Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pravkar minule predsedniške volitve so postregle z vsemi simptomi življenja v občestvu, kar pomeni, da so bile kot laboratorij, v katerem znanstveniki opazujejo dogajanja, ki jih sicer vnaprej poznajo, opazujejo pa jih predvsem zato, da bi ugotovili, da se je potrdila njihova hipoteza. Na omejenem prostoru je vse simptome skoraj nemogoče našteti, kaj šele analizirati, saj je Freud velikokrat poudaril, da morajo biti analize narejene tako, da se analitik posveti vsakemu simptomu posebej, dokler ta ne izgine. Simptomi v Sloveniji še dolgo ne bodo izginili, ker tisti, ki jih proizvajajo, nimajo nobenega interesa, da bi se podvrgli analizi. Torej je ta nemočna. Pa vendar.

Simptomi pomenijo več istega, pacientu pa prinašajo tudi nekatere koristi, zaradi katerih se nepoučenim zdi, da pacient na bizaren način uživa v lastnem trpljenju. Freud je zato napisal Onkraj načela ugodja.

Kar naprej smo tako poslušali o morali, kar je zelo značilno govorjenje za Slovence in Slovenke. Veliko je bilo stavkov, ki se začenjajo z morali bi, treba bi bilo, dolžnost ljudi je … Tipično, depresivno, moralistično, domačijsko, prikrito fundamentalistično zaklinjanje.

Poslušali smo tudi o nezanimanju, apatiji in podobnem. Da mladih politika ne zanima, trditve mladih, da to ni res, izjave slehernikov, da bi vsakdo moral na volitve, in izjave ljudi z ulice, da jih politika ne zanima niti najmanj, obenem pa tudi klišeje, da moramo volit, da je to naša dolžnost, da kažeš spoštovanje do države, če se lepo oblečeš, ko greš na volišče, da spoštuješ domovino, če voliš, da so volitve praznik, da bi moral biti praznik, da je včasih bilo tako, da je bil praznik.

Klišejev je bilo res veliko, še slabše pa je bilo, da je vselej, na vseh volitvah do pičice enako. Obstaja omejen nabor stavkov, ki jih ljudje vrtijo kot lajno. Zares je zanimivo ugotavljati, zakaj to delajo.

Ali pa niti ne, ker že vemo, zakaj to delajo.

Veliko je bilo tudi političnega žargona, ki naj bi naredil vpliv na ljudi, ki pa niso neumni. Zelo dobro vedo, da sicer moramo imeti predsednika, vedo pa tudi, da je vsakdanje življenje vse bolj prepredeno s praksami, ki niso niti pretirano inteligentne niti kognitivno zanimive.

Ljudi kajpak ni mogoče prepričati, naj gredo na volitve, ki niso zanimive, ki ne odločajo o ničemer in predstavljajo zgolj prazno predstavo, ki je še ena različica drugih prav tako praznih predstav. Moraliziranje pri tem ne pomaga, vztrajno ponavljanje všečnih stavkov nima nobenega učinka, ugotavljanje, da morajo politiki nekako privabiti državljane, da jim bodo spet zaupali, pa je katastrofalno, kajti ljudi ne vabiš k zaupanju, pač pa se vedeš tako, da ti zaupajo kar sami od sebe, ker se prepričajo, da si zaupanja tudi vreden.

Okoli milijon ljudi zato sploh ni šlo na volitve, ker te kratko malo nimajo statusa simbolno pomembnega dogodka. O njih imajo ljudje najverjetneje različna mnenja, toda trditve, da imamo zmešnjavo na vsakem koncu, da bi bilo treba več tega pa onega, da so ljudje razočarani, da se nič ne spremeni, da politiki samo obljubljajo in da bi morali znati udariti po mizi, ne povedo dobesedno ničesar. Ne povedo nikomur.

Veliko je bilo torej vrtenja v prazno, obračanja že obrnjenega in zatrjevanja obstoječega. Prav tako je bilo veliko všečnosti, ki ni všečnost, saj je zgolj množica stereotipov. Dolgčas.

Zunanji minister Erjavec je kljub temu rekel, da mora reči, da mu koristi nizka volilna udeležba, ker gredo njegovi člani oziroma člani njegove stranke vselej na volitve. Potem je dodal, da smo se nekoč borili za demokracijo in za svojo državo in da danes kaže, da ljudje nekako niso zadovoljni, da jih politika ne zanima preveč, ker se o njej samo negativno poroča.

Verjetneje in bolj logično pa je, da se negativno poroča o negativnem, ker ljudje niso zlobni. Kljub temu moramo biti natančni: politika sploh ni negativna, ampak je pozitivna natanko na način, ki je potreben, da se nič zares ne spremeni.

Poleg vsega tega smo poslušali še mnenja o obeh kandidatih, ki razen privlačnega izgleda, lepih pričesk in večnega smehljanja nista premogla niti poštenega spektakla niti dobrega besednega spopada. Skozi naša ušesa so se valili dolgočasne izjave, nezanimivi stavki, kognitivna revščina, celo neumnosti v smislu vselej smo za dialog, novorek, politična korektnost, pa sklicevanje na vero, domovino in Boga.

Prav tako smemo ugotoviti, da preprosto ni res, kar pravijo nekateri, ki so prepričani, da si ljudje želijo sprememb.

V neoliberalnem kapitalizmu si ljudje v glavnem tako ali tako ne želijo nobenih sprememb. Te preprosto niso mogoče in ljudem je to jasno. Kapitalizem se namreč sam od sebe ves čas spreminja, zato imajo na voljo več istega. Jutri ne bo nič drugače.

Kaj pa naj bi sploh bilo drugače? Kapitalizem proizvaja dobrine in jih z veliko žlico ponuja vsem ljudem, ki imajo denar, da si jih lahko privoščijo. Tu ni česa spreminjati. Poleg tega je veliko ljudi prepričanih, da je kapitalizem demokratičen. Torej je to še eno področje, na katerem ni smiselno pričakovati sprememb, saj ne obstaja demokracija demokracije. Dosegli smo stanje, ko spremembe preprosto niso več mogoče, če kajpak odštejemo naravne katastrofe zaradi podnebnih sprememb.

Ljudje si tako želijo dobro gospodarstvo. In ga imajo, saj vse raste.

Želijo si domačega vzdušja. In ga takisto imajo, saj je ideologija zabavnega, naravnega, zdravega, dinamičnega življenja povsod.

Želijo več istega, kar pomeni več in več dobrin, ki navidezno zadovoljujejo čisto vsako željo. In več istega tudi imajo, zato si težko izmislijo željo, ki še ni zadovoljena.

V kapitalizmu je imaginarna želja ljudi ves čas že zadovoljena, zato je pritoževanje čez njega povsem odveč in je dobesedno absurdno.

Politiki se zato ves čas zahvaljujejo volivcem, čeprav jih le peščica hodi na volitve. Torej se zahvaljujejo manjšini, medtem ko ne vedo, kaj naj rečejo večini.

Večini zato ne rečejo ničesar, če odštejemo, da jih vabijo, naj jih volijo. Seveda jih vabijo, saj vsakdo hoče promovirati sebe in morda celo verjame v lastno pomembnost.

Pomembni tudi so, kajti kapital potrebuje verne podanike, vnete zagovornike, prijazne motivatorje, dinamične vzdrževalce in vse druge ljudi, ki verjamejo vanj. Vselej jih tudi ima. Vsi drugi sploh niso pomembni in če verjamejo, da zares niso pomembni, so, paradoksno, pomembni natanko zato.

Komentarji  

0 #1 Domen 23:17 12-11-2017
Dejstvo: večino ne zanima, kdo in kako upravlja s skupnostjo. V političnem procesu bi sodelovali šele potem, ko bi jim drugi (politika) pripravili ''pametne izbire''. Ni pa zavedanja, da se to ne bo zgodilo in da brez sodelovanja ''pametne izbire'' sploh ne morejo nastati.

Ključni izziv: kako brez politike razširiti to zavedanje? Odgovornost in avtonomijo za to, da dijak_inje pripravijo ne le na maturo, ampak tudi na življenje v skupnosti, imajo profesorji in profesorice, predvsem v SŠ. Jutri bi morali vsi vprašati dijak(inj)e zadnjih letnikov, ali so volili, in povedati, da sami so, in razložiti, zakaj. To vzame nekaj minut, ki jih je treba nameniti temu, saj jih politika ne bo.

Za daljši pogovor se gotovo najde čas vsaj pri kakšni razredni uri. Dijaki in dijakinje bi se lahko npr. razdelili v manjše skupine in vsaka skupina bi morala našteti 10 stvari, povezanih s šolo, ki jih s predpisi določa politika.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži