Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kapital je že precej časa bistveno močnejši od večine držav tega sveta, zato je zagovarjanje nacionalnih držav, češ da se lahko uprejo kapitalizmu, naivno in patetično. Lastniki kapitala jih lahko z denarjem dobesedno kupijo za malico; ali pa jim dajejo posojila, kar je isto, oziroma je zanje še veliko bolje. Parlamenti kljub demokraciji in svobodi morajo sprejemati odločitve, ki jih narekujejo privatni lastniki kapitala; njihove odločitve so seveda del cinizma parlamentarne demokracije. Svet, v katerem živimo, je zelo čuden, zato tudi nenehno poudarjajo, kako zelo je svoboden.

V že tako čudnem svetu so mogoče še bolj čudne zadeve; mogoče so celo čudežne. Hvalabogu. Danes je zato bolj kot terorizem subverzivna ljubezen. Kapitalizem je namreč – strogo vzeto – ne prenese. Zanj je preprosto preveč travmatična; sposoben je asimilirati vsako destruktivnost, vse vojne in vse nasilje, zlahka prenese vse diktatorje in samodržce, pri ljubezni pa povsem odpove. Zakaj?

Ljubezen terja dva; človek ne more ljubiti samega sebe, kot verjame vsakdanja pamet. Ko se dva človeka, ki se znajdeta v vrtincu ljubezni, začneta zavedati, kaj se dogaja, jim postane nemudoma jasno, da je med njima JK kot sveti duh. Tako piše tudi v knjigi, v kateri je zapisana božja beseda, zato ne bi smeli biti cinični.

Kapitalizem ne prenese ljubezni in egalitarnega svetega duha, saj hoče ljudi kot različne in egoistične, da lahko zadovoljuje njihove neskončne potrebe in želje. Ljubezen je kajpak onkraj zadovoljevanja potreb in želja; v resnici je revolucionarna, in je zmožna za herojska dejanja, ki temeljijo na najvišjih moralnih oziroma etičnih standardih, o katerih se kapitalizmu ne more niti sanjati, enako pa velja za RKC, katere predstavniki nenehno stokajo – ne po naključju – nad domnevnim pomanjkanjem vrednot.

Visoki moralni in etični standardi so za današnji cinizem najboljši lek, res pa je, da kapitalizem hoče cinične ljudi, ki se ne zavezujejo k ničemur. Ni gotovo, kakšen bo izid spopada, vsekakor pa je treba priznati, da je kapitalizem izjemno močan.

Zgodovinski trenutek, ki ga živimo, je pomemben za vsako možno prihodnost človeštva. Možno je tudi, da svet nima nobene prihodnosti; v tem primeru se bo zgolj ponavljal in še nekaj malega eksponencialno širil, v resnici se ne bo spremenil niti za dlako, na dolgi rok pa bo kljub vsemu nujno propadel.

Svet je namreč narejen za goste. Dobro. Za katere? Kapitalizem ne more zadovoljivo odgovoriti na vprašanje, saj je narejen za egoiste in zavistneže, zato je obsojen na propad.

Ljudje smo kljub kapitalizmu – in zagotovo brez razlike – gostje v svetu, kot je že davno tega zapisal sveti Pavel. Bistveno pri tem pa je tole: … saj niste pod postavo, ampak pod milostjo. (Rim 6,14) Ljudje smo torej na tem svetu kot začasni gostje, nad katerimi ne vlada noben zakon in tudi ne more vladati, saj vlada milost, ki je seveda del neskončne božje kreativnosti.

Ljudje, nad katerimi vlada božja milost, zagotovo niso dobri potrošniki, so pa zato nujno politični subjekti, kar pomeni dvoje. Prvič. Subjekt ni več ujetnik zakonov, ki so danes seveda ujeti v logiko reprezentiranja oziroma predstavljanja sveta, kakršen naj bi bil v resnici oziroma objektivno. Dokler so ljudje ujetniki takih zakonov, na žalost zlahka pristajajo na predstave o svetu in verjamejo vanje tudi, če so povsem iluzorne, zato kapitalizem domnevno uspeva in se ves čas navidezno razvija. Drugič. Ko se subjekt osvobodi tuzemskih zakonov, je zmožen za resnico vsake konkretne situacije, v kateri se znajde. Torej ne pristaja več na domnevno resnične reprezentacije sveta, temveč sam zastopa resnico reprezentacij. Obrat je popoln in revolucionaren – torej ni treba, da poči ena sama puška, pa se revolucija že dogaja.

Sveti Pavel ima vsekakor prav. Ljudje smo med seboj različni. Toda trditev je trivialna. Pomembnejše je zato tole: razlike so možne le, če smo odprti do odprtosti. V tem je resnična zanimivost razlik in identitet: vsako odpiranje pomeni drugačno vzpostavljanje meja. Ne obstaja torej identiteta brez meje in ne obstaja odpiranje, ki ne bi bilo sočasno tudi postavljanje meja.

Nad vsako mejo je seveda transcendentni subjekt, o katerem govori sveti Pavel. Jamči za svobodo in odpiranje, resnico, solidarnost, pravičnost in egalitarnost. JK je dokazal, da je vse to možno že na tem svetu. Dokazal je, da je mogoče ljubiti svojega soseda, a ne v njegovi bolj ali manj privlačni imaginarni razsežnosti, temveč kot drugega, ki je vselej onstran imaginarijev in drugače niti ne obstaja. Onkraj seveda ni le moj sosed, temveč sem tam tudi sam, saj sem njegov sosed.

Ko se po Jezusovi smrti med ljudi vrne sveti duh, deluje samo, če obstaja med njimi tudi ljubezen; paradoks je, da sveti duh že je ljubezen, vendar je ta nemočna, če se ljudje ne odločijo zanjo, taka odločitev pa ni možna v imaginarnih svetovih. Brez ljubezni med ljudmi je torej sveti duh povsem nemočen. Ljudje smo seveda učinek materialne evolucije, toda vsak človek lahko tudi verjame, veruje v nematerialni sveti duh. In kaj še pomeni verovati?

Živimo v svetu strogo nadzorovanega hedonizma, v katerem je tudi veliko pozitivističnega vraževerja, obenem pa je vse manj ljubezni. Verjamemo več kot kadarkoli, več kot v temnem srednjem veku na primer, le iznašli smo nove objekte, v katere slepo verjamemo in se obnašamo, kot da ne znamo šteti do pet.

Nadzorovani hedonizem nas kajpak ne more odrešiti, vraževerje tudi ne. Odreši nas lahko ljubezen, ki je že po naravi zelo močna. Kdor ljubi, zato že predstavlja moralno avtoriteto. Te danes zelo potrebujemo. Obstajati mora namreč močan sistem idej in prepričanj, da smo pripravljeni verjeti, da naša zla dejanja služijo višjemu cilju. Človek mora biti zelo neobčutljiv, da zmore kaj takega, zato je vse več ljudi, ki verjamejo, da je vse dovoljeno, če obstaja Bog – v njegovem imenu lahko naredijo karkoli. Morda je človeštvo doslej pobilo največ svojih predstavnikov ravno v imenu Boga.

Najvišje moralne avtoritete pa, prav nasprotno, ne potrebujejo Boga, saj zastopajo to, kar bi sicer zastopal bog. Bog je seveda mrtev, saj se drugače ne bi mogel vrniti kot sveti duh, toda to ne pomeni, da ljudje ne morejo vztrajati pri najvišjih standardih življenja – res je ravno nasprotno.

Jezusove prilike zadeve naredijo še bolj kompleksne. Z vsakodnevno ideologijo se namreč lahko celo preveč strinjamo, toda obenem je res tudi to, da lahko verjamemo v egalitarnost svetega duha in mu dovolimo, da nas pretrese pri koreninah in spreminja na bolje.

Lahko se odločimo tudi drugače, toda potem moramo vzeti nase breme bližajoče se apokalipse, ki preprosto pomeni, da stari odgovori na nova vprašanja ne zadoščajo in da je treba artikulirati povsem nove.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži