Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Po zadnjem terorističnem napadu v Londonu je britanska premierka Theresa May izjavila, da se prebivalci Velike Britanije nikakor ne bodo pustili prestrašiti. Kaj je narobe z njeno izjavo?

Z njeno izjavo je zares nekaj narobe, kajti pri roki je empirično dejstvo, da so prebivalci že prestrašeni. In pri tem ne mislim le na prebivalce Londona in Velike Britanije, temveč mislim na prebivalce po vsem svetu; nobeno zatrjevanje, da ni tako, ne pomaga, kajti globoko v sebi vsakdo ve, da je lahko naslednji na vrsti. Na kaj natančno še mislim?

Najprej mislim na same teroristične napade, ki se vrstijo po posebni logiki. Vsakdo ve, da teroristi lahko udarijo kadarkoli in kjerkoli. V ponedeljek se na primer nikomur ni niti sanjalo, da bodo udarili v sredo v Londonu, in sicer pred samim parlamentom; umrlo je pet ljudi, najmanj 40 je ranjenih. Če bi vedeli, kje in kdaj bodo udarili, če bi jim pametne naprave za nadzor nad ljudmi to omogočile, bi jim napad seveda preprečili, tako pa ga kljub vsem informacijam in tehnologijam kratko malo niso mogli preprečiti. To je preprosto objektivno dejstvo.

Terorizem torej deluje tako, da nikoli ne moremo biti prepričani, da smo povsem varni. Saj je to veljalo tudi v preteklosti, toda sedanji svet ima nekaj značilnosti, zaradi katerih je zadeva drugačna oziroma slabša.

Trditev dobro razumemo, če se še malo zadržimo pri izjavah politikov, ki so komentirali skorajšnji napad.

Kanadski premier Justin Trudeau je po napadu tako poudaril, da je to napad na demokracije po svetu. Tudi njegova izjava ni ravno prepričljiva, kajti dobro vemo, da živimo v neoliberalnem svetu, v katerem je demokracije že tako ali tako vse manj in manj, ker Kapital deluje tako, da se moč odločanja že precej časa seli iz parlamentov v centre moči, kot so banke, zavarovalnice, skladi, korporacije.

Danes torej preprosto ne moremo trditi, da obstaja demokracija, ki jo napada terorizem, ker jo obsežno in sistematično napada že sam kapitalizem, znotraj katerega deluje terorizem.

Še bolj simptomatična je izjava avstralskega premiera Malcolma Turnbulla, ki je poudaril, da je bil to napad na parlamente, svobodo in demokracijo vsepovsod.

S svobodo je v neoliberalnem svetu namreč še slabše kakor z demokracijo. Te je vse manj, kot sem rekel, kar pomeni, da večina ljudi ne odloča prav o ničemer pomembnem, svoboda pa je že tako ali tako izmuzljiv pojem, zato se je dobro vnovič vprašati, kaj sploh je, kaj pomeni danes.

Ali je svoboda res prosto potrošniško izbiranje med dobrinami in blagom na svobodnih trgih? Kdo je sploh pripravljen verjeti v tako preprosto definicijo svobode?

V svetu, ki ga dinamični kapitalizem neprestano spreminja in preoblikuje, da bi kopičil profite, saj je to dolžan početi, je negotovost že strukturno velika. Ljudje se zato ves čas sprašujejo: ali bodo podnebne spremembe res tako katastrofalne, kot pravijo znanstveniki, ali morda vendarle ne bodo; ali bodo jutri še imeli službo ali ne; ali res vse raste ali nas samo vlečejo za nos; kaj nam bo prinesla nova generacija robotov in pametnih naprav, ki bo inteligentnejša od nas; kaj nam bo še ostalo, če bodo pametne digitalne naprave odločale namesto nas, ker bodo pametnejše in racionalnejše.

Vprašanj je veliko, odgovorov malo, negotovost narašča.

V svetu, v kateri je negotovost tako rekoč povsod, v svetu, v katerem so nevarnosti na vsakem koraku, v svetu, v katerem so ljudje vse volj prestrašeni, negotovi, anksiozni in depresivni, nas politiki prepričujejo, da ne bomo spremenili svojega načina življenja, ki se tako ali tako spreminja iz dneva v dan.

Česa torej ne bomo spremenili? Ključno vprašanje, s pomočjo katerega mislimo zapisano vprašanje, je tole: kakšen mora biti danes človek, da neoliberalizem sploh deluje?

Sodobni človek mora sprejemati digitalno spreminjaje sveta, digitalne tehnologije, ki vse bolj obvladujejo in nadzorujejo njegovo eksistenco, kar pomeni, da mora sprejemati resignacijo. Vse manj je namreč stvari, ki so še v njegovih rokah, o vsem manjšem številu zadev še odloča, ker o vsem odločajo lastniki kpitala.

Potem mu znanstveniki sporočijo, da je svoboda tako ali tako iluzija, da možgani delujejo na tak način, da se odločajo sami, še preden se odločitve sploh zave. Kaj mu potemtakem ostane? Vera?

Teroristi se pogosto sklicujejo na Boga, toda vprašanje je, če zares vedo, na kaj se sklicujejo.

Morda je danes ena najpomembnejših idej na tem svetu natanko ideja boga.

Ne na tak način, ki ga zagovarjajo številni ljudje, ki verjamejo ali verujejo pozitivistično: bog zares obstaja na nam nedoumljiv način kot nekakšna nevidna inteligenca, energija ali kaj podobnega. Kako vedo, da zares obstaja? Kje imajo dokaz za svojo trditev?

Problem s takim verovanjem v boga je, da hočejo ljudje dokaz za njegov obstoj. Trdijo sicer, da verjamejo, toda obenem se sklicujejo na nekakšno nedoumljivo vednost, da zares obstaja v taki ali drugačni obliki, da torej obstaja nekdo, ki ve, da bog obstaja.

Prava vera v boga pa je povsem drugačna, kajti pozitivistično verjetje vodi le v slabo neskončnost. Najprej nima nobene zveze z vednostjo, zato pravega vernika sploh ne zanima, ali bog obstaja ali ne, ali ga je mogoče dokazati ali ga ni mogoče. Veruje v boga, ki je strukturno nujen, vendar ne obstaja, in ve, da je to res. Vanj veruje, ker je dobesedno treba verovati, zato si ne dovoli spraševanja o obstoju.

Paradoks vere je, da je nujna, človek pa ima globok občutek, da lahko izbira, ali bo ateist ali vernik. Na videz obstajata dve možnosti, med katerima se lahko svobodno odloča, v resnici pa obstaja ena sama, kar pomeni, da že strukturno nima nobene izbire in ni svoboden. V tem je obenem paradoks in bistvo svobode: verujem v boga, ker sem svoboden in moram verovati vanj, vendar zaradi tega še nič bolj ne vem, kako se moram obnašati, da bo moje vedenje na ravni vere in tega, kar bog pričakuje od mene.

Prav zaradi vere v boga sem negotov, ker vem, da se mora nekaj zgoditi, da moram nekaj storiti, vendar ne vem, kaj naj bi to bilo. Odločiti se moram, zato svobodno sprejmem to nujnost, se odločim in tvegam, da sem se odločil narobe.

Teroristi se iz nepravih razlogov odločajo narobe. Kakšne bodo pravilne odločitve pravih vernikov?

Pametne naprave bodo potrebovale še veliko časa, da bodo dojele zapisano.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Boris 15:44 23-03-2017
Strelski pohodi z 2,3,4 mrtvimi se denimo v ZDA dogajajo dobesedno dnevno. Nihče jih ne imenuje terorizem, še medijsko pokriti niso kaj dosti, niti nobenih širših učinkov nimajo. Življenje teče dalje. Ko se kaj takega zgodi v bližini oblastnikov pa si oblastniki od Turnbulla do Cerarja izrekajo sožalja in druge pretencioznosti. So zgolj neresni samopomembni buteljni. Življenje naj teče dalje, do naslednjega streljanja.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži