Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Po praznovanju dneva mladosti si lahko v miru privoščimo nekoliko teorije in si zastavimo preprosto teoretsko vprašanje, kako deluje demokracija danes, ko ni na vidiku ne Tita ne socialističnih totalitarnih sistemov, očitno pa mora vlada kljub temu opozarjati ljudi, naj ne mislijo na Tita in na druge režime, kar seveda obenem daje slutiti, da bi se morali posvetiti obstoječemu sistemu, čeprav obstaja univerzalni egalitarni princip družbenega življenja, ki ga je zastopal zlasti JK, vključno s trenutkom, ki predstavlja potencial za komunistično življenje.

A zakaj bi vlada mislila, da ljudje, ko se radostijo mladosti, mislijo na Tita? Zakaj ji je prišlo na misel, da bodo ljudje razmišljali o prejšnjem režimu, ko slavijo pomlad, svetlobo, sonce in vse lepo? Kdo je torej začel?

Vprašanje je seveda preprosto, pa tudi situacija je taka. Poznamo jo iz analitičnega procesa: ko pacient reče, da na nekaj ne misli, seveda vemo, da zagotovo misli ravno na to. Mehanizem, ki deluje v ozadju, se imenuje zanikanje.

Kdor danes misli na Tita in prejšnji režim, je torej v zelo zanimivem položaju. Morda si skuša obsesivno dopovedati, da ne sme misliti nanj, a potem še bolj misli, morda pa skuša še drugim prepovedovati, da bi mislili nanj, celo ko ni na vidiku še nobenih znakov, da bodo sploh mislili na kaj takega. V obeh primerih je Tito travma, ki se je ni mogoče zlahka znebiti, kar pomeni, da preganja ljudi kot prikazen.

Ker nam ne pride niti na misel, da bi slavili in povzdigovali avtoritarni režim nekdanje skupne države, ki ga je zgradil Tito, pri tem pa mu je pomagalo ljudstvo, razmišljamo o prihodnosti, gledamo naprej in razmišljamo, katere družbene sile bodo zmagale, da se jim pridružimo v boju za boljši svet, v katerem bo gotovo treba varčevati in se z roko v roko truditi še za gospodarsko rast.

Opazujemo torej spopade med levimi in desnimi silami, obenem pa razmišljamo, kdo lahko zmaga, kam se bo nagnila tehtnica. Bojujejo se kajpak tudi ljudje, ki se postavljajo na eno ali drugo stran. Poudarek je na tem, da se postavljajo, saj ne predstavljajo resnične družbene sile po sebi in za sebe. Avantgarda je namreč drugje. Tako je precej splošno prepričanje.

Kje je torej avantgarda danes? Kdo jo predstavlja, kdo jo zastopa, kakšna je tretja pot?

Najprej si moramo zastaviti še eno vprašanje. Navidez namreč kapitalizem še vedno dobro deluje. Ljudje so ustvarjalni, produkcija dobrin je vse večja, potrebe so zadovoljene, krizo rešujemo, prihodnost je obetavna. Problem je seveda natanko v tem, da navidezno vse deluje kot namazano. V resnici namreč nič ne deluje.

Vprašanje zato ni, ali je kapitalizem najboljši sistem vseh časov ali ne. Pravo vprašanje je, zakaj je videti, da deluje dobro, če pa ne deluje, zakaj so ljudje pripravljeni verjeti v nekaj, kar očitno ne obstaja.

Videz, da sistem deluje, je res zgolj klavrn videz. Morda ga sprejemajo številni ljudje, toda v tem primeru je učinek svojevrstnega populizma, ki bi ga morali ročno prepovedati. Populizem je namreč vrsta praks, za katere skrbijo ljudje, zainteresirani za ljudstvo, ki ga nekaj ogroža.

Logika populizma je zelo preprosta: ljudstvo želi živeti na preprost način, ki je urejen, miroljuben in morda celo nekoliko tradicionalen, kar pa ni slabo, toda obenem ga nekaj ogroža, saj obstaja zunanji element, an alien, ki bi lahko zrušil ta minimalni red, če ga ne bomo ustavili. Ali še nekoliko drugače rečeno: obstaja organski red sveta, ljudje ga intuitivno poznajo in cenijo, obstaja pa tudi element, ki hoče to organsko skupnost zrušiti od zunaj.

Ljudje, ki verjamejo v populizem, čutijo na svoji koži, da je z redom, na katerega so navajeni, nekaj narobe, da nekaj ne deluje, kot bi moralo, zato verjamejo voditeljem, ki zagovarjajo populizem, in od njih pričakujejo, da bodo udarili po mizi in končno nekaj naredili, da se bodo zadeve vrnile v stare tirnice. Torej so pripravljeni tudi varčevati in zategovati pas.

Kako je torej mogoče reči, da je kapitalizem odvisen od populizma? Čisto preprosto: ljudje zelo dobro vedo, da kapitalizem ne deluje, vendar so voljni sprejeti prepričanje, da je z njim načelno vse v redu in da ga ogroža nekaj malega, nekaj torej, kar moramo premagati in odstraniti, potem pa bo vse v redu.

Novi voditelji in zagovorniki neoliberalnega kapitalizma dobro vedo, da kapitalizem ne deluje, vendar so pripravljeni prezreti lastno vednost in se vesti, kot da ne vedo, kar v resnici dobro vedo.

Očitno je, da v tem ni nobene ustvarjalnosti in kreativnosti. V tem je zgolj reaktivnost: vedno obstaja nekdo ali nekaj, proti čemur se moramo bojevati. Iz tega izhaja celotna ideologija varnosti, v katero smo potopljeni.

Na drugi strani odkrivamo ekonomsko ideologijo svobodnih trgov in svobodnega izbiranja. Ljudje naj bi svobodno izbirali dobrine in zadovoljno živeli. Ideologija varnosti se zato dopolni z ideologijo svobodnega izbiranja: ljudje naj svobodno izbirajo, kar morajo, kajti kapitalizem se ne sme ustaviti.

Zadeva je zelo kompleksna. V določenem trenutku se namreč lahko zgodi, da ljudje sicer ne mislijo na Tita, zato jim prepoved, da ne smejo misliti, ker je to protiustavno, ne more do živega, zato pa mislijo nekaj drugega in bolj radikalnega. Tu se začenja tretja pot.

Ljudje, ki ne mislijo na Tita, morda mislijo na to, da ne bodo več reševali kapitalizma. Tretja pot, ki jo lahko izberejo, je namreč tale: tišina.

V tišini ljudje ne mislijo na Tita, zato pa mislijo na boga kot neskončno kreativno silo. Mislijo na zelo poseben način.

Mislijo takole. Zakaj bi mislili na Tita in dražili oblast, če pa nam sploh ni treba misliti, kar seveda pomeni, da ne mislimo niti na reševanje kapitalizma. Potem odidejo na ceste, v popolnem molku. Policisti, ki trenutno sicer stavkajo, jih obkrožijo, a ljudje se ne odzivajo. Preprosto molčijo in ne rečejo na črne ne bele. Policisti ne vedo, kaj naj naredijo, ljudje pa se čez nekaj časa vrnejo na svoje domove.

Česa bi se vlada morala bolj bati: ljudi, ki mislijo na Tita, ali ljudi, ki molčijo?

Ljudje, ki molčijo, namreč odpirajo prostor, ki ga lahko drugi ljudje zelo hitro prepoznajo. To je trenutek, ko je vsem jasno, da Bog ne obstaja, kar pomeni, da morajo vzeti lastno usodo v svoje roke, kar je naredil sam Jezus Kristus.

Katera izkušnja je pri tem ključna? Zelo preprosto: to je izkušnja ljudi, da jih ni strah, da se ničesar ne bojijo, pa če jim oblast še tako žuga, naj ne mislijo na Tita.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži