Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vlada, ki nikakor ni psihopatska ali nastrojena proti lastnemu ljudstvu, da ne bo kakega nesporazuma, je svetovala državljanom in državljankam, naj nikakor ne poveličujejo Titovega režima, saj naj bi bilo tako početje protiustavno. Kdor ga bo poveličeval, bo seveda razglašen za zlikovca in priveden pred ustrezni organ, kajti danes živimo v pravni državi, o čemer se je mogoče prepričati na vsakem koraku, saj v tej državi skoraj ne poznamo korupcije, afer in kraj skupnega premoženja.

Ni sicer jasno, zakaj bi morala vlada razumnim in inteligentnim ljudem svetovati kaj takega, kot je zapisano uvodoma, toda na tem mestu ne bom cepil dlake. Danes je namreč dan mladosti, ne dan Titovega režima. In zakaj ne bi slavili dneva mladosti?

Slavim torej dan mladosti, saj tako praznovanje ne more biti protiustavno. V izogib nesporazumov moram kljub vsemu dodati, kar sledi. Nikakor namreč ne slavim nekdanjega režima, v katerem sem preživel precej časa. Nikakor ne slavim socializma, ki je bil totalitaren, brutalen in nastrojen zoper ljudi, a se ni mogel primerjati z režimom kakega Stalina. Ne slavim takratnega socialnega sistema, s katerim se niso mogli primerjati skoraj nikjer drugje na svetu, ne slavim poceni socialnih stanovanj in sistema izvrstnih vrtcev, o kakršnem lahko Američani še danes zgolj sanjajo, ne poveličujem brezplačnega šolstva, brezplačnih študentskih bonov in izjemno dobro organiziranega brezplačnega zdravstvenega sistema. Seveda mi ne pride na misel, da bi slavil dejstvo, da takrat nisi mogel dobiti droge, da ni bilo nezaposlenih in da je bil dolg stare rajnke države pravi drobiž v primerjavi z dolgom sodobne države, v kateri živim in ki mi prav zaradi tega trga od plače in še huje bo.

Ne slavim niti takratne socialistične skromnosti in dejstva, da nismo imeli cele vrste nepotrebnih dobrin, pod katerimi se danes sicer šibijo police v velikanskih trgovskih središčih, a nam ni bilo hudega, beračev na ulicah pa nisi mogel zaslediti niti s teleskopom. Ne spominjam se z nostalgijo časov, ko si lahko gledal dober film na televiziji, ne da bi moral ob tem videti še kilo reklam, oglasov z roba pameti in slaboumnih sporočil.

Obstajala je še cela vrsta socialističnih zadev, ki jih tudi ne bom slavil ne danes, ko je dan mladosti, ne kdaj drugič, saj je treba gledati naprej, ne pa nazaj. Takrat smo za dan mladosti poslušali Pankrte v študentskem naselju in skupaj udrihali čez gnili kapitalizem, ki je bil dejansko gnil, tak pa je tudi danes, kar menda ve ves svet. Brali smo Marxa in hodili na delovne akcije, v mladinske brigade, s pomočjo katerih smo gradili skupno državo. Seveda se tista avtoritarna država ne more primerjati s sodobno demokratično Slovenijo, kjer tajkuni lahko poberejo milijarde, pa se nikomur ne skrivi las na glavi, saj naj bi vse potekalo skladno z zakoni. V primerjavi z njimi je bil Tito pravi revež, vendar ga res ne gre zagovarjati, saj je bil pokvarjen diktator. In da se je edini uprl Stalinu, zasnoval gibanje neuvrščenih, poznali pa so ga na vseh koncih sveta, je seveda zgolj plod natolcevanja zlobnih zgodovinarjev, zato tega ne smemo slaviti in tudi ne bomo, saj bi bilo to protiustavno, z ustavo pa se ne gre igrati.

Slavim torej zgolj dan mladosti, slavim nekaj lepega, naravnega, veselega, razigranega. Niti pod razno mi sicer ni jasno, ali bodo najini otroci sploh kdaj dobili službe, ne znam si predstavljati, da bodo delali štiri desetletja, da bi odšli v zasluženi pokoj, saj bodo takrat stari sto let in več, niti najmanjše ideje nimam, kako bodo prišli do stanovanj in ali bodo kdaj zasnovali družine. Lahko bi bil zaskrbljen tudi zaradi podnebnih sprememb, ekoloških katastrof, morebitnih vojn, neskončne kapitalistične recesije, vendar ne bom, saj je dan mladosti, dan, ko se veselim življenja v vsej njegovi lepoti in v vsem njegovem bogastvu, ki je res neizmerno in je dokaz neskončne božje kreativnosti. In če bom izvedel, da kdo slavi Titov režim, ga bom nemudoma in brez kančka slabe vesti prijavil ustreznim organom.

Na koncu ne želim polagati otrokom na srce, naj ne zaupajo tujcem, zlasti če so duhovniki, kajti v katoliški cerkvi je veliko duhovnikov, ki so tudi pedofili, saj bi bilo to nesramno, cinično in zlonamerno početje, ki mu tukaj ostro nasprotujem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži