Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Gospa Angelca Likovič je te dni samozavestno napovedala kandidaturo za predsednika oziroma predsednico republike. Bodimo dobronamerni in za hip pomislimo, kaj bi njena zmaga na volitvah prinesla državljanom in državljankam. Gospa je namreč izjavila, da se brez Božje pomoči na Zemlji nič ne zgodi.

Čisto na začetku bi smeli pripomniti, da se tudi svoje morebitne zmage na volitvah lahko nadeja le ob Božji pomoči. Kak cinik bi se seveda takoj zlobno vprašal, zakaj bi ji Bog sploh pomagal do zmage.

Ker nismo zlobni, nadaljujemo. Poglejmo, ali trditev, da se na Zemlji ne zgodi nič brez Božje pomoči, prenese kritični razmislek.

Prvič. Če obstaja Božja pomoč, Bog lahko pomaga včasih ali pa vselej. Če pomaga vselej, je njegova pomoč nesmiselna, saj vselej že deluje, kar pomeni, da Bog brez razlikovanja pomaga tudi katoliškim pedofilom, je pomagal srednjeveškim Cerkvenim inkvizicijam in je pomagal križarjem na pohodu proti Jeruzalemu, kjer so bojda gazili do kolen v krvi, toliko tamkajšnjih prebivalcev so pobili.

Kako lahko razumen človek misli, da Bog nediskriminatorno pomaga? Ne more, saj mu razum tega preprosto ne dovoli.

Razum pravi, da je mogoče misliti Božjo pomoč le, če je ta občasna. To pomeni, da se Bog vedno znova odloči, komu bo pomagal in komu ne, da torej obstajajo kriteriji za ločevanje med dobrim in zlom. Misliti smemo, da je Bog na dobri strani, saj je na nasprotni strani Satan, kar pomeni, da pomaga dobrim ljudem k dobrim dejanjem. S tem trčimo na staro vprašanje, od kod potem zlo in zakaj ga je toliko.

Zelo slabo bi bilo, če bi Bog sicer mogel pomagati vsakomur, a bi njegova pomoč prihajala prepozno, v napačne roke ali pa bi bila kratko malo čudna, kajti v besedi pomoč je beseda moč. Pomagati zato vselej pomeni pridobivati na moči. Če je torej pomagal Hitlerju, da bi postal dober človek, zakaj ni bil uspešen?

Videti je, da Bog bolj malo pomaga ali pa je njegova pomoč silno šibka, kar pomeni, da je čisto vseeno, če smo brez nje, saj se količina zla na svetu ne zmanjša, včasih pa se celo zelo poveča – primer je holokavst.

Zaradi holokavsta so Boga že postavili pred sodišče (God on Trial, Andy de Emmony, 2008), kjer je bil spoznan za krivega.

Drugič. Božja pomoč je leseno železo. Ne obstaja Bog, ki bi imel to zmožnost, da pomaga – je povsem vseeno, ali pomaga včasih ali vedno.

Če Bog ne obstaja in ne pomaga, lahko le na en sam način razložimo, da se sploh kaj zgodi v tem vesolju. Dogaja se namreč samo od sebe, in sicer od samega začetka.

Opazujte luno. Nikoli ne boste opazili, da ji pri gibanju okoli Zemlje kdo pomaga. Niti ni videti, da si pomaga sama. Pač vrti se, njeno vrtenje pa pojasni fizika. Z napredkom znanosti vse bolje razumemo vesolje in vse bolj je jasno, da to ne potrebuje Božje pomoči.

Sicer pa je Jezus ateist.

Ko je že mislil, da ga je Oče zapustil, je spoznal, natanko kot človek, da ga vendarle ni zapustil in da se je zmotil. Narobe je mislil, da je tam zgoraj Oče, ki skrbi zanj, potem pa je spoznal, da je on tisti, ki skrbi za Očeta.

Jezusova revolucija je v tem, da spozna nekaj, česar pred njim ni doumel nihče: ne potrebuje človek Očeta, temveč ta potrebuje človeka.

Brez človekove volje je Bog nemočen. Brez človeka bi bilo vesolje neskončno nevtralno in nesmiselno. Ko pa se pojavi človek, ki zmore etična dejanja, taisto vesolje nenadoma postane meaningful, zato je mogoče razlikovati med dobrim in zlim.

Človekovega delovanja na tem svetu pa ne uravnava le volja, temveč ga uravnava tudi znanost. Z njeno pomočjo odkrivamo zakone, po katerih se ravna vesolje. Ne potrebujemo Božje volje, da bi ga mislili, saj zadoščajo fizikalni in drugi zakoni.

Da bi se na svetu zgodilo kaj dobrega, je zato dobro poznati fizikalne zakone, dobro pa je tudi kritično misliti, da človek ravno ne naseda propagandi in bleferjem.

Pravični tako živi iz vere, kot je rekel Luther, to pa pomeni, da si pomaga sam, verujoč v Velikega Drugega, ki sicer ne obstaja, kot bi rekel Descartes, kljub temu pa jamči za dobro.

Sklep: Bog ne obstaja, Božja volja je leseno železo, vesolje uravnava samo sebe, človek je zlasti etično bitje, čeprav ni nujno, da se tega zaveda.

Gospa Likovič še dodaja, da se bo trudila za večjo rodnost Slovencev in Slovenk. Poglejmo, kako je s tem.

Začetno vprašanje: zakaj bi hotel človek pri zdravi pameti spraviti na ta svet še več ljudi?

Prvič. Ljudi je že danes silno veliko. A ne le to. Ko se je rodil France Prešeren, jih je bilo na planetu milijarda. Če je bila petina lačna, je bilo to dvesto milijonov ljudi. Danes jih je na svetu skoraj sedem milijard in pol. Petina od njih je milijarda in pol, kar je sedemkrat več kot v pesnikovem času. Očitno je, da več ljudi obenem pomeni tudi več bede in več mizerije. Zakaj bi hotel človek več mizerije?

Drugič. Samo zadnja dva orkana bosta stala ZDA okoli 300 milijard dolarjev. Prizadetih je veliko ljudi. V prihodnosti se nam obeta še več katastrof zaradi podnebnih sprememb. Zakaj bi hotel človek rojevati otroke, da bodo doživljali katastrofo za katastrofo in živeli v bedi?

Tretjič. Namesto da bi se trudili razmnoževati, bi bilo razumno skrbeti za kakovostnejše življenje teh, ki so že na planetu.

Na primer z idejo komunizma. V znamenju rdeče zvezde.

Komentarji  

+4 #1 Šantideva 19:55 26-09-2017
"Zakaj bi hotel človek rojevati otroke, da bodo doživljali katastrofo za katastrofo in živeli v bedi?"
Mogoče zato, da se rodi nekdo, ki bi udejanil idejo komunizma v znamenju rdeče zvezde...
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži