Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komunizem torej ne tekmuje s kapitalizmom za iste cilje, zato ni proti njemu in se ne spopada z njim. [Komunizem je vselej ZA.] Saj je povsem jasno: egalitarnost ljudi in svetega duha nima nobene zveze s tekmovalnostjo egoističnih, različnih posameznikov, ki skušajo kopičiti dobrine znotraj kapitalizma in uresničevati imaginarne želje. Kapitalizem in komunizem sta zato radikalno vsaksebi.

V tej perspektivi je izjemno pomembno spoznanje o vlogi ideje neskončnosti v sicer končnih svetovih ljudi, s katero so neposredno povezani neskončno kopičenje dobrin, neskončno napredovanje, brezmejna rast, neskončno število želja. Vse to je pisano kapitalizmu na kožo, zato je tako uspešen, na kožo pa je pisano tudi človeku kot imaginarnemu želečemu bitju.

Osnovna ideja komunizma pa ni želeči subjekt/potrošnik, ni profit in ni korporativno obvladovanje svobodnih trgov. Njegova ideja ni neskončno izkoriščanje delovne sile in ni neskončno zadovoljevanje vedno novih potreb in želja. Njegova ideja je emancipacija. Njegova ideja je solidarnost. Njegova ideja ni oligarhija, ni vladanje pripadnikov elit, ki imajo pod palcem desetine milijard dolarjev in več.

Ideja komunizma zlasti ni nasilna, čeprav to ne pomeni, da beseda teror ni neposredno povezana z njo, kot bo razvidno v nadaljevanju. Ne pomeni namreč nasilnega prevzemanja oblasti. Daleč od tega. Pomeni novo ukrivljanje prostora, kot pravi Badiou, ukrivljanje, ki odpira povsem nove dimenzije ali razsežnosti življenja oziroma eksistence ljudi.

Ukrivljanje prostora je dober izraz, ker je podoben fizikalnemu izrazu (curved space), ki pomeni nenavadno oblikovan prostor, povsem drugačen od tega, ki ga sicer spontano prepoznavamo in povezujemo z Evklidom. V njem namreč ne obstaja linearno razmišljanje o prihodnosti, ki pomeni zgolj neskončno nadaljevanje sedanjosti in brezmejno kopičenje istega. Prihodnost je v ukrivljenem prostoru veliko bolj po-stajanje, kot bi rekel Deleuze, ki ne more biti premočrtno napredovanje in širjenje, ampak je sama nepredvidljivost in odprtost.

Ukrivljanje prostora je uporaben in koristen koncept, s katerim mnogo bolje razumemo naravo človekove eksistence kot s konceptom, da je eksistenca raven evklidski prostor, ki ga je mogoče napolnjevati z dobrinami in v zadnji instanci tudi povsem napolniti, kot na primer napolnimo hišo ali skladišče. Razsežnosti, dimenzije eksistence so zato povsem drugačne, kot si jih lahko predstavljamo znotraj takega prostora.

Novo vprašanje je na mestu. Ali lahko religija, ki se sicer vedno znova ponuja kot rešiteljica ljudi, ustvari nove razsežnosti realnosti, ker govori tudi o Bogu in neskončnosti? Odgovor je povsem jasen: seveda ne. Religija razen kopičenja istega ne more ponuditi ničesar novega, dokler ne odgovori na dve tisočletji staro vprašanje, ki ga je zastavil JK.

Zastavil je vprašanje o človekovi odtujenosti v svetu. Kako jo lahko ljudje presežejo in kaj naj bi tako preseganje sploh pomenilo?

Presežejo jo lahko samo tako, da se emancipirajo in odpovedo neskončnemu kopičenju oziroma napredovanju. Odpovedovanje pomeni preskok v načinu bivanja oziroma eksistiranja. Prav preskok, ki ni sprememba v okusu, modna muha ali prevzem drugačnega mnenja, je neposredno povezan s tem, kar imenuje Hegel sublimni element terorja.

Sublimni element terorja ni subjektivno nasilje, ni zlobno dejanje ali teroristični akt, temveč je nujni izraz delovanja same dialektike sveta, zaradi katere svet ne more biti neskončno dolgo enak ali identičen s seboj. Svet se na neki točki preprosto mora radikalno spremeniti in se tudi zagotovo bo.

Začetno stanje, ki nujno vodi v tako spremembo, lahko paradoksno imenujemo eksodus ali izgon ljudi, za katerega se ti svobodno odločijo. Eksodus je paradoksen zaradi tega, ker nastane znotraj sveta; to ni odhod iz sveta, tako kot naj bi Judje zapustili Egipt in odšli v obljubljeno deželo. Ko so Jezusovi učenci ostali brez imaginarnega učitelja in se je ta vrnil kot egalitarni sveti duh, so bili že izgnani, so bili že drugo znotraj rimskega imperija, ne zunaj njega.

Emancipacija, o kateri govori JK, je zato univerzalna. O njej spregovori tudi Marx, ko razmišlja o tako imenovanem judovskem vprašanju. Univerzalna emancipacija pomeni emancipacijo odtujene politike in emancipacijo prav tako odtujene religije. Torej preprosto ne moremo reči, da sta politika in religija že emancipirani in da jima morajo ljudje zgolj slediti, da bodo končno emancipirani še sami.

Ljudje se ne emancipirajo tako, da sledijo ljubljenemu voditelju ali neskončno oddaljenemu obzorju, do katerega bi morali priti v evklidskem prostoru. Emancipirajo se šele tako, da ukrivljajo prostor in ustvarjajo nove razsežnosti realnosti znotraj nje same. In morda je pri tem res najbolje ohranjati odprtost prostora, ki med drugim pomeni tudi to, da ne skušamo prehitro ugotoviti, kaj se dogaja. Ko se dogaja nekaj novega, je namreč največja nevarnost, da novost primerjamo s starimi izkušnjami in ugotavljamo, katera je najboljša. Ko se dogaja novo, se namreč dogaja novo! Novega preprosto ne moremo in ne smemo misliti s starimi koncepti in idejami. Novo pomeni odpiranje in naša etična dolžnost je vztrajati v odprtem.

Odprtega ne smemo skušati poimenovati – ostati mora odprto. Ljudje smo kot duhovna bitja predvsem bitja besed, zato je vsako poimenovanje tudi problematično, kajti zelo hitro se nam lahko zgodi, da zdrsnemo nazaj v že preizkušene klišeje, modele, standarde, kar seveda pomeni, da se začnemo tudi vesti skladno z njimi. V takem primeru nismo naredili ničesar.

Minimalni dispozitiv spreminjanja sveta je tale: človek odpre nov prostor, vztraja v njem in verjame. Verjame v kaj? V samo odprtost prostora. Take so osnovne koordinate eksodusa, zaradi katerega se svet nikoli ne more skleniti in totalizirati.

Prostor, ki ga ustvarimo z eksodusom, je odprt, kar pomeni, da ga ni mogoče nadzorovati. V njem ni mogoča nobena hierarhija, v njem ni privilegijev. Ohranjanje njegove odprtosti pomeni tudi radikalno spremembo, ki je na primer ne zmore kapitalizem, čeprav se nenehno in celo vse hitreje spreminja. Lahko rečemo: obstaja vsaj ena sprememba sveta, za katero kapitalizem kratko malo ni zmožen; ta sprememba je komunistična.

Etienne Balibar ima zato prav: kapitalizem ni nič drugega kot dobro nadzorovan in umerjen svet multiplicitet, različnosti, drugačnosti in sprememb, ki nikoli ne smejo preseči nevidnih okvirov, na katere so posamezniki izjemno občutljivi s pomočjo uživajočega nadjaza, ki ga ima vsakdo nad seboj, kar seveda pomeni, da že sami sebi preprečujejo eksodus, o katerem govorim v tem prispevku.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži