Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Theodor Adorno je leta 1941 v članku o popularni glasbi poudaril, da je zanjo značilno predvsem to, da je standardizirana v taki meri, da lahko govorimo kar o njeni umetni vnaprejšnji prebavljenosti (predigested) – poslušalci imajo zato vtis, da so jo že slišali, čeprav jo slišijo prvič.

Adornovo spoznanje je pomembno tudi za nas in naš današnji čas. Živimo namreč v svetu, v katerem ni vnaprej prebavljena le popularna glasba, temveč je prebavljeno tako rekoč vse, kar obstaja. Potrošniki naj le še izbirajo.

Danes je vnaprej prebavljeno zlasti govorjenje o kapitalistični krizi in njenem reševanju – vsak dan poslušamo isto.

A morda je največji čudež od vseh ta, da ljudje lahko čisto sami mislimo realnost in obenem ne tavamo povsem v temi. Čudež je tudi izjemno pomemben, ker smo natanko zaradi njega zmožni za univerzalnost, kar pomeni, da nismo popolnoma ujeti v nobeno empirično okolje, pa če je še tako vnaprej prebavljeno in pripravljeno na nas, ampak smo svobodna bitja, kar pomeni, da smo bistveno simbolna, duhovna bitja, zmožna za transcendenco.

Revolucija se zato ne zgodi, ko nimajo ljudje empirično ničesar takega, kar bi še lahko izgubili, kot trdi vsakdanji žargon. Daleč od tega: revolucija se zgodi natanko takrat, ko so ljudje dovolj obogateni z duhom, kot pravi Immanuel Kant. Upor je namreč naravno bistvo človeka: razum na primer ne pomeni evolucijske pridobitve, s katero se človek prilagaja okolju, temveč je medij resnice, kar je nekaj čisto drugega. Človek se zato bistveno prilagaja resnici, ne pa temu ali onemu okolju.

Mediji so tako lansko arabsko pomlad prikazali povsem narobe: ljudje v Egiptu se namreč niso uprli tiranu z imenom Mubarak, temveč neoliberalizmu, ki ga je ta zastopal.

Platonova večna ideja svobode zato ni vdrla med muslimane, ki so imeli dovolj samodržca, temveč je vdrla med ljudi, delavce, ki so imeli poln kufer kapitalizma. Torej se niso pogumno uprli tiranu, ki jim je preprečeval svobodno delovanje, temveč so se v imenu resnice uprli svobodnemu kapitalizmu in njegovi groteskni ideji svobode.

Kriza z imenom kapitalizem že nekaj časa zelo negativno vpliva na ljudi, na vse v njihovih življenjih, uničuje eksistence in spreminja koordinate življenja na slabše, politiki pa jim še naprej prijazno govorijo, da so za vse to krivi tako rekoč sami, ker so v preteklosti preveč zapravljali, namesto da bi se obnašali bolj racionalno in zlasti skromno. Vse se torej podira, spreminja, preobraža, nihče nima celotne slike pred seboj, kaj vse se je moralo zgoditi, da se je začel podirati sam kapitalizem, politiki pa še vedno leporečijo, da je vse skupaj zgolj drobna krizica, malo bomo zategnili pas, pa bo vse v redu. Aja, pa še malo vrednot bomo dodali, ker jih kronično primanjkuje, kot zatrjujejo dostojanstveniki.

V resnici pa smo v krizi brez primere. Kapitalizem ni bil še nikoli tako na psu, še nikoli se ni dogajalo, kar se dogaja danes, saj so vložki večji kot kdajkoli v zgodovini. Nihče zato ne ve, kako bo jutri, kakšne bodo posledice, kaj vse se bo še zgodilo. Ljudje se upravičeno bojijo, da bodo ob prihranke, zato jih dvigujejo, bojijo pa se tudi za svoja življenja in življenja otrok. Negotovi so, čutijo napetost, tesnobo, vznemirjeni so, govorijo pa jim, naj potrpežljivo zategujejo pas.

Kdor to govori, nima pojma o človeški naravi, o tem, kako se ljudje vedejo v kriznih stanjih. Varčujejo, ker morajo, toda to ni pomembno. Pomembno je, da čutijo, da svet ni več tak, kot je bil, da ni tako stabilen, kot so morda verjeli vse življenje, da so jim leta dolgo lagali, da so jim obljubljali nemogoče, da bo morda že jutri še bistveno slabše.

Ljudje zato razmišljajo, kar pomeni, da se ukvarjajo z idejami. Ugotavljajo, da svet ni tako varen, kot jim pripovedujejo piarovci in oglaševalci, sprašujejo se, kako varen je sploh. Ljudje niso zabiti, zato tudi sklepajo. Banke prav gotovo niso zanesljive institucije, ki bi jim še lahko zaupali. Politiki niso tako zaupanja vredni, kot bi morda radi, saj krize sploh noče biti konec, čeprav že nekaj let obljubljajo, da se bo končala vsak hip. Očitno je, da je njena ključna značilnost preoblikovanje, ne pa začasnost. Vsak dan zato prinese kaj novega, kriza je vedno znova bolj čudna, kot je bila prejšnji dan.

To nikakor ni zgolj finančna kriza, saj je očitno tudi politična, državna, družbena. Cele države so namreč odvisne od privatnih bank, zato je povsem sprenevedavo govoriti o finančni krizi. Kako je sploh mogoče, da so države odvisne od peščice kapitalistov? Pred njimi ne klečijo zgolj posamezniki, temveč vlade in države. To so prave razsežnosti krize.

Milijoni ljudi so danes odvisni od nekaj pripadnikov vladajočih elit. In potem nas prepričujejo, da je tak sistem dober. Seveda je dober – za pripadnike elit. Ko so ogrožena življenja navadnih ljudi, jih zato ne more prepričati noben politik. Noben žargon ni dovolj močan, da bi jih zadržal pred televizorji in pametnimi računalniki v prepričanju, da je sistem dober tudi zanje. Ljudje si bodo namreč pisali sodbo sami. Pa kapitalistom jo bodo tudi spisali!

Še enkrat: ljudje niso neumni. Na misel jim ne pride, da bi plačevali za krizo, ki je niso povzročili. Kdo je že videl kaj takega! Ljudje so izdani, nekdo jih je zavajal dolga leta in jim končno zabodel nož v hrbet. Sedaj naj bi pa še potegnili iz žepov denarnice in plačali račun! Nekdo mora biti res nor, če tako razmišlja.

In morda je najhuje to, da države, ki so jih ustanovili ljudje zase, ne varujejo svojih državljanov, temveč se priklanjajo kapitalu, ljudem pa žugajo in jim ponujajo žargon. Ljudje ostajajo sami, zato se tudi organizirajo, povezujejo, kot se niso že dolgo. Nezaupanje v politike, vlade, banke in kapitaliste se bo zato stopnjevalo, povečevalo pa se bo zaupanje vase in v druge ljudi, sotrpine.

Ključno pri tem je, da se bo povečevalo zaupanje v Nove ideje. S simbolnimi prostori se namreč danes dogaja nekaj, kar je zelo zanimalo Platona, ko se je spraševal, zakaj se simbolno ne zruši v Realno; danes se namreč dogaja natanko to. Rešitev je zato resnično ena sama: vztrajanje pri Novih idejah, ki bodo vzpostavile razdaljo med simbolnim in Realnim, kar pomeni, da je imel Platon prav, ko je spoznal, da človek lahko živi zgolj v svetu idej in da jezik dobro deluje le, če so (simbolne) fikcije resničnejše od realnosti.

Nobene vizije nimajo, je dejal F. Roosevelt na inavguraciji leta 1934. Sam jo je imel. In bila je dobra. Ljudje danes trpijo zaradi pomanjkanja vizij, zastopnikom kapitala pa je vseeno, saj jih zanimata zgolj denar in moč.

Vizije bomo ustvarili ljudje, ne bankirji, ne politiki in zlasti ne kapitalisti. Prav zato gremo počasi, saj gremo daleč.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži