblojeni potrošniki, temveč ga kupijo, ker je narejen s tako minimalnimi stroški, da se začne kvariti kmalu po izteku garancije. Če bi korporacije res hotele narediti dober avto, bi nemudoma propadle, kajti tak avto bi deloval brez težav dvajset let ali več. Enako velja za telefone in vse druge pametne naprave, računalnike in zlasti za cunjice, ki so tako tanke in narahlo sešite skupaj v potilnicah nekje v Aziji, najverjetneje s pomočjo suženjske otroške delovne sile, da skoraj razpadejo že, ko jih človek odnese skozi vrata trgovine, saj niso narejene za daljše nošenje.

Temeljni princip kapitalizma zato ni potrošništvo, temveč je preprosta logika D – B – D, kot je pokazal Marx. Kdor ima denar, se ravna po tem principu: vlaga ga, da bi ga imel ob koncu dneva še več. To preprosto pomeni, da kapitalizem ni zgolj v službi zadovoljevanja potreb ljudi. Daleč od tega.

Toda bistveno je vendarle tole: v kapitalizmu vlagajo tisti, ki imajo. Drugi ne vlagajo prav ničesar, saj nimajo kapitala. In ti, ki vlagajo, presežno uživajo; mislim kajpak na Lacanov koncept jouissance. Ne moremo govoriti le o zadovoljevanju potreb. Freudova lekcija je namreč jasna: brez presežnega uživanja ni kapitalizma.

Kapitalizem je zombi, mašina, stroj, ki se zgolj brezglavo, nesmiselno in brezciljno vrti in vrti in vrti.

In ko govorimo o presežnem uživanju, nujno mislimo tudi na disciplino, na nadzor, na življenje v družbah nadzorovanja, kot jih je imenoval Deleuze. Natanko zato živimo danes bolj nadzorovana življenja kakor v srednjem veku. Vse naše uživanje mora biti namreč: zdravo, vzdržno, naravno, avtentično, pristno, nepokvarjeno, bio. Ko uživamo, moramo zraven še telovaditi (in uživati v telovadbi), hujšati (in uživati v hujšanju), oblikovati telo (in uživati v oblikovanju, kot da smo umetniki) in odkrivati svoj notranji, nepokvarjeni, naravni jaz.

Paradoks je torej tale: ljudje naj uživajo in nenehno nadzorujejo svoje uživanje, da bi jih imeli drugi ljudje za močne, moralno trdne, vztrajne, samozavestne in tako dalje. Uživanje mora biti naravno, mora biti nadzorovano, zlasti pa mora biti varno. Varnost je izjemno pomembna. Nobenega tveganja ne sme biti, nobene nevarnosti, zato se bohoti ideologija zdravega življenja.

Zdravo življenje je varno življenje, je življenje v uživanju, ki pa je zaukazano in povsem nadzorovano, kar pomeni, da so meje vsepovsod. Vsak človek se nadzoruje prek lastnega nadjaza. Ko je Foucault raziskoval tehnologije sebstva, je zato vse bolj spoznaval, kako poteka obramba liberalnega kapitalizma, znotraj katerega ljudje vse natančneje nadzorujejo sebe in tako vzdržujejo razmerja moči, delovanje oblasti in kopičenje kapitala v rokah elit.

Vsak posameznik ima tako domnevno v rokah vse več nadzora – nad samim seboj. Ne nad kapitalom, temveč nad svojim vedenjem in delovanjem. V resnici nima nadzora, se pa trudi, da bi ga imel, zato ima večno težave, ker mu zadeve uhajajo iz rok, kajti pravilne izbire se odmikajo v slabo neskončnost.

Na tej točki moram omeniti izvrstni film z naslovom Fences (Ograje), ki ga je režiral Denzel Washington. V filmu igra tradicionalnega delavskega očeta, najprej je pobiralec smeti, nato napreduje do voznika smetarskega avtomobila, ki se mu mlajši sin v nekem najstniškem trenutku postavi po robu. Vse to je pričakovano in je v redu.

Toda zadeva je izjemno zanimiva, ker sin očita očetu, da mu nikoli ni pokazal ljubezni; sprašuje ga, zakaj mu ni pokazal, da ga ima rad. Kaj odgovori oče?

Ne pozabimo: pred seboj imamo tradicionalnega očeta, ki je bil sam vzgajan nekje v prvi tretjini dvajsetega stoletja. Vpraša sina, kateri zakon nalaga očetu, da mora imeti rad svojega sina. Od sina terja odgovor in ta se strinja z njim, da ni zakona, ki bi mu to nalagal. Potem ga vpraša, če ima vse, kar potrebuje (streho nad glavo, hrano, oblačila ...), in če ve, zakaj ima vse to. Sin negotovo reče, da morda zato, ker ga ima rad, oče pa odvrne: vse to je moja odgovornost (da grem vsak dan na delo, da garam kot živina, da plačam vse stroške, da vzdržujem družino ...).

Najprej je torej odgovornost, ljubezen do sina je presežek, ki ni nujno potreben. Tako verjame tradicionalni oče. Natanko zato ima film tudi naslov Ograje, ki pomenijo natanko mejo.

Meja nastane zaradi odgovornosti in ta jo tudi vzdržuje, šele potem je na vrsti ljubezen kot presežek. Ko se ljudje danes zaukazano svobodno in nadzorovano predajajo presežnemu uživanju ali jouissance, nastaja natanko problem z odgovornostjo: opraviti imamo s presežkom in z iluzijo, da smo svobodni, da svobodno uživamo, izgubili pa smo odgovornost, ker ni nihče odgovoren za nič, saj ima pred seboj zgolj dolžnost, da presežno uživa. Ko rečem, da ni odgovoren, mislim na to, da se vede kot vsi drugi, da je torej nemočen.

Tehnike osvobajanja ljudi so tako neposredno prepletene z režimi resnice in s tehnologijami zdravega načina življenja, ki jamčijo za učinkovitost, brezmejno uživanje in kopičenje moči, medtem ko so meje le še spomin na tradicionalne oblike življenja in odgovornost, kajti v brezmejnem kapitalističnem svetu imajo lahko le paradoksni status, ki ga ponazarja nemogoči nadjazovski ukaz: uživaj brezmejno in pravilno!

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 GORA 00:50 02-03-2017
Res ima Zemlja globalni trend nekatastrofalnega segrevanja z +/- nihanji že od ca 1650, po 1998 pa trend segrevanja stagnira. CO2 pa ni upadel, raste že od 1850, enakomerno močneje pa od 1950. Polarni led se na polih lokalno krči le na Arktiki (glede meritev po 1979), na J polu Antarktiki pa led narašča in ni globalnega krčenja na obeh polih. Tudi na Grenlandiji od lani led celo rekordno raste. Oceani se z +/- nihanji dvigujejo že dolgo, zdaj zmerno. Pred 10000 leti je Britanija še del celinske Evrope, pred ca 7000 leti pa že otok. So nekaj toplejši z +/- nihanji -po 2000 je segrevanja oceanov manjše
Tropski gozdovi se nedopustno sekajo, kljub temu je masa rastlinja zadnjih 30 let narasla vsaj 10% in Zemlja zeleni, kar se pripiše ugodnemu vplivu več CO2
Ni res, da so vremenske katastrofe opazno pogostejše. So kvečjemu le manj katastrofalne (tudi delež mrtvih vsled naravnih katastrof stagnira), upada pa tudi relativna škoda glede na BDP, letine žit so rekordne
Katastrofa?
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži