Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Otroci nimajo posebnih težav z imaginacijo. Ravno nasprotno: praviloma v njej neskončno uživajo, kar pomeni, da vedno znova potujejo po drugačnih, novih svetovih, in uživajo v njihovem raziskovanju, dokler jih starši ne spremenijo v nevrotične. Odrasli, torej tudi starši, imajo navadno resne težave z imaginacijo.

Imajo jih zlasti danes. In največja nevarnost je politična imaginacija. Zakaj?

Živimo v kapitalizmu, ki je dobil v zadnjih letih celo vrsto novih pridevnikov: etični; popolni, totalni; kognitivni; intelektualni; kreativni. Izrazi so na prvi pogled čudoviti in zapeljivi, toda navadni ljudje kljub temu dobro vedo, da je s kapitalizmom nekaj zelo narobe. Protestirajo proti njemu, upirajo se mu, razmišljajo, kaj narediti, vendar so pri tem še premalo odločni, kar pomeni, da še vedno verjamejo vanj, da so še vedno trdno prepričani, da obstaja kot danost, na katero pač ni mogoče vplivati.

Ljudje torej zaznavajo probleme, ki jih ima kapitalizem, obstaja pa tudi velika nevarnost, da jih razumejo tako, kot pravijo gospodarji: to so zgolj drobne krize, majhne praske na sicer veličastnem sistemu, ki je najboljši od vseh, zato se ne vznemirjajte preveč, ampak mu raje pomagajte, da bo postal še boljši, saj vam bo to v korist.

Danes tako ljudje samoniklo sprejemajo razlago, da je s kapitalizmom načelno vse v redu, da bodo morali še nekoliko zategniti pasove, ker so v preteklosti preveč porabljali in se zadolževali. Toda taka razlaga je skoz in skoz ideološka in sprenevedava, kar pomeni da ljudem ravno ni v korist.

Ideološka je zato, ker sam kapitalizem dobesedno zahteva preveliko trošenje in zadolževanje; kapitalizem je tako trajnosten, kot je železo leseno. Ničesar od tega si niso izmislili ljudje, ker slučajno niso imeli nobenega drugega dela. Kapitalizem jih je dolgo nagovarjal in zapeljeval, naj bodo čim boljši potrošniki in naj se zadolžujejo, saj je denar dolg, kar pomeni, da je kapitalizmu preprosto vseeno, koliko dolga si ljudje nakopljejo; pravzaprav ima močan interes, da si ga nakopljejo čim več. Kapitalizem je namreč mašina, ki se za propadanje ljudi preprosto ne meni. Če obstaja princip njegovega delovanja, potem ga je mogoče zapisati takole: kapitalizem bo živel, pa če propade čisto vse na tem svetu.

Kapitalizem zanima lastno preživetje, ne zanima ga preživetje ljudi. Če ostane v kratkem času brez dela nekaj deset milijonov ljudi, je to zgolj podatek, ki ga mediji uvrščajo med borzna poročila in napoved vremena. To bi nas moralo skrbeti, ne pa trditve, da je kapitalizem trenutno v krizi, ki je seveda nastala povsem nenadoma in je tako rekoč padla z neba. Kapitalizem se namreč ne bo pobral z našo pomočjo. Pobral se bo sam od sebe in zato, ker preveč verjamemo vanj. Torej ni res, da so današnji potrošniki brezbožniki. Prav nasprotno drži, kajti kapitalizem je oblika religije, kot je nekoč pripomnil Walter Benjamin. In ta religija je brez etike. Polna je morale in moraliziranja, seveda, toda etike ne pozna.

Nagovarjanje ljudi, naj zategnejo pas, varčujejo in rešujejo kapitalizem, je natanko religiozno, moralno in neetično. Ljudje naj verjamejo vanj kot v Velikega Drugega, ki jamči za pomen in smisel vsakega mogočega življenja, o alternativah pa ne smejo razmišljati. Ali še nekoliko drugače rečeno: ljudje naj se vedejo do kapitalizma kot do Drugega, ki ne sme vedeti, da je zgolj kontingentna, povsem naključna mašina, ki se je nekoč v zgodovini pojavila in bo prav tako nekoč izginila.

Mirno lahko rečemo, da nas politiki in ekonomisti vsak dan nagovarjajo, naj ne sporočimo Kapitalizmu, da ne obstaja, tako kot verniki ne smejo spoznati, da Bog ne obstaja. A sporočilo Kapitalizmu, da ne obstaja, bi bilo etično.

To bi bilo etično sporočilo brez primesi pokroviteljstva, morale in usmiljenja. Bilo bi neusmiljeno sporočilo in kot tako bi bilo dobro za ljudi. Zadeva bi se obrnila: zgodilo bi se nekaj, kar je dobro za ljudi, in nekaj, kar ne bi bilo dobro za kapitalizem.

Današnji kapitalizem je oblika ekonomskega fundamentalizma, ki ga na ravni posameznikov podpira logika ego tripa; imenujemo ga liberalni ekonomski fundamentalizem. Imamo svobodne trge, a ti delujejo le, če obstaja zelo nesvobodno nasilje zunaj njih.

Tak fundamentalizem potrebuje etiko brez morale, saj verjetno ni ničesar drugega, kar bi ga lahko ustavilo. Etika brez morale bo združevala ljudi z vsega sveta, ki dobro vedo ali čutijo, da se kapitalizmu približuje konec. V tem je nekaj univerzalnega: ljudje se ne motijo in zaman so ideološki triki, češ da je s kapitalizmom vse v redu, le nekateri čudni ljudje mu še nagajajo, da ne more delovati idealno.

V tem trenutku je zato zelo pomembna politična imaginacija. Ljudje, ki čutijo, da kapitalizem ne more več delovati in da ga pravzaprav ne marajo, lahko ponudijo nove ideje, nova vprašanja, nove zgodbe, nove zamisli, celo nove zahteve, pri katerih je treba vztrajati. Povsem noro je, da zahteve postavlja vlada, češ da moramo zategovati pas, ljudje pa pristajajo na razpravljanje o tako postavljenih problemih.

Zdaj je čas, da zamenjamo ploščo. Ljudje imajo namreč resnično moč in prav oni bi morali postavljati koordinate, znotraj katerih so se sploh pripravljeni pogovarjati. Ko pristaneš na to, da se boš pogovarjal o problemih, kot jih zastavi tvoj nasprotnik, si v nekem smislu že izgubljen, saj avtomatično pristaneš na ozek krog možnosti, ki logično sledijo iz začetnih idej. Čisto nekaj drugega je, če koordinate postaviš sam, pa naj se nasprotnik poti in premetava kot riba na suhem. Včasih je treba v življenju preprosto brezkompromisno vztrajati pri svojem – ne moreš vse življenje samo popuščati in se bati drugih ljudi, če tega ne boš počel!

Etika brez morale pomeni brezkompromisno vztrajanje pri egalitarnosti ali enakosti ljudi, kot jo je zastopal in zagovarjal JK. Vera v svetega duha je zato danes pomembnejša, kot mislimo, kajti v svetu neskončnih razlik in nenehnega poudarjanja spoštovanja različnosti je avtentična vera radikalna, saj ne pomeni, da verjamem v nekaj pozitivnega, v nekaj, kar je mogoče izdelati in simulirati. Prav nasprotno. Tako verjetje je v nekem smislu vselej noro, kot pravi Žižek. Verjamem, da so vsi ljudje enaki. Nikakor ne morem pozitivno dokazati take trditve; dokažem lahko le njihovo različnost.

Kljub temu vztrajam.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži