Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Neznosna lahkotnost, s katero v teh dneh razglašajo rdečo zvezdo za simbol totalitarizma, vsekakor bije v oči in terja komentar. Še bolj bode (nekoliko starejša) trditev, da sta komunizem in marksizem mrtva. Pisec teh vrstic je na primer zelo živ in tale zapis je vsekakor marksistični. In vsega skupaj bo v prihodnje še več. Ali kot je rekla Hudabivška Meta v Samorastnikih svojim pankrtom: danes vas je malo, toda čez leta vas bo zelo veliko.

Marksistična narava tega zapisa je torej jasna. Izhaja iz preprostega spoznanja, da bi se morali ljudje upirati nepravičnostim in krivicam, ki v kapitalizmu niso povezane s psihologijo ljudi, temveč so vgrajene v sam sistem, kar je čisto nekaj drugega, predvsem pa pomeni, da z vero, s psihoterapijo in sorodnimi prijemi ne morete nad družbene probleme, ki jih sistem nujno generira. Marx je napisal Kapital natanko v tej perspektivi. Trditi, da je marksizem mrtev, zato pomeni, da nam je vseeno, kaj je Marx napisal. A nam nikakor ne bi smelo biti, kot ne bi smeli biti brezbrižni do družbenih krivic in nepravičnosti. Sploh pa Marx ni bil marksist.

Nekoč je Železna lady, ki seveda tudi ni bila marksist, jedrnato in samozavestno izjavila, da ni nobene alternative; torej neoliberalizem ali pa nič. Vedno znova se najdejo oglati ljudje, ki izjavljajo kaj podobnega. Še več: neoliberalizem danes vlada svetu, kot ni še nikoli, zato je tudi takih ljudi sorazmerno veliko. In številni politiki so še vedno trdno prepričani, da ni alternative, čeprav je nepravičnosti in krivic več kot kdajkoli.

Toda kako se je potem mogoče izogniti preprostemu in logičnemu spoznanju, da govorimo o novem totalitarizmu? Če kapitalizem nima alternative, potem smo preprosto vsi skupaj obsojeni na njegov diktat, ki pa je očitno nepravičen. Kako lahko prenašamo njegove nepravičnosti in obenem izjavljamo, da ni alternative? Ali torej hočemo nepravičnosti?

Danes je trditev, da ne obstaja alternativa, problematična skoz in skoz. Dejstvo je, da nihče na svetu ne ve, kako rešiti kapitalizem, dejstvo pa je tudi, da sam kapitalizem prestavlja krizo sem in tja po planetu, ker je tak njegov način delovanja. Kapitalizem namreč ne želi rešiti kriz, ker jih potrebuje za svoje delovanje, enako pa velja tudi za dolgove, s katerimi drži v šahu dolžnike.

Dolžniki seveda po definiciji vračajo dolgove, če jih lahko. Obstajajo pa tudi zgodovinski dolgovi. Dolgujejo komunisti, dolgujejo ljudje, ki so sodelovali z okupatorjem. In rdeča zvezda je vsekakor simbol. Je tudi podoba in je realnost, saj so danes podobe realnosti sama realnost. Izganjanje simbola zato pomeni izganjanje realnosti, ki je povezana z njim. Ko bi izgnali tako realnost, bi ostala natanko tista realnost, za katero je Železna lady pred leti izjavila, da ne pozna alternative. Ali hočemo živeti v svetu brez alternative?

V času partizanstva je bila namreč rdeča zvezda simbol upora proti okupatorju. In vsi partizani niso bili komunisti. Prav tako niso bili vsi komunisti partizani. Upor proti okupatorju je tak, da ga lahko mislimo kot univerzalnega. Vselej bodo namreč novi okupatorji, proti katerim se bo treba boriti. Rdeča zvezda je neodvisna od vsakega konkretnega boja zoper okupatorja, zato tudi križa z Jezusom ni mogoče povezovati z inkvizicijo.

Ljudje, ki se bodo v prihodnosti borili proti okupatorjem, ne bodo bogati. Bolj verjetno je, da bodo revni. Edina moč, ki jo imajo in jo bodo imeli, so oni sami. In beseda, seveda, tudi ta je moč, kot je pokazal JK.

Očitno je torej, da ni problem rdeča zvezda. Problem je samo, če ga narediš. Vprašati se zato moramo, zakaj JJ hoče prav sedaj narediti tak problem, kakšne koristi utegne imeti od njega.

Vsi smo seveda ljudje, nihče ni več kot drugi, pod kožo smo vsi krvavi. Vse to je res, vendar ne pove dosti, kajti ljudje tako rekoč nikoli ne vstopajo v medsebojne odnose goli in bosi, saj vselej stojijo na simbolnih krajih, kjer je nakopičene več ali manj moči. Če bi se na primer pogovarjali s Hitlerjem na štiri oči, bi vam morda pripovedoval zgodbe iz svojega življenja, ki bi bile gotovo zanimive, prijazne, prijetne, človekoljubne, avtentične in podobno, obenem pa ne bi imele tako rekoč absolutno nobene zveze z dejstvom, da je isti človek tudi nemški predsednik in vodja brutalnega nacističnega režima.

Enako izkušnjo bi dobili, če bi se pogovarjali s kakim inkvizitorjem.

JJ kajpak ni navaden človek, saj je premier. Zakaj bi hotel premier ustvariti problem, ki ga je še zaostril z izjavo, da mu je žal, da je predlagal predsednika države za slavnostnega govorca na proslavi dneva državnosti? To je pravo vprašanje.

Odgovor nanj je nenavaden. Čisto mogoče je, da danes živimo v svetu, v katerem se počasi spreminjamo v razsvetljene hedoniste, brezbrižni do vsega okoli sebe. Uživamo v življenju in vemo, kako ustrezno uživati; uživamo in vemo, kaj je nevarno, zato se spretno izogibamo destruktivnim užitkom.

Toda vse to ni nič v primerjavi z rdečo zvezdo, ki je simbol upora proti okupatorju. Ljudje imajo namreč moč, da ustavijo državo, če se tako odločijo, če prenehajo biti cinični hedonisti. Nihče jih pri tem ne more ustaviti. Pomembno je torej tudi vprašanje, kaj si o rdeči zvezdi misli ljudstvo, ne le to, kaj si o njej mislita predsednik države in premier.

JJ se trenutno obnaša, kot da preverja, ali mu ljudstvo sploh lahko kaj naredi. Obnaša se, kot bi hotel preizkušati absolutnost moči, s katero se očitno identificira. To je zelo nevarno.

Kdo bi namreč hotel postavljati pod vprašaj simbole enopartijske diktature? Morda človek, ki sam želi biti diktator? V perspektivi takega človeka živijo na svetu zgolj 'naši' ljudje, medtem ko je za 'vaše' daleč najbolje, da jih sploh ne bi bilo.

Kaj pa ljudstvo? Kapital potrebuje ljudi kot delovno silo in kot potrošnike. Torej je usodno odvisen od njih. Ljudje pa se ga v glavnem še vedno bojijo. Rdeča zvezda bo vse pomembnejša.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži