Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Sodobni človek ima tako rekoč vsak dan vtis, da se kapitalizem počasi kar sam od sebe spreminja v komunizem, saj je videti, da vse bolj skrbi za ljudi in njihovo dobrobit; zdi se celo, kot da bolj skrbi za ljudi kakor pa zase, kar je gotovo nenavadno. Zlepa zato ni mogoče odkriti, da kdo koga izkorišča (na primer kapitalisti delavce). Prav tako je očitno, da nam Marx danes ne more več pomagati pri razumevanju kapitalizma in njegove narave, saj se je tako spremenila, da so njegova razmišljanja postala kratko malo zastarela in neuporabna.

Morda pa vendarle ni čisto tako.

Temeljno Marxovo spoznanje o naravi dela se namreč ne nanaša zgolj na izkoriščanje delovne sile in kopičenje profitov ali rent v rokah kapitalistov, temveč tudi na obnavljanje ali reproduciranje družbenih odnosov, saj delo ne more obstajati neodvisno od njih. Delo zato ni le dejavnost, s katero si ljudje osem ur dnevno služijo vsakdanji kruh, potem pa so popolnoma svobodni, temveč je tudi dejavnost, s katero obnavljajo svet, v katerem delajo in v katerem živijo tudi popoldan oziroma zvečer. V sodobnem svetu je prepletenost dela in obnavljanja družbenih odnosov tako kompleksna in velika, da ni nikakršno naključje govorjenje o novem duhu kapitalizma, za katerega je značilno natanko poudarjanje medčloveških odnosov, pri čemer so delavci vse bolj spoštovanja vredne osebnosti, za katere skrbijo delodajalci, ki so tudi vse bolj coachi, trenerji ali duhovni voditelji in celo guruji. Zakaj se torej trudijo biti taki, zakaj niso zgolj lastniki kapitala, ki na svobodnem trgu delovne sile le-to kupujejo, kot so jo nekoč?

Odgovor je en sam: ker želijo ustvariti in ohraniti svet, v katerem bodo lahko še naprej to, kar pač so – torej kapitalisti. Kapitalisti to delajo že od samega začetka, pa vendar je danes vse skupaj še nekoliko drugačno, kot je bilo nekoč. Delodajalci namreč svet, ki jim je všeč, ponujajo še delavcem, tem pa je tudi všeč, saj so eni in drugi psihološka bitja. V nadaljevanju bo tekla beseda o njih.

Disciplinatorna moč novega duha kapitalizma je tako rekoč neskončna. Delavci so namreč navdušeni nad novimi delovnimi okolji in nad skrbjo za njihove osebnosti, medsebojne odnose, intelektualni razvoj, zlasti pa za ustvarjalnost, kreativnost in etiko. Vse bi bilo seveda lepo in prav, če bi zapisano veljalo povsod po svetu in če ne bi delovali strogi mehanizmi, katere ideje in kateri koncepti o taki skrbi so sprejemljivi in kateri absolutno niso. V resnici gre namreč za fantazme in utopije, ne pa za resnične, empirične zadeve, v katere bi res kdo verjel.

Delavci so tako po novem, skladno s prevladujočimi fantazmami, idejami in koncepti, živa sila, s katero upravljajo menedžerji, ki skrbijo za človeške vire, učeč se pri določenih psihologih, da bi ustregli zahtevam kapitalizma oziroma njegovega duha, ki je kajpak ideologija. Materializem je zato vse bolj idealizem, psihologija pa je med najbolj izkoriščanimi znanstvenimi disciplinami, saj mora zagotavljati novo uporabno znanje, kako še skrbeti za živo delovno silo, da bo to, kar mora biti, to je brezbrižno in voljno, tovorno živinče, visoko motivirano, da je še naprej to, kar že je; v tem je res nekaj mojstrsko manipulativnega.

Manipuliranje s prihodnostjo je z opisanimi psihološkimi orodji večje, kot je bilo kdaj v zgodovini. Prihodnost je tako rekoč zagotovljena, saj se psihološki ljudje samoniklo vedejo skladno s psihološkimi zakoni, na katere stavi tudi kapitalizem, čeprav ima obenem do njih povsem cinično distanco. Torej lahko rečemo, da je skoraj gotovo, da bomo imeli v prihodnosti na voljo še več istega. Že vnaprej je jasno, da vemo, kaj nam bodo pripovedovali menedžerji, politiki in drugi, saj znamo sklepati in smo inteligentna bitja.

Predvidljivi so do najmanjših podrobnosti, zato je žargona vse več; pri tem je najbolj žalostno, da niti ne ugotovijo, da ponujajo zgolj žargon. Bodite pozorni: stavki, ki jih izrekajo, so dobesedno vselej enaki, pri čemer so različice istega že vštete; o tem se lahko prepričate že ta trenutek, če le odprete časopis, pregledate novice s kako pametno napravo ali prisluhnete kakemu razgovoru z njimi. Stavki so vedno enaki, pa če primerjate enega govorca s seboj ali različne med seboj. Razvoj je zanje kopičenje in seveda stopnjevanje – nastaja sicer novo, a le kot stopnjevane oblike istega, kot simulirane oblike realnega ali kot matematično določljive različice, ki nastajajo znotraj predvidenih meja.

Novi dobički in nove rente, ki jih kopičijo pripadniki elit, so posredovani z intelektualnimi (nekateri bi rekli: inteligentnimi) posegi, pri čemer se opirajo tudi na emocionalne količnike, čustveno inteligenco torej, vselej pa dodajo še kako besedo iz zakladnice klišejev o osebnostnem zorenju, duhovnem razvijanju, moči volje oziroma značaja in podobnem.

Mirno lahko dodamo: nove oblike kapitalizma se morajo ljudem prikazovati kot nove oblike prijaznega skupnega življenja, ki so do vrha polne kulture, vrednot, zrelih osebnosti in srečnih delavcev. Vse v življenju se nenehno razvija na boljše, zato so strokovnjaki, ki znajo povedati, kako zagotavljati tak razvoj na dolge proge, iskani, spoštovani in predvsem izjemno dobro plačani kot svetovalci.

Balibar pa vseeno opozarja: gigantske oblike standardiziranja, o katerih moramo govoriti (prav zaradi zapisanega), temeljijo na izkoriščanju intelektualnega dela, kot ga še ni bilo v zgodovini. Ni presenetljivo, da kapitalisti govorijo kar o kognitivnem kapitalizmu. Komunikacijske tehnologije se bohotijo in razvijajo čez vse mere, ljudje-osebnosti pa so vse bolj v primežu železne discipline, saj se od njih pričakuje, da jih bodo tudi nenehno uporabljali. Sicer zrele in inteligentne osebnosti nimajo tako rekoč nobene možnosti, da se izmaknejo ali celo uprejo, saj upravičeno želijo pripadati občestvom, kajti žalostno in obremenjujoče je biti izključen in sam. Iz istega razloga je zaukazano tudi sodelovanje ali timsko delo, zato je paradoksno fizično delo, kot poudarja Balibar, vse težje in obsežnejše, izhaja pa natanko iz intelektualnega dela. Po domače: ljudje garajo kot živina, vendar strokovnjaki sproti poskrbijo tudi za njihovo utrujenost, stres, bolečine in izčrpanost.

Ljudje-delavci se ne pogovarjajo, saj samo timsko delajo, komunicirajo in evalvirajo narejeno, obenem pa skrbijo še za povratne informacije o doseženem, ki so kajpak standardizirane, saj nihče ne upa reči ničesar, kar ni skladno s tem, kar je predvideno z modeli.

Paradoks je zato velik: neskončno poudarjanje individualizma in avtentičnosti ljudi-osebnosti, ki naj bodo ustvarjalni in kreativni, krepi tako rekoč absolutno uniformiranost ljudi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži