Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pomlad je kajpak že sama po sebi nekaj novega, svežega in obetavnega, je nov začetek po dolgi in mrzli zimi, zato je nova pomlad posebna. Včasih je namreč nov začetek zares povsem nov in zelo drugačen od vsega, na kar smo navajeni.

Možnost nove pomladi je neposredno prepletena z možnostjo, ki jo ima vsak človek: to je možnost zelo posebne konkretne izkušnje. Na tem ni ničesar čudnega, je pa gotovo nekaj nenavadnega. Je torej nekaj, na kar nismo navajeni. In to je dobro, saj je izkušnja vselej nova. Njena vsebina je vedno drugačna, čeprav je sama izkušnja strukturno vselej enaka ali ista.

Govorim o izkušnji, ki nam jo privošči tudi izvrstni film Slepota (Blindness, Fernando Meirelles, 2008). Film je dober natanko zato, ker si ne domišlja, da mora govoriti o velikih popularnih temah, da bi bil ljudem všeč. Tema, ki jo raziskuje, je gotovo nenavadna, obenem pa je tudi izjemno dobra in produktivna. Na kratko: ljudje nenadoma drug za drugim brez vidnega razloga oslepijo; ne oslepi le zdravnikova žena.

Ideja je zares izvrstna: v nekem trenutku nič ni več tako, kot je bilo. Svet kratko malo izgine, nadomesti ga bela slepota. Torej ne nastopi noč, temveč nekakšen svetel dan, ki pa nima nobene oblike. Izkušnja je seveda izziv za vsakogar. In prvi odzivi ljudi na novo stanje so na žalost pričakovani: egocentričnost, napadalnost, bes, jeza, egoizem, slepi boj za preživetje.

Pomembno je tudi, da potopoma oslepijo vsi ljudje na svetu, zato je besednjak politikov natanko tak, kot ga poslušamo danes iz dneva v dan: svet je v krizi, zgodilo se je nekaj povsem nepričakovanega, treba bo hitro ukrepati, da se izvlečemo, znanstveniki noč in dan iščejo vzrok za slepoto in seveda zdravilo zanjo. Nekateri kajpak pohitijo še z izjavo, da Bog kaznuje ljudi.

Kaznuje za kaj in za koga?

A kaj se zgodi? Slepi ljudje se v kaosu, v katerem se znajdejo, začnejo brez znanstvenikov, politikov in menedžerjev, torej sami od sebe, nenadoma obnašati na povsem nov način. Ključni stavek, ki ga slišimo, je tale: We can make a difference. Zgodi se natanko to, zato dobijo ljudje izkušnje, ki jih najbolje opiše še ena izjava, ki jo prav tako slišimo v filmu: I can see you. To pomeni, da ljudje lahko zares vidijo šele, ko postanejo slepi, ko se torej za nekaj popolnoma zaslepijo; šele ko se zaslepijo za nekaj, lahko vidijo nekaj drugega.

In ko zares vidijo, ko končno spregledajo, ko se soočijo z lastno egocentričnostjo in jo presežejo, ko stopijo iz okvirov, v katere so dotlej verjeli, verjeli pa so tudi v vse tisto, kar je bilo znotraj pač mogoče videti, se počasi oblikuje novo občestvo. To ni nemogoče.

Poglejmo, kaj se dogaja danes, ko nas nenehno nagovarjajo politiki in ekonomisti, iz Bruslja pa nam pošiljajo svarila in sporočila, priporočila, nasvete in vse drugo. Dogaja se natanko isto kot v filmu, le v polju ideologije. Tu je kriza, tu so izzivi, nastaja kaos, ljudje se trudijo preživeti. In ko nam rečejo, naj zategnemo pasove, jih zategnemo; ko dodajo, da bo treba več in dlje delati, če sploh še hočemo priti do pokojnin, ubogljivo prikimamo; ko vzklikajo, da moramo zagnati investicijski ciklus, smo vzhičeno za; ko zatrjujejo, da moramo reševati banke, jih pridno rešujemo; ko nas evrobirokrati in tehnokrati svarijo, sklonimo glave, povesimo pogled in skrušeno priznamo, da smo krivi in da se bomo nemudoma poboljšali.

Vse skupaj je zares neverjetno, kajti ko kdo reče, da je mogoče živeti na egalitarni način, je to nenadoma povsem nemogoče; ko omeni idejo komunizma in življenja, ki ne izhaja iz egoističnosti, egocentričnosti, pohlepa, logike izkoriščanja delavcev in gospostvenih razmerij, je to znanstvena fantastika; ko dokazujemo, da so ljudje lahko solidarni drug z drugim in da lahko živijo brez hierarhij in gonje za profiti, zlivajo gnojnico po nas, češ da smo zblojeni sanjači.

Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so ljudje na žalost pripravljeni pristajati tudi na neumnosti in verjeti vanje. A pomembnejše je nekaj drugega.

Ko razmišljamo, kaj je mogoče in kaj je nemogoče, se je zelo dobro ustaviti ob besedah Jezusa Kristusa, da se bo vrnil med ljudi kot sveti duh. Res je zanimivo, koliko ljudi zase trdi, da so kristjani, pa ničesar ne prispevajo k egalitarnosti svetega duha ali pa vanjo niti ne verjamejo; mnogi seveda niti ne vedo, kaj je sveti duh.

Še bolj zanimivo je, da je današnja znanost mnogo radikalnejša kot religija, saj raziskuje svet v razsežnostih, ki jih ne moremo videti. Poleg tega so razsežnosti realnosti tako nenavadne, tako nepričakovane in tako odštekane, da preprosto moramo narediti radikalni zasuk v svojem odnosu do njega, saj se nam drugače lahko prikazuje le še kot povsem nerazumljivi čudež.

Znanost namreč temelji na načelu, da je svet bistveno drugačen, kot vsakokrat mislimo oziroma verjamemo. Nikakor ne smemo misliti, da znanost postopoma odkriva svet, kakršen pač je. Daleč od tega.

Vrnitev Jezusa Kristusa kot svetega duha predvsem pomeni, da je Bog kot vrhovna avtoriteta mrtev. Umrl je in se vrnil kot egalitarni sveti duh. In če je Bog jamčil za svet in njegovo racionalnost, je sveti duh nekaj povsem drugega.

Svet duh ne jamči za nobeno racionalnost, ampak je popolnoma odprt, kar pomeni, da paradoksno jamči za odprtost in nedoločljivost sveta, ne pa za njegovo domnevno racionalnost. Natanko zaradi te odprtosti se lahko pojavi tudi radikalno novo, lahko se rodi tudi povsem nova racionalnost.

V orisani perspektivi je nemogoče zagovarjati idejo, da se svet vedno znova ponavlja, da se v njem vsakič zgodi, kar se je že zgodilo, le na malo drugačen način, da bo vselej tako, kot je, da se nekatere zadeve ne bodo nikoli spremenile. Res je prav nasprotno: zaradi odprtosti je kontingenca dobesedno nujna, kar pomeni, da se bo svet nekega dne nujno radikalno, popolnoma spremenil, pri čemer bo povsem nepomembno, ali sami verjamemo v take spremembe ali ne.

Spremenil se bo tako, da se bodo najprej ljudje prepoznali med seboj v svoji anonimnosti; to je zelo konkretna izkušnja, kot rečeno. Prepoznali se bodo onstran različnih identitet, ki se jih danes tako močno oklepajo. Prepoznali se bodo kot enaki pred bogom kot neskončno kreativno silo.

Ali kot pravi Slavoj Žižek v predavanju o kulturi komunizma: ljudje se lahko v trenutku prepoznajo med seboj v popolni tišini. Torej se prepoznajo v praznem prostoru. V takem prostoru ni nihče vodja, nihče ni karizmatični voditelj, tam ni nobenih prvakov stran in politikov kot blagovnih znamk. Ni hierarhij, ni privilegijev, ni ukazov od zgoraj, saj ni nobenega zgoraj in nobenega spodaj. Tam je vsak človek navadno bitje in čisto nič drugega.

Človek je zares svoboden šele, ko je navaden človek in čisto nič drugega. Takrat je namreč odprt in se odpira odpiranju, ki je sveti duh, v nedoločljivem odprtem svetu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži