Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Današnji kapitalizem zelo potrebuje države in oblastnike. Svobodni trgi ne obstajajo. Kapitalizem ne potrebuje svobode. Potrebuje oblastnike in prestrašene ljudi, ki so čim bolj nevedni. Pozabite na družbo znanja. Pomembno je samo tisto znanje, ki ga potrebuje kapitalizem in je profitabilno. Vse drugo je nepomembno. Aroganca kapitalizma je velika, saj potrebuje države, da ga varujejo in rešujejo. Varujejo ga celo pred njim samim, saj je njegova narava predatorska in avtodestruktivna.

Posebnost kapitalizma je, da se mu ni bilo nikoli treba ukvarjati s problemi, ki jih je ustvarjal. Z njimi se je morala vedno ukvarjati država in so se vedno ukvarjali navadni ljudje. Gospa, ki se ji je te dni pokojnina zmanjšala za 200 evrov, je primer.

Kapitalizem se torej ne ukvarja s krizami. Se mu ni treba. Dol mu visi zanje. Kapitalizem je ideologija, s katero se pečajo oblastniki in politiki in menedžerji in medijski mogotci in piarovci, da lahko uživajo. Ljudem mečejo pesek v oči. Potem rečejo, da je banke treba reševati in da zaradi pol milijarde evrov nihče ne bo trpel. Od kod jo bodo pa vzeli?

Psihologija, pomembna je psihologija. Ljudje morajo biti prestrašeni in nevedni in skromni. Večina mora biti taka, da peščica lahko dela, kar hoče. Potem drugim prodajajo meglo. O tem, da vsakdo lahko uspe in da je uspeh natanko to, kar delajo sami.

Prodajanje megle je estetsko. Je estetizirano in zloščeno. Narejeno je za pogled, ki naj bo umirjen. Ljudje morajo seveda verjeti in biti mirni. Vedno znova morajo verjeti; zlasti abotnostim o lepši prihodnosti. Kapitalizem nima lepše prihodnosti; kapitalizem prihodnosti nima in je niti ne potrebuje, saj mu zadošča večno ponavljanje istega.

Ljudje morajo nasedati prodajalcem megle, politikom in medijskim kreaturam. Verjeti morajo v pravljice. Ali kot je rekel pred kratkim Michael Parenti: najbolj brezobziren, sebičen, oportunističen, pohlepen, preračunljiv sistem z najbolj brezsrčnimi metodami, sledeč korporativnim interesom in kopičenju bogastva bo ustvaril boljši svet za vse ljudi? A ste čisto nori!

Patologija, ki je vsepovsod, je seveda strogo racionalna. Ljudje racionalnost čutijo na svoji koži. Čutijo jo vsak dan. Zato se racionalno obnašajo. Nihče ni nor, a blaznost je povsod.

Akumulirati, akumulirati in še enkrat akumulirati. Kapitalizem ne more drugače. Torej akumulirajte, pomagajte mu akumulirati. Tudi na svoj račun. Ni pomembno, če obubožate, pomembno je, da kapitalizem ne bo.

Nepomembna je celo vojna. Vojna namreč ni vojna, ker je eksperiment. Danes je eksperimentalno izvažanje demokracije. Druga svetovna vojna je bila mogoča natanko zato, ker zahodni voditelji niso storili ničesar, da bi jo preprečili, čeprav so dobro vedeli, da se Hiter oborožuje. Korporacije so mu pri tem celo pomagale, nekateri plutokrati z Zahoda so ga občudovali. Toliko o tem, da je bil nor in da je bil psihopatski manijak.

Seveda so ga občudovali in podpirali, saj so računali, da bo opravil s Sovjeti, kajti raje so imeli nacizem kot komunizem. Zgodovina se ponavlja. Danes ni dosti drugače: bolje neoliberalizem kot (vnovič) komunizem ali socializem.

Nihče zato ne bo mignil s prstom. Nasilja bo vse več, gospa z zmanjšano pokojnino se je zgolj pridružila velikanski množici sotrpinov, ki jih bo vse več. Kaj se torej dogaja?

Dogaja se nasilje. Oblast preprosto vzame ljudem denar, pokojnine, pritisne nanje na celi črti, češ da bo potem za vse bolje. Take hinavščine zlepa ne srečate. Ljudje na oblasti, ki imajo vsega dovolj, pritiskajo na navadne državljane, ti pa naj bi vse skupaj mirno prenašali. To je neverjetno!

Nasilje oblastnikov je cinično in povsem hinavsko. Najlaže je doseči, da upokojenci, ki zaslužijo nekaj sto evrov, izgubijo del pokojnin, medtem ko so prihodki oblastnikov desetkrat ali dvajsetkrat večji.

Kako je mogoče, da ljudje tako mirno prenašajo izživljanje oblasti nad seboj? To je ključno vprašanje. Zadnjič je neka gospa, ko so jo odpustili z delovnega mesta, preprosto rekla, da 'tisti zgoraj' pač lahko delajo, kar hočejo. Saj to je blaznost! 'Tisti zgoraj' so tam natanko zato, ker smo jim dovolili.

Na tem mestu moramo popolnoma obrniti razmišljanje desničarjev, ki še vedno nastopajo proti komunistom. Dogaja se namreč nekaj, kar se je dogajalo tudi v preteklosti. Nič novega ni pod soncem.

Oblastniki se danes obnašajo natanko tako, kot so se nekoč njihovi predhodniki, saj je v njihovi naravi, da hočejo oblast. Kaj pa lahko pričakujete od oblastnikov, zaboga!? Oblastniki hočejo oblast, kapitalisti hočejo denar, tako kot ribe plavajo in ptice letajo po zraku.

Ljudje so res naivni: od kapitalistov pričakujejo poštenje, od oblastnikov pričakujejo mehkobo, razumevanje ljudi in vse drugo. Tako preprosto ne gre: oblastniki so ujeti v boj za oblast, kapitalisti so ujeti v boj za profite. Delati morajo, kar pač morajo, drugače odletijo.

Pravi problem zato ni, koliko bomo morali še zategniti pas, pravi problem je, ali smo sposobni sami definirati, kakšno prihodnost hočemo. Če je ne bomo, nam jo bodo pač določili 'tisti zgoraj', sledeč kapitalističnim fantazmam.

'Tisti zgoraj' namreč z načinom, kako se naslavljajo na nas, določajo tudi sebe. To je preprosto spoznanje in v demokratičnem okolju kratko malo ne moreš delati, kar hočeš. In ni pomembno, ali kapitalizem prenaša demokracijo ali ne, ker je zares pomembno šele to, da jo mi hočemo.

Bistveno je, da ne popustimo niti pred temi, ki rešujejo kapitalizem, niti pred onimi, ki ga moralistično napadajo, češ da primanjkuje vrednot, da je preveč pokvarjenih kapitalistov, da so ljudje pohlepni in grabežljivi. Mi zastopamo tretjo, dialektično pot.

Ljudje so namreč natanko taki, kot so vselej. Danes niso niti za dlako drugačni kot nekoč. Seveda se je najlaže skrivati za pritožbami čez ljudi, kot da so tisti, ki se pritožujejo, kaj drugačni. Popolnoma enaki so, le da nimajo dostopa do krajev, kjer je mogoče krasti, se lagati in delati karkoli, kot je rekla tista odpuščena delavka, medtem ko je druga trpko dodala, da oblast pač nikoli ne bo drugače gledala na malega človeka.

In kdo so oblastniki? Mali ljudje, ki so se po naključju znašli v velikih čevljih, zato se večina od njih ne zna več obnašati.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži