Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V filmu Orlovsko oko (Eagle Eye, Caruso, 2008) spremljamo dramatično zgodbo, v kateri skrivnostni nekdo popolnoma nadzoruje vsak gib obeh protagonistov (Shia LaBeouf, Michelle Monaghan). Vsako sekundo ve, kje sta, kaj delata, obenem pa jima daje navodila, kaj morata narediti. Do konca ne vesta, kdo ju nadzoruje in za kaj sta bila izbrana. Vtis je, da se ves svet naravnava tako, da lahko izvajata svoje skrivnostno in čudno poslanstvo, ki ga sploh ne poznata in ne razumeta. Končno imata v rokah celo kovček, v katerem je verjetno bomba, čas pa se jima odšteva.

Veliki Drugi povsem nadzoruje vse mogoče podatke in informacije o ljudeh, na podlagi katerih izdeluje osebnostne profile, kot slišimo v filmu. Nazadnje zato mirno reče: We know who you are. Ni naključje, da je njegovo ime žensko – Aria.

In najpomembneje je tole. Aria v ključnem trenutku izjavi: Ko začne delovati vlada ali njen del destruktivno, jo ima ljudstvo pravico odstraniti … zamenjava režima je edina rešitev. Potem za nazaj spoznamo, da se včasih zgodi, kar je na videz povsem nemogoče: ukrepi, s katerimi bi radi ohranili svobodo ljudi, začnejo ogrožati samo svobodo. Ko se to začne dogajati, je seveda že zelo, zelo pozno.

V nefilmski realnosti ni nič drugače. Recimo, da je Pahor na levi in Janša na desni. Vprašanje: Čemu bi kdo glasoval za Pahorja, če bi to pomenilo glas za levico, sam pa bi želel dati glas desnici? Če želim dati glas desnici, ga pač dam Janši in pika. In kdor bi hotel glasovati za levico in bi obenem vedel, da je Pahor že na desni, ker se je preprosto premaknil tja, kratko malo ne bi oddal glasu, kdor pa bi hotel dati glas desnici, se sploh ne bi znašel sredi pripadnikov leve stranke. Na levi strani torej nihče ne bi dal glasu Pahorju, če bi domneval, da je ta na desni, lahko pa bi mu ga kljub vsemu dal, če bi upravičeno domneval, da se lahko premakne nazaj na levo. Kaj se dogaja v slovenski politiki?

Živimo v časih, v katerih se svet spreminja, kot se morda ni še nikoli, zato ni vselej jasno, na kateri strani je kdo in kakšno identiteto oziroma poslanstvo ima. Ljudje kljub temu še vedno naivno verjamejo, da so svobodni in da se lahko odločajo, kot želijo, verjamejo pa tudi, da se vselej odločajo za natančno določene in določljive identitete; vse to je že nekaj časa zgolj patetična iluzija. Ne odločajo se, ali bodo izbirali desne ali leve politične stranke in njihove voditelje, kajti odločitve v resnici potekajo na povsem drugi ravni, ki je seveda raven kapitala. Tega ne zanima politična usmeritev ljudi, dokler ima od njih koristi, kar pomeni, da se ljudje ne odločajo za politične prvake ali proti njim, temveč se odločajo za koristi, ki v končni fazi sploh niso njihove.

Kakšen smisel potemtakem sploh ima opredeljevanje za politično levico in/ali desnico, ki naj bi delovala v dobro ljudi, ne pa v dobro kapitala oziroma teh ali onih koristi? Smiselnost takega opredeljevanja je namreč naddoločena s potrebami družbenega življenja, ki jih v zadnji instanci narekuje kapital. Politična levica in desnica zato nista nič drugega kot modusa oziroma modela, ki se ponujata kot ustrezni siti za domnevno empirične potrebe ljudi in njihove (ideološke) razlage.

Prava pot iz zagate je zato tretja. Morda hočejo slovenski politiki ustvariti vtis, da se trudijo za tretjo pot, vendar ni pri tem nihče prepričljiv. Zakaj bi se namreč nekdo, ki je na desni, trudil ustvariti vtis, da zastopa tretjo pot? To bi bila norost. Enako velja za levičarje. A zakaj sploh potrebujemo tretjo pot, zakaj se ne bi zadovoljili z dolgočasnim izmenjevanjem leve in desne vlade?

Potrebujemo jo zato, ker dolgoročno obe vodita v prepad; že zadnjih dvajset let, kar ni prav veliko, je dokaz, da nas lahko hitro potisneta na rob prepada. Leva politika celo ne vodi nikamor, saj ne premore nobenega novega besednjaka, medtem ko desna očitno vodi nazaj v preživele čase, kajti to je povsem razvidno iz njenega besednjaka.

Danes pa potrebujemo politično imaginacijo, domišljijo oziroma odpiranje v strogem pomenu besede.

Odpiranje je komunizem. To ni vračanje v zatohli, organski, domačijski svet desničarjev, temveč je napredovanje, v imenu katerega nihče ne more zapreti polja. To preprosto pomeni, da niti Vodja niti Partija ne zastopata nobene končne resnice, temveč zgolj odpirata polje imaginacije ali svobodnega duha.

Svobodno polje duha niti približno ni primerljivo s svobodnimi kapitalističnimi trgi, kajti svobodna politična imaginacija ni ujetnica logike profitov. V polju svobodnega duha zato nastajajo nove ideje in zamisli, ki jih ne moremo uvrstiti niti na desno niti na levo stran, saj v radikalnem smislu zastopajo samo odpiranje sveta in odprtost do takega odpiranja.

Politična imaginacija je torej danes odprta do najboljših teoretskih konceptov in totalitete sveta, kot jo je razumel Hegel. Razumel jo je tako, da je dokazal nujnost delovanja nekega mehanizma, zaradi katerega je realnost vselej odprta in notranje nekonsistentna oziroma nedoločljiva.

Komunistična Partija zato ni pravoverna in vnaprej določena substanca, od katere se ne sme nihče odvrniti niti na desno niti na levo, saj ga v nasprotnem primeru čaka Gulag, temveč je odprto polje, za katerega skrbi. Zadeva je sedaj povsem obrnjena: Partija skrbi za samo odprtost in skuša preprečiti zapiranje polja, ki ga zunanji opazovalec sicer zlahka prepozna kot srhljivo totaliziranje polja okoli ideje, zamisli, koncepta, za katere nekdo domnevno ve, kako jih pravilno misliti in razlagati.

Očitno je torej, da tako desnica kot levica na koncu nujno vodita v totalitarizem, čemur se lahko ogne zgolj komunizem. V tej perspektivi bi bil lahko Pahor celo revolucionar, ki je pravočasno prepoznal zapiranje levice. Ideologija namreč pomeni zapiranje, čeprav se lahko prikazuje tudi kot navidezno desno odpiranje (na primer new age).

Levica in desnica seveda ne moreta obstajati brez posredovanja simbolnih struktur. Torej nista nevtralni poziciji, ampak predstavljata načina, kako je svet mogoč. Problem obeh pa je, da je svet odprt po naravi, zato ga ni mogoče stlačiti niti v desni niti v levi model. Svet je lahko le odprt.

Tretja pot je torej naravna in se neposredno prilega samemu svetu. Levica in desnica hočeta določiti svet, zapolniti praznino v njem, da bi postal Cel. To se kajpak ne more zgoditi, zato mora Tretja pot ustaviti obe.

Dokler ne postanemo pozorni na detajle, je levica to, kar trdi, da je, in je desnica natanko desnica. Ljudje se odločajo za eno ali drugo in vse je videti v redu. Vsakdanja realnost pa nas že lep čas prepričuje, da v resnici nič ni v redu. Obnašamo se sicer, kot da je vse v redu in da bo levica ali desnica končno rešila probleme, toda vse to je zgolj bedna iluzija.

Vsaj enega problema namreč ne bosta rešili nikoli; imenuje se izkoriščanje ljudi, na katerem temelji kapitalizem kot posebna oblika religije.

Vprašanje je, kdaj se bodo ljudje nehali razvrščati na desno in levo stran, kdaj bodo stopili na Tretjo, univerzalno pot.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži