Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Oglas pravi takole: Bolj slovensko kakor hribolazenje, smučanje, igranje na harmoniko. Kaj nam torej sporoča? Sporoča nam, da naj bi bilo nekaj bolj slovensko, kot je slovensko nekaj drugega. Na prvi pogled še ena reklama v morju bolj ali manj artikuliranih reklam, toda v resnici je prav v tem času vredna natančne analize ali dekonstrukcije.

Najprej se moramo vprašati, kaj sploh pomeni slovensko. Ali obstaja slovenskost, univerzalno jedro nečesa, za kar lahko rečemo, da je slovensko, ne pa na primer turško ali indijansko? Je dejstvo, da je potica izvirna slovenska sladica, izraz slovenskosti Slovencev, ali pa je zgolj naključje in je mogoče, da je Slovenci nikoli ne bi iznašli? V tej smeri se lahko sprašujemo, ali je lazenje v hrib eminentno slovensko, ne pa tudi islandsko, eksimsko ali afriško. In če je nekaj pristno slovensko, kaj je potem še bolj slovensko? Ali je to sploh logično mogoče? Kaj bi predstavlja še bolj slovenska potica in kako bi izgledala?

Dejstvo je, da obstajajo različni Slovenci in Slovenke. Obstaja njihova esenca, skrito jedro njihove slovenske narave, ki je slovenskost? Je bilo hribolazenje, igranje na harmoniko ali smučanje bistveno tudi za Prešerna, ki je bil vsekakor Slovenec, ali pa za Primoža Trubarja, za katerega moramo reči isto? In kaj bi na to porekli Slovenci, ki so živeli pred tisoč leti?

Dejstvo je tudi, da lahko razmišljamo o slovenskosti Slovencev in Slovenk, da Slovenija ni zgolj vsota posameznikov, da torej obstaja slovenska družba. Lahko se motimo, ko tako razmišljamo, toda to ne spremeni dejstva, da lahko tako razmišljamo, da je tako razmišljanje mogoče. Mogoče je torej verjeti v esenco, skrito bistvo Slovencev in Slovenk, mogoče je ugibati, kaj bi to bilo, in se o tem pogovarjati med seboj.

Enako imamo občutek, da je nekaj slovensko, značilno samo za Slovence; poleg verjetja imamo opraviti tudi z občutki. Morda je to čista fikcija, toda občutek še vedno imamo. Prav zato reklame in oglasi tudi zagrabijo, kot pravimo, oziroma delujejo. Obstaja namreč možnost, da zagrabijo in delujejo, da sprožajo učinke, na katere stavijo njihovi ustvarjalci, tudi če so čiste fikcije ali celo izmišljotine.

Problem torej ni v tem, de zagrabijo in delujejo, problem je v tem, da nekdo trdi, da ve, kaj je slovensko, in da po isti logiki ve, kaj ni. To so lahko zelo nevarne zadeve, saj smo ljudje tudi družbena bitja, kar pomeni, da moramo kljub razlikam živeti skupaj.

Tu namreč vstopajo na sceno rasizmi, nacionalizmi, seksizem, in veliko njim podobnih –izmov. Če je namreč nekaj pristno slovensko in nekdo ve, kaj to je, lahko izloča vse, ki niso pristno slovenski, ki nikoli ne morejo postati pravi Slovenci, ki torej ne bi smeli biti tukaj med nami, ker sem zaradi svoje esence, ki ni slovenska, kratko malo ne sodijo. Takega razmišljanja je veliko med ljudmi.

Problem esencializma je torej ta, da nekdo trdi, da ve, kaj je bistvo, esenca nečesa. Logično je tudi, da to nekdo ve in da nekdo drugi tega ne ve.

Precej drugače pa razmišljamo o naravi ljudi, če ne skušamo določiti esence ali bistva, temveč pogledamo na zadevo iz drugega zornega kota.

Človek je kajpak naravno bitje. V bistvu je žival, ki se kmalu po prihodu na ta svet učloveči, kar pomeni, da je njeno vedenje in delovanje v nekaterih značilnostih vsaj malo drugačno od vedenja divjih živali v gozdu ali savani. To spoznanje pa še ni dovolj za trditev, da ljudje niso človeške živali, zato obstaja tudi prepričanje, da smo vsi ljudje kapitalisti po naravi – kot svojevrstne živali iz savane torej.

Obstaja zanimiv koncept, ki se v tujem jeziku imenuje animal spirits. Kdo bi pomislil, da ima kaj skupnega z živalmi in z duhovi, vendar bi se motil. V resnici ima veliko skupnega z domnevo o posebnem vedenju človeških bitij. To naj bi namreč poganjali nenavadni instinkti, ki jih lahko povezujemo s čustvi in z zmožnostjo ljudi, da zaupajo. Vse skupaj je zelo preprosto in zelo neznanstveno, vendar so predvsem mainstream ekonomisti nad zamislijo že dalj časa zelo navdušeni.

Ljudje tako na primer zaupajo trgom, pa borzam in vlagateljem. Lahko zaupajo tudi drug drugemu, seveda, toda v neoliberalnem svetu je zelo pomembno, da zaupajo temu, kar sem izpostavil. In z lahkoto se prepričamo, da je na primer ameriški predsednik v prvih mesecih svojega vladanja sprožil celo množico animal spirits, kar se kaže v rasti borznih indeksov in v zaupanju elit, da jim bo šlo v prihodnje še veliko bolje, dodamo pa lahko tudi zaupanje malega človeka, da bo kaj padlo z bogatinove mize v njegovo naročje. Zaupanja je torej, kolikor hočete. Donald Trump je zares zadel žebljico na glavico.

Ne moremo torej trditi, da animal spirits, karkoli že to je, ne delujejo. Toda to je zgolj stranska opomba k temu, kar želim povedati danes, o čemer že ves čas govorim.

Povedati želim namreč tole: obstajajo trenutki v zgodovini, ko se nekaj radikalno spremeni, ko ne nastane zgolj nekaj arbitrarno novega, temveč se zgodi nekaj, česar preprosto ni mogoče odmisliti in reči, da je preprosta muha enodnevnica.

Sem sodi rojstvo novoveške filozofije in znanosti, ki nam sporoča, da smo ljudje vselej že del interpretacij sveta, da te vselej obstajajo, preden se sploh rodimo, da jih moramo sprejemati in se z njimi spoprijemati, da ne moremo kar skočiti v brezno in iz njega neposredno govoriti o realnosti onkraj vsake obstoječe interpretacije.

Kakšne so univerzalne značilnosti, sposobnosti in zmožnosti vseh človeških bitij? To je pravo vprašanje.

In odgovor je sorazmerno preprost, poznamo pa ga že od antičnih časov sem: ljudje so razumna bitja, zmožna za razmišljanje, refleksije in avtorefleksije, imajo potrebe po spoštovanju in dostojanstvu, blagostanju in želijo biti svobodna.

Hribolazenje, smučanje ali igranje harmonike je zato zgolj naključna značilnost delovanja Slovencev in Slovenk, ni pa esencialna, nujna ali univerzalna, saj lazijo v hribe tudi Nemci, pa Avstrijci, prebivalci Himalaje in drugi; enako igrajo na harmoniko, pa smučajo tudi. Po domače: ljudje zlahka preživijo brez lazenja v hrib, igranja harmonike ali smučanja, veliko težav pa imajo, če niso svobodni, če je prizadeto njihovo dostojanstvo, če ne morejo razmišljati ali če niso zmožni za refleksije, če jih nihče ne posluša, upošteva, če ne čutijo blagostanja.

Še vedno torej branim esencializem, le da je nekoliko drugačen od tega, ki ga zasledimo v reklami. In najlepše pri tem je, da se vselej že lahko obnašam skladno z zgoraj orisano esenco: vselej se lahko obnašam, kot da so ljudje enaki, vselej lahko zastopam in zagovarjam enakost inteligenc, človekovo svobodo, dostojanstvo, zmožnost za razmišljanje in teorijo, pri čemer me ne zanima, ali je sogovornik Slovenec, Indijec, suženj, gej, Sokrat ali prišlek, ki je pravkar pristal z raketo na zelenici pred mojo hišo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 radvanje 09:00 06-03-2017
Bi rekel da to kar dela tuš ni slovensko, zato hodim mimo tuševih trgovin.

Ta človek je hotel plačat NASA-i 20 milijonov $ da bi se popeljal v vesolje, istočasno pa je trgovke nesramno nizko plačeval za njihovo delo.

Mislim da tak človek nima veliko ljudskega pod kapo. Slovenskega pa tudi ne.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži