Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dragi Dušan,

zelo me razveseljuješ s svojimi kolumnami. :-)

Včeraj na poti domov iz službe sem se ustavila v Mercator centru. Sin mi je poslal sms, da nekaj nujno potrebuje. Če ne bi bilo treba, bi se v velikem loku izognila trgovini. Berg doktorja seveda nisem šla gledat, sem pa od daleč videla dogajanje. Ljudi je bilo kar precej, vse skupaj se je dogajalo na ograjenem in varovanem parkirišču. Da neka glava pripada Berg doktorju, sem sklepala po tem, ker je bilo okoli nje največ dvignjenih rok z mobilniki, ki so snemali ali fotografirali.

Me je pa v Mercator centru neprijetno presenetilo nekaj drugega. Presenetilo morda ni najboljši izraz, saj te kaj takega ne more presenetiti. Bolje bi bilo reči, da me je navdalo z občutki vnovičnega razočaranja, nemoči in gnusa. Na mestu, kjer je stala trgovina s čevlji, katere ponudbo bi opisala z 'nižji cenovni razred srednje kakovosti', kar pomeni, da je trgovina ponujala obutev v cenovnem razredu od 30,00 EUR do 150,00 EUR za par, sedaj stoji nekaj drugega. Stoji trgovina s čevlji 'najnižjega cenovnega razreda nižje kakovosti', kar cenovno pomeni obutev od 15,00 EUR do 60,00 EUR za par. Trgovina je popolnoma nova, včeraj so imeli celo otvoritveni 20 % popust. V njej je mrgolelo ljudi. Prvi vtis, ki sem ga o trgovini dobila, pa je odvraten. Čeprav je trgovina nova, je iz nje že od daleč smrdelo po ceneni plastiki. Trgovina kot celota tudi ni prav nič lično urejena. Videti je, da hoče biti obenem tudi skladišče, saj je na policah velika količina škatel z obutvijo. Človeka, ki ima vsaj za silo nekakšen okus, mora vse skupaj navdati z odporom.

A ta trgovina nikakor ni izjema. V Mercator centru jih je več deset podobnih. Prodajajo cenene ure, ceneno obutev, cenena oblačila, cenene torbe ... Iz vseh veje plastičen smrad ... Vedno, kadar sem tam, pomislim, kako odveč je vse to, kako lepši bi bil svet brez vseh teh smeti in bi na veliki površini trgovskega centra raslo cvetje. Slika je namreč izjemno bizarna. Če pomislim, da so za produkcijo tako nesmiselnih stvari brez vsakršne vrednosti, brez estetike, brez česarkoli, zaradi česar bi lahko človek imel do njih odnos (razen gnusa), bili porabljeni dragoceni naravni viri ... Da njihova produkcija uničuje naravo, zastruplja ljudi, živali in rastline ...

Ker je tega vse več, čutim nekakšno nemoč in jezo. Nemoč zato, ker sem premajhna in mi ne uspeva s svojim ravnanjem vplivati na karkoli. Jaz ne kupujem ničesar takega. Pa ne zato, ker zmorem kupovati boljše in dražje in se mi ni potrebno prerivati v cenenih trgovinah. Večino tega, kar sama cenim, pravzaprav ne morem kupiti. Na eni skrajni točki imam opraviti s tem, kar mi je nedostopno, na drugi pa s tem, česar nočem niti zastonj. Vmes ni tako rekoč ničesar. Rezultat je ta, da še malo manjka, pa bom naokoli hodila gola ali zavita v kako rjuho, ampak kaj, ko mi zaledeni kri, če pomislim, da bi morala dati nase nekaj, kar je prepojeno s strupi in proizvedeno na kraju in na način, ki ga nočem videti. To me naredi povsem bolno. Z jezo pa me vse skupaj navdaja zato, ker vse te smeti (smeti so od trenutka, ko se porodi ideja o njih) zastrupljajo zrak, ki ga diham, vodo, ki jo pijem ... Jezi me tudi to, da ljudje pristajajo na to in se vedejo kot podganja zalega, ki požre vsakršno svinjarijo, se maže z njo in odeva vanjo. Jezi me seveda tudi to, da sama sebe doživljam kot nekoga, ki si zasluži vse kaj boljšega. Prav nič se ne tolažim z ničimer. Ne iščem višjega smisla v svojem početju (nekupovanju cenenih stvari). Prav nič se ne tolažim z dejstvom, da je moja minimalistična drža dobra za naravo in nikakor ne propagiram nošenja stvari do popolnega iztrošenja, niti ne podpiram kake druge eco propagande. Prizadevanja za previdno kupovanje in ravnanje s čimerkoli z eco namenom vsekakor cenim, vendar si ne dovolim, da bi me to zaslepilo pred realnostjo sveta, v katerem živim. Ne veselim se recikliranih oblačil, ki so proizvedena iz odpadkov, starih plastenk in podobnega. Ne veselim se puloverjev iz reciklirane volne. Več kot očitno je, da reklame za tovrstne produkte nagovarjajo mene, tebe, sosedovo Micko ..., ne pa Melanije Trump denimo.

No, le da Cerar pravi: 'Stvari se izboljšujejo.' Kje, kaj, za koga? Tako je torej rekel pred dnevi Cerar, ministrski predsednik. Prav. Komentar?

Na kratko.

Cerarjeva izjava je del neoliberalističnega žargona. Nima pojasnjevalne moči, a saj je od žargona niti ne pričakujemo. Žargon ne pojasnjuje ničesar in se zgolj vrti oziroma kopiči, saj ni namenjen pojasnjevanju. Taka je njegova osnovna funkcija.

Osnovna funkcija samega neoliberalističnega življenja je kopičenje profita in premoženja v rokah elit ter prenašanje moči odločanja iz parlamentov v korporacije, na borze, v banke in drugam. Moč je zato vse manj omejena, vse manj je demokracije, namesto tega pa imajo ljudje na voljo vse več poceni robe, saj mora vse rasti.

Najboljši porabnik je kajpak vojska, zato Trump povečuje obrambni proračun za 52 milijard dolarjev letno. Vojne so zato dobesedno nujne, kajti če vojska ne porablja streliva in vsega drugega, je slab porabnik.

Za navadne ljudi je navadna roba, ki mora biti poceni, da nastaja vtis, da si vsakdo lahko privošči nekaj. Navadne robe je treba porabiti čim več, saj so navadni potrošniki še boljši porabniki kakor vojska, ker jih je pač tako veliko.

Eliti gre torej moč ali oblast, navadnim ljudem potrošništvo. Korporacije so zato velikanske in bodo vse večje, privatna podjetja bodo vse večja, storitve bodo vse bolj privatizirane. Vsi ti velikanski privatni pogoni so kajpak tako veliki, da so preveliki, da bi padli, zato mora država nenehno skrbeti zanje in jih reševati na račun navadnih ljudi.

Zopet se soočamo s temeljnim cinizmom neoliberalizma, ki je domnevno namenjen svobodi in srečnemu življenju vseh ljudi: jemlje se revnim in daje bogatim.

Lekcija neoliberalizma je torej kristalno jasna: potrebujemo državo, da skrbi za kapital in za sam sistem! V resnici je to, zgodovinsko vzeto, nezaslišano, če imamo v mislih prepričanje kapitalistov, da je državni socializem oziroma komunizem totalno zblojen in se ga je treba otepati z vsemi silami. V tem je zares nekaj norega.

Država se namreč dobesedno postavlja na stran Kapitala in mu služi. Namesto da bi ga omejevala, ga podpira in rešuje. Država omogoča milijarderjem, da se izogibajo plačevanju davkov, država jemlje davkoplačevalcem in daje eliti, da njihove mednarodne korporacije, ki so kajpak prevelike, da bi padle, ne padejo.

Ljudje so kot posamezniki prepuščeni sebi oziroma milosti ter nemilosti Kapitala. Lahko skrbijo za svoje zdravje, lahko kupujejo poceni izdelke, se veselijo drobnih vsakdanjih radosti, izbirajo med stotinami ničvrednih televizijskih programov in politiki, ki se jim ponujajo kot blagovne znamke, gledajo reklame in oglase, poslušajo novorek, se navdušujejo nad spektakli, ki jih prirejajo zanje, to pa je tudi vse, če odštejemo, da morajo tudi delati, če delo sploh imajo.

Ključna naloga korporacij je deregulacija, spreminjanje pravil, zakonov in zakonitosti sveta tako, da kopičijo kapital. Za njihove predstavnike zato podnebne spremembe dobesedno ne smejo obstajati, saj jih same po sebi omejujejo pri črpanju nafte, zemeljskega plina, premoga, podiranju dreves, izkoriščanju naravnih virov hrane in vsega drugega.

Morda je zapisano najbolj žalostna ponazoritev tega temeljnega principa človeških eksistenc: pravila in zakone in vse drugo potrebujemo natanko zaradi lastne zaščite, zato je neoliberalizem neposredno destruktiven.

Ljudje se morajo zato v vsakdanjem življenju ukvarjati s truizmi, z nepomembnimi novicami in marginalnimi informacijami, ne smejo javno debatirati o ključnih temah, pomembnih za naš obstoj in za naše preživetje. Zanimati jih morajo slogani, simboli, znaki, zanimati jih morajo spektakli, fascinacije, podobe, vse nepomembne stvari tega sveta.

Trump je na primer zgolj človek, ki se umešča v zapisano. Je simbol neoliberalnega principa, ki je tale: delam lahko, kar hočem.

Vsi drugi morajo delati, kar je treba, da on in njegovi delajo, kar hočejo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #2 Ljubljana 22:35 18-03-2017
Delati, kar je prav.
Citat
0 #1 Krimsky 08:12 18-03-2017
Objokovanje sveta, v katerem živimo, mogoče predstavlja psihološko olajšanje, ni pa delotvorno.
Konstruktivna bi bila dolgoročna sprememba, npr. uvedba predmeta Denar v šole, da bi deca, ko odraste, razumela, kdo ji pobira smetano z mleka, in ji prepušča – sirotko.
~
V filmu Network [Sidney Lumet, 1976] je citat:
»Amerike ni. Demokracije tudi ne. Obstajajo samo IBM, ITT, AT&T, Du Pont, Dow, Union Carbide in Exxon. To so države današnjega sveta.« S sporazumom CETA smo to stanje tudi formalno potrdili.
~
In če bi nehali objokovati ta svet, in zgolj uvedli predmet Denar v šole, bi storili več od vsega 'jamranja', ... šlo bi za najbolj emancipatorično dejanje v vsej človeški zgodovini.

Opozorilo:
Razumevanje denarja je trenutno seveda rezervirano za hčere in sinove bančnikov ... ker bi razširitev razumevanja na vse ... mimogrede dejansko spremenila svet ...
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži