Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zadnja globalna kriza kapitalizma je ogrozila že na milijone ljudi po vsem svetu in še več jih bo. Zadnjič smo slišali, da so se v Italiji zbrale soproge lani preminulih mož, ki so naredili samomor, potem ko jim je kapitalizem vzel vse. Ni jih le ogrozil, temveč jih je potisnil čez rob. Številni z vsega sveta bodo sledili, pa naj politiki še tako milozvočno govorijo o skorajšnjem koncu krize, gospodarski rasti in blaginji za vse.

Posamezne usode ljudi za kapitalizem kot sistem na žalost niso pomembne; nikoli niso bile in nikoli ne bodo. Morda pride neosebna narava kapitalizma najbolj do izraza ravno ob usodah ljudi, ki plačujejo najvišjo ceno za krizo, v kateri se kapitalizem vedno znova pričakovano in po nujnosti znajde.

Kaj pa vsi drugi, ki imamo srečo, da še ne plačujemo tako visoke cene? Zdi se, da ogroženost ljudi in njihove uničene eksistence še nekako prenašamo, čeprav smo ob dejstvih, kaj vse se dogaja po svetu, tudi priložnostno lepodušniško zgroženi, niti na misel pa nam ne pride, da bi s svojim delovanjem ogrozili sam kapitalizem, ki ogroža ljudi, z nami vred, seveda, saj ne moremo vedeti, da ne bomo sami na vrsti, da plačamo izstavljeni račun, že jutri. Naivno nekako verjamemo, da tudi drugi ljudje verjamejo, da se bo kapitalizem vendarle izmazal, izvlekel iz krize, če bomo skrbeli zanj, potem pa bodo nastopili novi, lepši časi in na vse skupaj bomo lahko mirno pozabili, kot pozabimo lanski sneg.

A kaj ogroža kapitalizem, zakaj sploh nastajajo rušilne globalne krize, ki jih je napovedoval že Marx?

Paradoks je, da kapitalizem ni ogrožen od zunaj, kar pomeni, da ga objektivno nič ne ogroža in bi se lahko mirno razvijal. Zakaj se torej ne?

Ekonomisti včasih rečejo, da se krize sploh ne bi smele dogajati, če bi se kapitalizem obnašal tako, kot piše v njihovih učbenikih (sic!). Kapitalizem se očitno vede drugače, kot piše tam, zato mu gre verjeti, učbenikom in ekonomistom pa nekoliko manj.

Globalni kapitalizem je tako poskus samega kapitala, da bi se zavaroval pred vsakim zunaj; nekoč je ta zunaj zastopal komunizem. Gibanje in delovanje kapitalizma je zato totalno ali celo totalitarno tako rekoč po naravi, saj hoče zasesti ves razpoložljivi prostor, in sicer tako, da ne bi bil mogoč nikakršen zunaj. V tej perspektivi moramo razumeti nekdanjega ameriškega predsednika Busha, ki je obljubljal izvažanje demokracije vsemu svetu.

Torej se hoče kapitalizem povsem zavarovati pred vsako grožnjo od zunaj. In ko bi dokončno postal totalen, ko bi bil torej čisto povsod in ne bi obstajal niti en sam neodvisen kraj pod soncem, bi bil tudi absolutno zavarovan pred vsakim možnim napadom nanj. Obstaja pa neizogibna težava.

Kapitalizem namreč nikakor ne more postati Totaliteta ali Celota, saj je vsaka celota nujno zavezana nerešljivemu problemu, kako jo ustvariti brez singularnosti. Ker to očitno in ničkolikokrat dokazano ni mogoče, je vztrajanje pri oblikovanju Celote dolgoročno nujno destruktivno.

Kapitalizma kot celote danes torej ne ogroža nekaj od zunaj, temveč se ogroža sam, saj tretja možnost preprosto ne obstaja. Ogroža se z lastno brezmejnostjo in zmožnostjo preoblikovanja, prilagajanja oziroma nenehnega naraščanja. Primer: dokler država ne blokira mehanizma, ki omogoča neskončno oziroma brezmejno kopičenje denarja v rokah posameznikov, je preprosto nujno, da se dogaja, kar zadnja leta doživljamo na svoji koži in bomo še doživljali, saj nobeno varčevanje ne bo preprečilo novih kriz; varčevanje z njimi pravzaprav sploh ni v nobeni resni zvezi.

Marx je jasno dokazal, da so delavci na svobodnih kapitalističnih trgih svobodni, da prodajajo sebe kot delovno silo, ki ustvarja presežno vrednost. Znotraj istih trgov deluje tudi mehanizem, ki omogoča lastnikom kapitala njeno brezmejno kopičenje. Delavci imajo torej svobodo, lastniki kapitala pa kapital, denar in družbeno moč.

Kapitalizem je vsekakor glavni krivec za razmišljanje ljudi, da svoboda pomeni, da delaš, kar hočeš, in da te pri tem ne sme nihče omejevati, kaj šele ogrožati. Delavci v resnici svobodno prodajajo sebe na trgih, lahko pa se tudi odločijo, da tega ne bodo počeli. Enako lastniki kapitala svobodno in racionalno kupujejo delovno silo kot dobrino ali blago, lahko pa se tudi odločijo, da tega ne bodo počeli.

Prav neverjetno je, kako neumno in razširjeno je zagovarjanje domnevno svobodnih trgov in svobodnega kapitalističnega delovanja, v katerega država nikakor ne bi smela posegati. Nikjer ni nobene svobode, saj vse niti drži v rokah nekaj korporacij in posameznikov, a še vedno mantrajo o svobodi. Vse je mogoče zamenjati za univerzalno menjalno sredstvo, ki se imenuje denar, vse je mogoče kvantificirati in komodificirati, fetišizirati oziroma spreminjati v potrošno dobrino ali blago, zato danes govorijo kar o intelektualnem in celo popolnem kapitalizmu, žargon o svobodi ljudi, njihovem razvijanju, dostojanstvu in kakovosti življenja pa se množi čez vse mogoče meje. Zaslepljenost za konkretno empirično življenje velike večine ljudi je zares osupljiva.

Prav zaradi tega je na mestu opazka o statusu in naravi filozofije. Ko se je rodila pred dobrima dvema tisočletjema v sužnjelastniški Grčiji, ko so jo ljudje iznašli, se je sočasno uveljavilo še več drugih zadev, ki so zelo pomembne za življenje v sodobnem kapitalističnem svetu.

Ljudje navadno ne vedo, da filozofiranje ni nesmiselno nakladanje, temveč je empirično dogajanje, konkretni družbeni proces, ki po nujnosti spremlja demokracijo in jo neposredno uveljavlja, poleg tega pa zastopa in zagovarja univerzalno. Kaj to pomeni?

Najprej to, da filozofija dobesedno JE demokracija kot ustvarjanje (duhovnih) prostorov, v katerih nihče ni privilegiran in nihče nima zadnje besede. Vsakdo lahko filozofira in nihče ne velja že vnaprej za neumnega ali pametnega. Filozofija kot aktualiziranje demokracije pomeni, da v demokratičnem prostoru ne obstaja niti en sam položaj ali kraj, kjer bi bil kdo nedotakljiv, kjer bi lahko govoril, kar bi hotel, nihče pa ne bi smel polemizirati z njim. Demokracija zato ne pomeni, da ima večina vedno prav, ampak pomeni, da lahko vsakdo uveljavlja moč, ki pa ni ideologija, oblast ali gospostvo.

Moč, o kateri govorim, je inherentna moč besede. Demokracija pomeni njeno neposredno uveljavljanje. Volja do moči, o kateri je govoril Nietzsche, je zato volja do inherentne moči besede, ki je obenem moč samega življenja in njegove kreativnosti. Uveljavljanje te moči pomeni zastopanje kreativne življenjske moči, pomeni raziskovanje življenja in eksistence v vseh njenih razsežnostih, ki jih z raziskovanjem prav ustvarjamo in aktualiziramo.

Kapitalistično zagovarjanje svobode je zato zgolj sprenevedanje, v imenu katerega vsak dan propadajo ljudje, da bi imeli redki posamezniki še več denarja in družbene moči.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži