Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pogled od zelo blizu nam v teh dneh poleg sive megle ter nadležnega hrupa in potrošniške mrzlice ne ponuja prav dosti, saj se tako rekoč samodejno vsiljujejo svetlobne predstave in konformistične ideje, kaj vse je treba narediti in kaj vse se nujno mora zgoditi, ljudje subjekti pa tudi ne kažejo pretiranega navdušenja, da bi se takemu vsiljevanju zoperstavljali; na delu je kolektivni užitek. Običajne rutine in vedno enake procedure so del železnega repertoarja preživljanja zadnjega meseca v letu, medtem ko nam mainstream mediji vsak dan optimistično pripovedujejo, kako dobro nam gre, kako se gospodarstvo postavlja na noge, koliko denarja se kopiči v rokah lastnikov kapitala in kaj dobrega, lepega in resničnega nas čaka za vogalom, če bomo sledili političnim voditeljem, managerjem in bankirjem. Pogled od daleč podobno ponuja vedno enako zloščeno podobo teh, ki imajo dostop do kapitala, in onih, ki ga pač nimajo, o njihovem vedenju in delovanju, o tem, kar imajo med seboj. V novem letu si temeljite preobrazbe te klavrne podobe ni mogoče obetati, saj je, kot rečeno, zacementirana, kot bi bila večna; povsem enako se je v stari Jugi zdelo nam, ko smo kot otroci socializma živeli veliko skromneje, občutek stabilnosti in varne prihodnosti pa ni bil majhen. Morda je res temeljil na iluzijah, a teh je danes na voljo več kot takrat, če fantazem niti ne omenjam – znani filozof jih prepoznava celo kot kugo.

Prav zaradi njih je v teh dneh na sporedu tudi veliko klišejskih želja, naslovljenih na posameznike, da bi bili srečni, zadovoljni in zdravi, čeprav se naš sistem zdravstvenega varstva počasi in zanesljivo draži ter prilagaja tržnim zakonitostim, kot jih imenujejo, ker se želijo izogniti besedi kapitalizem, ljudje pa čakajo na zdravstvene storitve v vse daljših vrstah, kot smo nekoč v Jugi čakali na meso ali kruh. Ironija je tudi, da so ljudje res lahko zadovoljni in srečni celo v sistemu družbenega življenja, ki je v jedru nepravičen, saj za to dejansko lahko nekaj storijo tudi sami; prav to jih drži na uzdi. In morda je še bolj ironično, da kljub velikanskim neenakostim med ljudmi prevladuje mnenje, da vsaj v razvitem zahodnem svetu ljudje uživajo veliko svobode. Žarek upanja ponuja vsaj dejstvo, da se za čas takoj po prednovoletni maniji množično napovedujejo stavke. Morda jih napovedujejo v imenu ideje pravičnosti, kar bi utegnilo biti zelo dobro in produktivno, morda pa tudi ne; v drugem primeru bi jim priporočil v branje tole izvrstno mojstrovino: Fred Moseley, Money and Totality (Brill, 2016). Ne verjamem sicer, da bi jim pomagalo, pa vendar.

Platon je vedno znova poudarjal, da je ključni problem vsakega vladanja pravičnost. Družbena pravičnost torej, če smem pristaviti v duhu podnaslova svoje zadnje knjige. Pravična družba je zato izraz, ki ga ne bi smeli zanemariti in zamahniti z roko, rekoč, da taka družba pač ni mogoča, ker bodo oni zgoraj vselej izkoriščali te, ki so spodaj. Kolektivna realnost ljudi je danes daleč od take družbe, saj so občestva izrazito hierarhično organizirana, tega dejstva pa ne more zasenčiti niti pogosta raba besed, kot so demokracija, opolnomočenje ranljivih družbenih skupin, kritično razmišljanje, svobodni trgi, družba znanja, družba tveganja, blagostanje, empatija, čuječnost, sočutje, meditacija, osebnostna rast, duhovna preobrazba, inkluzija … Je daleč od družbe, v kateri ni hierarhij in neenakosti, kot bi nemara dodal Alain Badiou, ampak ideje pravičnosti tudi ni mogoče kar odmisliti, kot da ne obstaja in je čisto brez vsake vrednosti, saj navsezadnje trmasto vztraja vsaj od Platona sem.

Verjetno se še zelo dolgo ne bo zgodilo, da bi privatno lastnino produkcijskih sredstev in dobrin zamenjala kolektivna; ljudje se še vse preveč bojijo same besede kolektivno. Mogoče je, da človeštvo nikoli ne bo sprejelo komunistične ideje, da je skupno upravljanje s tem, kar skupaj ustvarimo, najboljša pot do pravične družbe. Zanimivo in na trenutke absurdno pri tem pa je, da ljudje pogosto kar kolektivno vztrajajo proti kolektivni ideje komunizma. V resnici je to veliko več kot zgolj zanimivost.

Ironija je tudi tole: stavkamo lahko samo kolektivno. Če bi stavkal vsak posameznik zase, bi sama ideja stavke izgubila ves pomen. Podobno izgublja pomen beseda demokracija, kajti o ključnih zadevah v občestvu danes ne odločajo navadni ljudje, kaj šele delavci, temveč odloča majhna peščica, kar pa ne more biti demokratično že po definiciji.

Položaj je torej vreden tehtnega premišljevanja in natančne analize: ljudje kolektivno zavračajo idejo kolektivnega upravljanja z dobrinami, ki jih delavci kolektivno ali skupaj ustvarjajo v tovarnah in povsod drugje. Včasih skupaj zatrjujejo, da bi bilo dobro, če bi država bolj poskrbela zanje (na primer za zdravstveno varstvo, pokojnine, socialne transferje, šolske prostore, v katerih se šolajo njihovi otroci), saj se nihče pri zdravi pameti ne misli čisto sam obračati na državo in terjati od nje to, kar misli, da mu upravičeno pripada.

In ko banke ali kaka korporacija zaidejo v resne težave, je zopet na potezi – država. Ki naj jih rešuje s kolektivno zbranim denarjem. Privatni lastniki kapitala se takrat celotnemu občestvu prek množičnih in celo globalnih medijev mahoma in po vnaprej znanem scenariju predstavijo kot žrtve političnih zarot ali kakih drugih zlonamernih, včasih skoraj kozmičnih in na trenutke celo magičnih sil. Hm.

Zagotovo ni naključje, da čez mesec dni izide knjiga z naslovom Grčija in vnovična iznajdba politike, ki jo je spisal Alain Badiou. V njej analizira razvoj dogodkov v Grčiji po letu 2011, kar je zgodovinska lekcija v najboljšem pomenu besede, saj je prav Grčija pred dvema tisočletjema in pol dežela, kjer iznajdejo demokracijo, danes pa je povsem na kolenih zaradi silne moči kapitala, ki ji prek bank nalaga najbolj surove oblike odpovedovanja blagostanju, ki ga zastopniki kapitalizma sicer hvalijo na vsa usta, obenem pa zatrjujejo, da nam bo vsem skupaj že jutri bistveno bolje, kot nam je danes.

Alain Badiou nima dobrih besed za tako delovanje in govorjenje lastnikov kapitala, zato govori kar o avtoritarni kapitalistični anarhiji, ki je kajpak povsem neodgovorna, kar pomeni, da se v resnici ne zmeni za navadne ljudi, saj hoče zanikanje realnosti, spektakle, iluzije in vedno več istega. A saj je kapitalizem narejen za profitabilnost in profite, ne za proizvodnjo dobrin in za zadovoljevanje potreb ljudi!

Naj v tej luči predstavim še izvrstno serijo, ki jo bomo lahko gledali v novem letu: Rotten. To je serija šestih dokumentarcev o največjem biznisu na svetu, o tem, kaj v resnici jemo, kako pridelujejo hrano, ki jo vnašamo v svoje telo, o lažeh, s katerimi nas hranijo ali pa se hranimo kar sami, o tem, kar naša telesa zavračajo, a to še vedno pridelujejo in nam ponujajo kot čisto zlato, mi pa goltamo.

Prav zato nam želim skupno, kolektivno dobro. In za konec še ena knjiga: Joseph Choonara, A Resaders Guide To Marx's Capital (Bookmarks Publications, 2017).

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži