Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

JK je pred dvema tisočletjema umrl na križu. Nekateri ljudje danes trdijo, da verjamejo vanj. V kaj torej verjamejo?

Kdor verjame v Jezusa, verjame v svetega duha. Tako verjetje je precej smiselno, saj je sam JK rekel, da se bo vrnil med ljudi kot sveti duh, in se tudi je, kar pomeni, da je držal besedo. A kaj je sveti duh, za katerega pravimo, da je med ljudmi, in kakšna je njegova funkcija, zakaj je dobro, da je med njimi?

Sveti duh je očitno najprej duh, to pa je gotovo nekaj, česar se ne morete dotakniti z roko; zato tudi Jezusov vzklik noli me tangere. Vanj lahko zgolj verjamete. V kaj verjamete, ko trdite, da verjamete vanj? Ali lahko veste, v kaj verjamete?

Ne verjamete v vrhovno avtoriteto, ki kot dobri angel skrbi za vas in vam prišepetava, kaj morate narediti, da boste srečni, saj duhovi ne govorijo. Ravno nasprotno se dogaja: ko verjamete v svetega duha, veste, da ne morete vedeti, kaj narediti, da bi bili nujno srečni. Karkoli boste naredili, boste morda dosegli zastavljeni cilj, morda pa ga tudi ne boste.

Negotovost. Sveti duh pomeni negotovost, ta pa pomeni odprtost. Ko verjamete v svetega duha, ste lahko prepričani zgolj v to, da – verjamete v svetega duha. Vaša vera je lahko zelo trdna, a taka je ravno zato, ker ni vednost, ampak je vera.

Tako prepričanje nam vliva moč. To je nekoliko paradoksna gotovost: vem, da sveti duh obstaja, saj ga s svojim verjetjem ustvarjam in potrjujem, obenem pa ne morem vedeti, kakšne poteze naj vlečem v svojem življenju, vem, da to vem, in vem, da moram tvegati, da se moram zaradi odprtosti vselej nečemu odreči.

Orisani odnos do svetega duha je vsekakor egalitaren, saj ni nihče v privilegiranem položaju, kajti zapisano velja za čisto vsakega človeka, kar seveda pomeni, da velja tudi za papeža. Egalitarnost preprosto pomeni enakost. V svetem duhu smo vsi enaki. Družbene hierarhije so zato vselej problematične in sporne; cerkvena nič manj kot katera druga. Kdor resno verjame v Jezusa, preprosto mora verjeti tudi v egalitarnost oziroma enakost. Torej ne more obenem zagovarjati obstoječih družbenih delitev in hierarhij. Vse to je zelo preprosto in za spoznanje o tem je dovolj že zdravi razum.

Naša edina prihodnost je zato jasno začrtana; obenem je tudi naša usoda. V resnici nimamo nobene druge možnosti, kot je egalitarna družba. Vse druge oblike družbenega življenja so dokazano slabše in tudi v to se zlahka prepričamo.

Kaj pa ljudje, ki ne verjamejo v svetega duha? Kaj se dogaja danes v občestvu, v katerem živimo? Na prvi pogled je očitno, da se morajo ljudje prilagajati danim razmeram, da morajo biti zmerni, da revolucije in anarhistični radikalizem niso dobri, da je vnovič treba reševati kapitalizem, saj je kar naprej v krizi, kar bi moralo že samo po sebi nekaj pomeniti. Toda to je vendarle le del zgodbe. Ljudje so namreč tudi vse bolj prestrašeni, nekateri sicer žurirajo še naprej, saj imajo vsega dovolj, toda večina ljudi s strahom razmišlja o prihodnosti in o tem, kako se ji prilagajati. Ali je sploh še kdo, ki se, poleg sindikatov javnega sektorja, upira, ali se vsi zgolj prilagajajo? In kam je izginila vera v egalitarnost, kolikor je sploh obstajala?

JK nas je k sreči naučil nečesa, kar nam je lahko v trenutkih, kakršne doživljamo prav sedaj, v veliko korist, če mu seveda verjamemo.

Tudi sam je potil krvavi pot, ker ga je bilo neznansko strah naslednjega dne. Toda njegova poteza, ki jo je naredil, je bila zares izjemna. Pustil se je pribiti na križ, potem pa v zadnjem trenutku vprašal samega sebe, zakaj se je zapustil.

Trenutek je zares osupljiv in celo travmatičen. Če je JK bog v človeški podobi, zakaj bi potem povsem nemočen spraševal boga (to je samega sebe), zakaj ga je zapustil (zakaj se je zapustil)? In kako je sploh mogoče, da bi zapustil samega sebe v najtežjem trenutku?

Ta trenutek je odločilen. Prav takrat se je namreč zgodila resnica sveta in vsakega človeškega bitja, če verjame v svetega duha ali ne. JK je bil kajpak šokiran zaradi lastne odločitve, zaradi poteze, s katero je dovolil, da ga pribijejo na križ. V radikalnem smislu je šel predaleč, prestopil je nevidno mejo.

A če ne bi šel predaleč, bi v tistem trenutku utonil v pozabo. Čez nekaj let se ga ne bi spominjal nihče več. V njegovi potezi se namreč združujeta svoboda in pogum človeškega bitja: človek je kot svoboden sposoben narediti tudi nekaj, kar ne šokira zgolj drugih ljudi, ampak vrže iz tira tudi njega samega.

Taka je prava invencija ali kreacija novega. Lahko je ustvarjati novo kot različico starega; na tem ni ničesar zanimivega. Prava novost je nujno šokantna tudi za samega ustvarjalca. Če se je treba danes čemu prilagajati, potem so to novosti, o katerih številni ljudje ta trenutek ne upajo niti razmišljati. A nekega dne bodo preprosta empirična novost, na katero se bo treba prilagoditi, pa če nam bo všeč ali ne.

Že danes se lahko postavimo v prihodnji položaj, iz katerega lahko gledamo nazaj in vidimo, kako nujno je bilo leta 2012 spremeniti zgodovino in preobraziti kapitalizem, ki očitno ni egalitaren in pravičen. Takega miselnega eksperimenta ni težko narediti, pove pa nam, da obstaja nujnost, zaradi katere se moramo v danem trenutku odločiti za – kontingenco.

Resnični strah ni strah pred avtoriteto, temveč je strah pred kontingenco, ki pomeni nenapovedljive dogodke in spremembe sveta. Razmišljanje moramo zato spremeniti. Ne smemo verjeti, da je usoda napisana vnaprej, da so dogodki nujni in da obstaja nekakšna vrhovna instanca (na primer Bog), ki ve, kaj se mora zgoditi v prihodnosti.

V resnici je obratno. Prihodnost je absolutno kontingenta oziroma odprta. Šele za nazaj bo postalo jasno, kaj je bilo nujno.

Jasno bo postalo, da je bil kapitalizem v določenem trenutku zrel za odvoz na smetišče, in ne za reševanje. Tak trenutek je danes.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži