Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zelo dobro je, da imamo znanost. Prav tako je dobro, da se številni zanesejo nanjo. Ni tako dobro, da imajo nekateri ljudje raje vraževerje, toda verjamem, da bo znanost končno vendarle prevladala in da bo prihodnost sveta svetla. V tej svetli perspektivi bi rad komentiral spoznanji, ki ju najdemo v dveh knjigah. Prva je tale: Experimenting on a Small Planet: A History of Scientific Discoveries, a Future of Climate Change and Global Warming (William W. Hay, 2016), druga pa je The Great Leveller: Violence and the History of Inequality from the Stone Age to the Twenty-First Century (Walter Scheidel, 2017). Branje obeh knjig je zares prvovrstni užitek, ki ga želim ponavljati, saj je branje takih knjig celo veliko bolje kot zadevanje s sladkorjem, z alkotom ali s hamburgerji, z rakotvornim rdečim mesom in drugimi substancami, ki so nam všeč. A kot rečeno: komentiral bi le dve izjavi.

Prva izjava je sorazmerno poznana: podnebje je kaotično in se danes segreva izjemno hitro. Nekateri ljudje sicer ne vedo čisto natančno, kako naj se vedejo do tega spoznanja, zato hočejo biti dvomljivci in uporabljajo sofistiko, da bi nekako vendarle naredili vtis na koga in ga prepričali, da je o podnebnih spremembah treba dvomiti in da ni nujno, da jih povzroča človek, vendar jim ne uspeva prav dobro. Znanost jih nenehno postavlja na laž, vendar se ne pustijo motiti, ker hočejo verjeti, medtem ko se znanost zanaša na vednost. Kdor se zanaša na znanost, pa ve, kaj je mogoče sklepati iz zapisane izjave. Hay pravi takole: narava lahko stori kaj povsem nepričakovanega. In lahko ste prepričani, da se bo nepričakovano tudi zares zgodilo.

Torej ni dovolj reči, da so znanstveniki naredili različne modele in napisali različne scenarije, kaj vse se lahko pripeti na tem planetu, če bomo še naprej kurili nafto in delali vse druge neumnosti, ki jih delamo, scenarije, glede katerih se lahko svobodno odločate, ali boste vanje verjeli ali ne, kot se svobodno odločate, ali boste kupili modro srajco ali bi raje rumeno, kajti obstajajo tudi dogodki, ki jih ne more predvideti noben scenarij, pa se bodo vseeno zgodili. Arbitrarnost pri odločanju je lahko popolna, kar pomeni, da včasih znanost ni vredna več kot naključno mnenje povsem nevednega človeka, to pa še ne pomeni, da je znanost objektivno malo vredna; in za napovedovanje dogodkov onkraj scenarijev ne zadošča niti vraževerje.

Kljub vsemu je zato treba podčrtati, kar sem zapisal: lahko se zgodi tudi kaj, česar ne predvideva čisto noben scenarij.

Natanko zato je nedavna izjava ameriškega republikanskega politika Scotta Pruitta še bolj čudna, kot bi bila, kajti reči, da ogljikov dioksid ne povzroča podnebnih sprememb, je zgolj znamenje popolne nevednosti in nevarnega sprenevedanja, obenem pa izjava nevede potrjuje prepričanje, zaradi katerega bodo nepričakovani obrati, o katerih piše Hay, še bolj šokantni, kot bi bili, če bi vsaj nekaj malega vedeli o kaotičnih in nelinearnih sistemih.

Druga izjava, ki jo želim komentirati, je tale, o kateri razmišlja in piše v svoji knjigi zgodovinar Walter Scheidel: neenakosti med ljudmi zares zmanjšujejo šele katastrofe, kakršne so vojne, epidemije, naravne nesreče, ekonomske depresije.

Zgodovina je polna empiričnih dokazov za tako trditev, obenem pa je tudi dober razlog za vnovični razmislek o človekovi naravi in o tem, kar imamo ljudje med seboj v takem sistemu, kakršen je kapitalizem, za katerega bi nas radi prepričali, da bo večno tu.

Zlahka se prepričamo, da je na primer velika depresija, ki je izbruhnila leta 1929, ustvarila pogoje za nove ravni profitabilnosti, kot poudarja Michael Roberts. Druga svetovna vojna zato ni nepričakovano padla z Lune, temveč je nastala po nujnosti. Uničila je vrednost kapitala in seveda sam kapital, potem pa je kapitalizem iznašel nove načine izkoriščanja delavcev in sledila je zlata doba kapitalizma, ki se je končala še pred letom 1970, potem pa je ni bilo nikoli več.

Logika naključij in nepričakovanih kaotičnih obratov je na produktivne načine prepletena z logiko nujnosti in pričakovanih dogodkov, v luči česar je še bolj bizarno vsakdanje govorjenje politikov in njihovo prijazno nagovarjanje volivcev, kako bi lahko s skupnimi močmi, odločno in samozavestno v luči najvišjih vrednot vplivali na lastni svet ter ga spreminjali v prijazen dom za vse, v svet torej brez izključenih ljudi, brez neenakosti in brez medsebojnega izkoriščanja.

Iz doslej povedanega sklepamo takole: sam kapitalizem je ujetnik notranjih kontradikcij in velikih nasprotij, kot jih je raziskoval in opisoval Marx, zato je preprosto obsojen na krize in depresije in katastrofe. Nobene trajne harmonije ne more ustvariti – nikoli je ni in nikoli je ne bo.

Trenutna dolga depresija samo potrjuje zapisano, zato prihodnost ne bo harmonična, temveč bo še bolj depresivna. Podnebne spremembe bodo katastrofalne, nekatere bodo povsem nepričakovane, kot rečeno, globalni kapitalizem pa bo ustvaril pogoje za nove imperialistične spopade, kot pravi Roberts, ki sicer ne bodo povsem novi, kajti nekaj takega smo že videli in doživeli na začetku 20. stoletja, bodo pa precej destruktivni. Vemo tudi, kaj je pred skoraj natančno enim stoletjem sledilo: prva svetovna morija.

Nočem reči, da bo sledila tretja morija, strinjam pa se z avtorji, ki sem jih navedel, da se bo zgodilo marsikaj, česar ni v nobenem scenariju, in da bodo imperialistični spopadi povzročili veliko gorja zlasti med ljudmi, ki ne pripadajo eliti.

Eliti se bržčas ne bo godilo prav slabo, čeprav ne moremo biti povsem prepričani, da bo res tako, kajti naravne katastrofe ne poznajo družbenih delitev na elite in one druge ljudi, kar pomeni, da udarjajo nediskriminatorno. Ko bo torej še bolj vroče, bo vroče za vse, in ko bodo cene hrane naraščale, bodo pripadniki elite sprva res na boljšem, toda ne za dolgo.

Dogaja se namreč tudi tole: letos je pomlad zelo pohitela. Ta hip, deseti marec 2017, so ostričevke na Grenlandiji v polnem zamahu. Znanstveniki poročajo, da so se razbohotile 26 dni prej kot še pred desetimi leti.

Pomlad pa ne pomeni le več rožic, ki cvetijo prej, ne pomeni le več svetlobe in toplote, temveč pomeni tudi več komarjev, pomeni več klopov, pomeni, da so te drobne živalice aktivnejše, pomeni pa tudi, da prej in hitreje prenašajo mikroorganizme, ki niso tako zelo prijazni, kot so prijazni sončni pomladni dnevi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #2 GORA 20:47 12-03-2017
Klima. alarmisti nenehno ponavljajo, da podnebne spremembe povzroča človek, da v to ne moremo dvomiti, kot da, je to znanstveno jasno in dokazano. Čeprav jih dejstva vedno znova demantirajo in jim uspeva vedno manj, se ne pustijo motiti, ker imajo interes verjeti, medtem ko se prava znanost zanaša le na jasno znanstveno vednost, ki pa je v tem primeru (še) ni
Klima alarmisti v kritikah »skeptikov« pogosto uporabijo argument slamnatega moža ali navedbe izven konteksta, v aktualni politični (zlo)rabi klimatologije pa je kritikarstva še več
Tako Scott Pruit nedavno na CNBC TV sploh ni izjavil, da CO2 ne povzroča podnebnih sprememb in je na tej podlagi to pripisati Pruitt-u znak (popolne) nevednosti in zavedenosti ali manipulacije in sprenevedanja kritikastrov
Pruitt je tozadevno izjavil, da NE VERJAME, da je človeška dejavnost PRIMARNI vzrok za sedanje segrevanje in tega tudi še ne vemo*, da o tem ni soglasja*, in zato še rabimo razprave, raziskave, analize
*Dejstva!
Citat
+3 #1 Krimsky 09:18 12-03-2017
»Dobro je, da imamo znanost, ... ni dobro, da imamo vraževerje« – je moraliziranje.
Če zanikamo delček celote, smo s tem – zanikali celoto.
~

V Skinnerjevem eksperimentu v kletko naključno padajo zrna, in če se večkrat primeri, da golob ravno takrat izvaja gib X, pride do 'vraževerne' povezave: golob začne 'verjeti', da je zrno nagrada za njegov gib X, in če ga vztrajno ponavlja, bo v kletko res spet (naključno) padlo zrno, vendar golob koncepta naključja ne more doumeti.
~
Če ljudje v danem času ne moremo obdelati podatkov, se zanašamo na praznoverje, kar je še vedno – kot v primeru goloba – bolje, kot da umremo od kognitivnega napora. Praznoverje je na nek način v službi življenja, za drugačen način obdelave pa moramo biti usposobljeni, čemur pa današnji čas ni naklonjen.
~
Namesto »vraževerje ni dobro«, bi torej veljalo reči: »Dajmo novo generacijo usposobiti za boljši način obdelave podatkov«. Seveda pa – Imperij tega ne želi.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži