Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Realističen človek terja nemogoče. Ne le leta 1968 na pariških ulicah, ne le v ZDA v času vietnamske vojne, v kateri je umrlo vsaj tri milijone prebivalcev Vietnama, temveč tudi leta 1986, vnovič v Parizu, pa leta 2011 na številnih koncih sveta, in leta 2017, ko je bolj kot kadarkoli jasno, da izraz konec sveta ni povsem nor. Terjati nemogoče pa ne pomeni izhoda iz sistema, karkoli že ta beseda pomeni, temveč pomeni nekaj zelo pozitivnega – komunizem. Kakšno zvezo ima to s samomori, o katerih piše slovenska mladina te dni? Nikakršne.

Namesto da bi deco učili pozitivne naravnanosti do življenja in eksistence na tem planetu, ki je za vsakega človeka končna, jih vse bolj silijo v podjetništvo, kot da bi bilo v neoliberalnem svetu to kaj drugačnega od blazne tekme za profiti. Ves čas vrtijo žargon o kompetencah in veščinah in spretnostih in znanjih, ki jih potrebuje kapital, kot da bo novorek zakril absurdnosti in bizarnosti vsakdana, ki jih pač nočejo videti.

Slovenija ima celo vrsto žalostnih rekordov v številu samomorov in depresivnih ljudi, pa ljudeh na alkotu, vendar jim dnevno trosijo pesek v oči, ker naj bi vse raslo. Prispevajo k depresivnosti, čeprav se zdi, da so optimistični. Vsakdanji človek ni optimist, ker ni neumen in ve, da blefirajo.

Okravateni in uniformirani predstavniki kapitala se večno smehljajo in poudarjajo pomen pozitivne psihologije, ki jo je že okupirala ekonometrija. Zlorabljanje znanosti o delovanju človeške duše in o tem, kar utegnejo imeti ljudje med seboj, dosega neslutene razsežnosti, zdi pa se, da je pomembno le, da je eliti udobno in dobro.

Svežine ni od nikoder, številni se zgolj drenjajo tam, kjer je kapital, da bi ga spravili v svoje žepe, ostali tiho čakajo. Mladi naj bi jim sledili, kakopak, saj na njih stoji svet in bodočnost in vse drugo, kot ponavljajo iz dneva v dan; nekaterim celo uspeva.

Norost mašine, ki jo imenujemo neoliberalizem, podpira mantra o svobodni trgovini, zato je celo Donald Trump videti kot revolucionar, ker se ji upira, saj kot milijarder dobro ve, da je vse prej kot svobodna. Svoboda ljudi je naddoločena s tako svobodo trgov in številni se kot razumna bitja odločajo za samomor, če jih prej ne uniči depresija, kajti samomor ima več skupnega z razumom kot z norostjo. Ko je ta povsod okoli nas, je radikalno vprašanje šokantno: zakaj ne stori samomora bistveno več ljudi? Zakaj torej ne izstopijo?

Berlinski zid so sicer zrušili že pred časom in se hvalili, koliko so s tem prispevali k zatonu totalitarnega socializma, ki to nikoli ni bil, danes pa postavljajo bodeče žice in gradijo zidove, proti katerim je oni pravi malček. Nihče se ne hvali, da ga bodo podrli, se pa hvalijo, da jih bodo postavili še veliko več. Ljudem seveda govorijo, da bodo potem še svobodnejši, zlasti pa varnejši, v resnico pa šele tlakujejo pot k pravim oblikam totalnosti.

Ljudje naj bi jim verjeli – tak je neoliberalni imperativ svobode. Zadeva je v resnici hujša: ni pomembno, kaj kdo verjame, kajti kapital ubira svojo pot, pa če so ljudje do obisti cinični in kritično mislijo o njem.

Samomorilen zato ni le kapitalizem, samomorilni so zlasti njegovi podrepniki. Izhod iz nezavidljivega globalnega položaja je kajpak en sam, a o njem nočejo niti slišati. Na delu je elementarni obrambni mehanizem, o katerem je veliko povedal Freud: zanikanje.

Zanikajmo torej realnost in se obnašajmo, da smo kritični do nje. Bodimo svobodni, kot so svobodni trgi, zlasti pa so svobodne elite. Učimo otroke kritično misliti, da bodo dobri podjetniki. V šolah naj se učijo po metodah iz časa industrijske revolucije, da bodo ubogljivi delavci, dobri potrošniki in samozavestni državljani.

Medtem ko je Arktika že 3.5°C toplejša kot pred industrijsko revolucijo, se še naprej obnašajo, kot da bomo zaustavili segrevanje pri 1.5°C. To ni zgolj zanikanje, temveč je nekaj hujšega: je samomorilnost, v kateri je mogoče najti perverzni užitek (jouissance) ob koncu sveta (end times). Izmerjene količine ogljikovega dioksida ponekod že presegajo 600 molekul na milijon, toda iz dneva v dan ponavljajo, da bomo zmanjšali količine toplogrednih plinov. Poraba zemeljskega plina, nafte in premoga skokovito narašča, saj je kurjenje ogljika silno profitabilno, toda na to se ne ozirajo.

Globalni ekonomski problemi so velikanski, zadolženost je astronomsko visoka, toda prek medijev izveste le, da vse raste. Ozrete se okoli sebe, a ne vidite nobene rasti, če odštejemo katastrofe v obliki poplav, suš, potresov, izbruhov metana, količin popitega alkohola, porabljenih cigaret in števila spektaklov.

Okvir je torej stabilen: neoliberalni kapitalizem. Znotraj njega smo vsi svobodni in vse raste. Ekološke katastrofe ne obstajajo ali so marginalne, sicer pa ločujemo odpadke in pobiramo smeti po okoliških livadah, da so zelene in lepe. Sonce nas segreva in nam je toplo. Toplogredni plini so v redu, ker varujejo Zemljo, da ne zmrzne. Mladi se učijo podjetništva in so podjetni. Njihovi starši so potrošniki, zato raste BDP. Na televiziji je na vrsti veliko razvedrilnih oddaj, da smo vedri. Milijarde ljudi živijo v bednih razmerah, ki si jih ne moremo niti predstavljati, saj jih mediji ne kažejo, zato smo lahko mirni. Nekateri od njih sicer hočejo k nam, toda tam doli so podjetniki že postavili dovolj rezalne žice, da se nam jih ni treba bati, saj ne bodo uspeli priti skozi.

Politične igre so vse bolj podobne cirkuškim predstavam, organizirani spektakli dopolnjujejo ponudbo tega, kar je na prvi pogled koristno za vse in vsakogar: nekoliko zabave po napornem delovnem dnevu za borno mezdo.

V resnici pa je pomembna moč, pomembno je kopičenje kapitala za vsako ceno. In ko rečem za vsako cenim, mislim na brutalno izkoriščanje vsega, kar je človeško. Samomori ljudi so zato le predvideni odziv ranljivih človeških bitij, ki so v mašini povsem nepomembni, pri čemer ni važno, ali želijo izstopiti ali ne, saj nimajo kam.

Pomemben je cinizem, pomembna je oportunistična drža. Kdor zmore eno, drugo ali oboje, kar je še boljše, je tako rekoč na konju.

Politika je vsaj od Platona najprej zavezana vprašanjem moči, oblasti, zlasti pa veliki antični ideji, ki je tale: izvajanje pooblastil, ki prihajajo s strani članov občestva.

Alain Badiou opozarja, kako politiki svojevoljno, v resnici so danes podrejeni logiki kapitala, izvajajo politiko, kot si zamišljajo sami, saj jih žene boj za oblast, kar je čisto nekaj drugega kot izvajanje pooblastil v korist obče dobrega.

Politika seveda ni le izvajanje pooblastil, temveč je tudi način uveljavljanja družbene pravičnosti. Pravičnost in moč sta zato pojma, ki ju francoska revolucija zelo natančno postavi v nov kontekst: obstaja izvajanje oblasti nad ljudmi, ki je preprosto nepravično, in obstaja možnost, da se ljudje temu kratko malo uprejo in vzamejo moč v svoje roke.

Ni treba izstopati iz samomorilnega sistema, saj zadošča upor.

Komentarji  

-1 #2 GORA 01:20 27-05-2017
Globalni trend porasta poplav & suš je, skupaj z antropogenimi vzroki tega, zelo prezentiran v post-resničnostnih klima alarmnih »fake news«, čeprav v resni znanstveni evidenci ne obstaja, kar je dokazal tudi znanstvenik Dr. Robert Pielke jr. in navaja tudi IPCC (AR5 WGI Chapter 2). Pielke ta ne-znanstvena stališča imenuje »Zombi znanost« http://rogerpielkejr.blogspot.si/2013/10/coverage-of-extreme-events-in-ipcc-ar5.html
Takoj za nevednostjo lahko pri klima alarmistih ugotovimo zanikanje znanstvenih evidenc (nič novega)...
Tudi trend rušilnih potresov od vklj. 20 st. ne narašča, v nekaj primerih velikih zemeljskih in rudarskih del pa se najde tudi človeški sprožilec http://rogerpielkejr.blogspot.si/2015/04/earthquakes-death-rates-and-frequency.html
Pronicanje metana iz morja Arktike pa povzroča poleti velik vsrk CO2 in tako zniža efekt segrevanja za (svoj) 230 kratnik…
www.sciencemag.org/news/2017/05/methane-slowing-global-warming-arctic
Citat
-1 #1 GORA 00:16 20-05-2017
Grozno: Arktika je že 3,5°C toplejša, kot pred industrijsko revolucijo
Res podatki govorijo tudi, da so bile temperature (T) Arktike 1655 že skoraj 2,5°C toplejše, kot 1820 ali 1890 in 1,5°C bolj, kot 1780 (ali antropo segrevanje deluje tudi nazaj v času...!?), 1937 pa že vsaj okrog 3,5°C ali več. Antropo. CO2 pa je lahko znatno vplival na T šele po 1950 (tako klima alarmna teorija) in je tako menda ta vpliv zdaj (spet) prilezel do povzročitve +3,5°C od industrijske revolucije (T, kot že pred 1940), vmes pa je bil ob veliki rasti antropo. CO2 emisij (od 1950) še padec T za 1,5°C od 1937 do 1970…
Podatki:
http://images.slideplayer.com/32/9896076/slides/slide_2.jpg
https://earthobservatory.nasa.gov/Features/ArcticIce/Images/arctic_temp_trends_rt.gif
http://kaltesonne.de/wp-content/uploads/2017/04/seit1920-1024x711.png
CO2 je tako videti čarovniški plin, katerega misterije zna »pravilno« alarmirati samo klima alarmna alkimija…
(vsa števila so cca)
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži