Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ukor državi iz Bruslja je prišel kor naročen. Namesto stokanja in jamranja nad hudim gospodarjem je namreč zdaj čas za histerično držo in za to, da preberemo priporočeno, zaukazano in z nasveti okrancljano v perspektivi, ki jo izrišejo trije filmi: fenomenalni Maščevalci (The Avengers, Joss Whedon, 2012); poučni in skoraj dokumentarni Avatar (James Cameron, 2009); klasični Brazil (Terry Gilliam, 1985).

V prvem filmu spremljamo predstavnike kapitalizma, ki v popolnem regresu z vsemi kanoni, kar jih premorejo, udarijo na tuje prebivalce, da bi jim vzeli mineral, ki ga bojda smrtno nujno potrebujejo, čeprav obenem zatrjujejo, da bi se radi diplomatsko dogovarjali.

Tudi Evropa je danes v regresu, kar pomeni, da ne zna misliti zunaj okvirov, zato v prazno vrti žargon in bo morda vse bolj stopnjevala žuganje in celo avtoritarne prijeme. Prihodnost je lahko zelo temna, zato se moramo pripraviti.

Prva misel ob gledanju filma Maščevalci je seveda popolnoma jasna in preprosta: skupina ljudi, ki se zbere, da bi reševala Zemljo, je bodisi skupina menedžerjev, bankirjev in politikov, tehnokratov in borznih mešetarjev, ali pa je nekaj popolnoma drugega. Če je prvo, film ni vreden piškavega oreha in ga sploh ni treba gledati, če je drugo, je zgodba lahko izjemno zanimiva in produktivna.

Reševanje Zemlje je seveda tudi reševanje ljudi in tega, kar utegnejo imeti med seboj. In kaj imajo lahko med seboj? Morda je res pravi čas, da vnovič premislimo natanko to vprašanje, namesto da se priklanjamo onim iz Bruslja.

Ljudje smo namreč med seboj različni. Dolgočasno je že nenehno ugotavljanje, da je to res. Pravzaprav niti ni dolgočasno, ampak je že nekoliko simptomatično in celo noro, kajti v kapitalizmu, v katerem trenutno živimo, je v resnici vse manj različnosti in je vse več simuliranih oblik istega, vse več je monopolov, svetu vlada nekaj malega korporacij in peščica posameznikov. Kje sploh vidite kakšno različnost in pluralnost?

Povsod so zgolj različice istega, kopije kopij, simulirane oblike simuliranih oblik, ki morajo biti varne in nadzorovane, zato se vse drenjajo v istem okviru. Nihče ne sme izstopiti, nihče ne sme biti zares drugačen in različen. Vsi po vrsti sledijo istim bebavim ideologijam zdravega, varnega, preračunanega življenja, v katerem se ne more zgoditi nič hudega, vendar se prav zaradi tega tudi ne more zgoditi nič zares zanimivega in vrednega.

Ali kot pravi Slavoj: milijoni sledijo istim pop zvezdam, istim popularnim ikonam, istim tržnim znamkam, istim voditeljem strank. Velikansko število ljudi se predaja istim potrošnim dobrinam in obožuje iste proizvajalce. Kje je tu različnost, kje je individualizem, kje je vztrajanje posameznikov in posameznic pri svojih izbirah, če pa so vse izbire narejene že vnaprej, le kupiti jih je še treba? Kje je različnost, izvirnost, originalnost, svežina, če pa ljudje nenehno tekmujejo med seboj in se primerjajo, kdo ima boljšo blagovno znamko ali kdo ima novejšo različico iste znamke ali vsaj istega proizvajalca?

Junaki iz filma Maščevalci so zares izjemni in nenavadni, toda taki niso zaradi svojih nadčloveških zmogljivosti, temveč natanko zaradi naloge, ki se je lotijo. Vprašanje je namreč tole: Koga maščevalci maščujejo, koga rešujejo, pred kom?

Če rešujejo Zemljo in Zemljane, bodo morda ubranili tudi kapitalizem; če rešujejo navadne ljudi, bodo morda poskrbeli za zaton samega kapitalizma. Vprašanje je zares dobro.

Kdor rešuje kapitalizem, namreč nujno rešuje tudi sam način zaznavanja sveta, v katerega je kajpak mogoče verjeti. Svet ni objektivna danost, temveč je nekaj, kar ustvarjamo, medtem ko ustvarjamo razlike med iluzijami, zmotami in resnico, kar pomeni, da ni nujno, da ustvarjamo svet, ki bi temeljil na resnici; ustvarjamo lahko tudi svet, ki temelji na iluzijah.

Ko ustvarjamo svet, ki temelji na iluzijah, smo tudi močno zainteresirani za ohranjanje le-teh, kar je logično. Moti se namreč, kdor misli, da svet avtomatično temelji na resnici in resničnem, objektivnem spoznavanju. Kakšna je potemtakem usoda sveta, ki temelji na iluzijah?

Reševanje sveta je vsekakor kompleksna naloga, ki zagotovo pomeni tudi odgovor na vprašanje, kako junaki zaznavajo svet, če ta ni danost, kajti v tem primeru morajo imeti iluzije oziroma fantazme.

Reševanje sveta je torej nujno tudi reševanje ali nereševanje fantazem, skozi katere ga zaznavamo. Freud je jasno pokazal, da se človeško bitje izjemno težko odreče svojim fantazmam, zato je reševanje sveta oziroma fantazem najprej na vrsti, ko pride do kake krize, o čemer se lahko prepričamo ravno v teh časih. Nikjer v medijih zato ne boste naleteli na jasno spoznanje, da reševanje kapitalizma v bistvu pomeni reševanje fantazem, imaginarnih scenarijev in iluzij, zaradi katerih so ljudje prepričani, da je kapitalizem nekaj objektivnega, nekaj, kar je preprosto treba rešiti; beri: treba je rešiti fantazme.

Problem je torej kompleksen, zato so filmi o junakih, ki rešujejo svet, zgolj bolj ali manj nezanimive filmske pustolovščine.

Pravo vprašanje, s katerim se morajo soočiti junaki, je namreč tole: kaj rešujete, ko trdite, da rešujete ljudi, Zemljo itd.? Ali sploh veste, kaj delate? In še: Kakšna je vaša želja, kaj bi v resnici radi?

Ni nujno, da junak ve, kaj bi v resnici (nezavedno) rad; tak junak pa spet ni. Narediti mora vsaj malo analize ali dekonstrukcije, kot bi rekel Derrida, da bi to spoznal. In dobro je, če spozna, saj je v nasprotnem primeru zgolj patetičen, svet, ki ga rešuje, pa je popolnoma v r***.

Patos junakov ni vreden pol kozarca tople vode, kajti zaradi njega se naša vsakdanja življenja ne spremenijo niti malo. A prav za to gre: če se ne spremeni naše vsakdanje življenje, je vsak upor popolnoma nesmiseln in absurden. Ne gre namreč za upiranje zaradi samega upiranja in uživanja v njem, temveč gre za konkretne spremembe. Če je na koncu vse enako, kot je bilo na začetku, je upor zgolj izguba časa.

Oni iz Bruslja torej naivno verjamejo, da je treba reševati fantazme o kapitalizmu in da bomo mi njihovi junaki. Morda bomo, morda pa tudi ne.

Če maščevalci ne uspejo izpeljati naloge do konca in radikalno, je naša bližnja usoda podobna tisti, ki jo vidimo v filmu Brazil.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži