Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko JJ razlaga, da država nima denarja za izbrisane, da ga ne bo imela, ker je pol milijarde torpedo v slovensko ekonomijo, in se tako rekoč požvižga na sodbo evropskega sodišča, ki državi nalaga plačilo odškodnin, ima na obrazu nenavaden izraz, ki bode v oči prav kot presežek nad hladnim ugotavljanjem dejstev. Bodite pozorni: poteze so trde, pogled je strm in nekoliko depresiven, usmerjen ponižno navzdol, če pa gleda naravnost v kamero, je očitajoč. Drža telesa je sklonjena, glas je globok in odločen, v njem je čutiti moralistični prizvok, zato ima človek občutek, da premier bodisi pridiga bodisi grozi – seveda je možno tudi oboje sočasno.

A komu grozi in komu pridiga, medtem ko navidezno našteva dejstva? Kdo je njegov resnični sogovornik, proti komu nenehno nastopa, s kom se spopada? In zakaj bi morali Slovenci in Slovenke spremljati njegovo večno spopadanje, neprestano dokazovanje, da ima prav, da je pravičniški, da poravnava nekakšne dolgove iz preteklosti?

Povsem drugače je, ko JJ razlaga, zakaj je prav in koristno, da Slovenija nameni pol milijona evrov za tako imenovano pametno obrambo, kot jo ljubkovalno imenujejo v zvezi NATO. Njegova drža je takrat pokončna, strumna, energetska, ramena niso sklonjena, obraz je svetal, glas radoživ, v očeh se iskri, čelo je svetlo, odprto in visoko. Besede so skrbno izbrane, človek ima vtis, da je premier izjemen razlagalec, spreten retorik, vešč prepričevalec ljudstva, ki gleda naravnost naprej ali celo nekoliko navzgor, se nikogar ne boji ter ima jasno predstavo o prihodnosti in ciljih, ki naj bi jih dosegli in nato srečno živeli naprej.

Skupaj gremo noter in skupaj ven, pravi, saj ne gre, da bi izvajali solistične vojaške akcije. In pol milijona evrov res ni nikakršen denar, saj za obrambo nikoli ni manjkalo denarja, poleg tega pa si bodo z njim v Afganistanu opomogli, kar je tudi prav, mi pa bomo imeli dober občutek, da smo na pravi strani, da pripadamo pravim silam.

Psihologija predsednika slovenske vlade je zanimiva, vendar nič več kot to. Zadrtost duha, v katerem se razvija, je namreč strašljiva. V njem je veliko moraliziranja in neprikritega sovraštva do političnih nasprotnikov. Premier skuša navidezno mirno razlagati ljudstvu, zakaj je nekaj dobro in zakaj nekaj drugega ni, toda preprostost njegovega argumentiranja je tako velika in neznosna, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo moral pripraviti kovčke. Na tak način namreč ni mogoče dolgoročno vladati, v tako občutljivih časih, kot so današnji, pa sploh je.

Politika terja veliko takta, opreznosti, izmikanja, zadržanosti, natančnosti in zlasti inteligence. S preprostim ustvarjanjem delitev na naše in vaše in z ugotavljanjem, da so naši vedno boljši od vaših, res ni mogoče daleč priti, saj ljudje niso neumni. Depresivnost Slovencev in Slovenk je sicer prislovična, toda njihova potrpežljivost kljub temu ni brezmejna, poleg tega pa nima nobene resne zveze z inteligenco.

Natanko v orisani perspektivi, ki pomeni vse večjo krepitev avtoritarnosti, je danes potrebna javna raba uma, s katero se začne tudi komunizem. Taka raba umna je pomembna zato, ker utemeljuje in zastopa resnično egalitarnost ljudi, ki seveda ne prenese nobene delitve na vaše in naše. Ta je najprej enakost pred resnico. Ali drugače povedano: ko govorimo o tem, kar je resnica družbenega polja, govorimo natanko o enakosti ljudi, ki nikakor ni vezana na etnično pripadnost ali pripadnost ljudstvu. Raba uma ne prenese nobene dogmatičnosti in nobene ozke domneve o resničnih ali izmišljenih nasprotnikih. Univerzalnost razuma pomeni, da ljudje participirajo na njej kot goli, ne pa kot pripadniki te ali one skupine. Javni prostor uma je zato neodvisen od države in ideoloških praks, zato ljudje, ki ga ustvarjajo, ne ubogajo, ampak razmišljajo, kar je seveda nekaj drugega.

Javna raba uma je dolgoročno zagotovo praktična, uporabna in sproža empirične posledice. Teh se ne bi smeli bati. Marx je že davno tega pokazal, da ljudje nikakor ne bi smeli pristajati na preproste klišeje o vsakdanjem življenju, ki podpirajo utrjene oblastne pozicije 'onih zgoraj'.

Zlasti pa nas je opozoril, naj ne nasedamo ideologom, ki govorijo, da moramo demokratizirati kapitalizem, da bo bolj prijazen do ljudi; kapitalizem ne bo nikoli prijaznejši do ljudi, saj je destruktiven po naravi. Za Marxa je zato vprašanje svobode ljudi daleč onkraj preprostega ugotavljanja, koliko svoboščin imajo in kako srečni so. Daleč od tega. Pomembno je namreč šele to, kako mislijo resnične probleme družbenega življenja in ali jih sploh mislijo.

Iluzija demokracije je, da ljudje pristajajo na to, da 'oni zgoraj' določajo, kateri so resnični problemi občestvenega življenja in kateri niso.

JJ dela natanko to. Skuša določiti prave probleme in seveda obenem že ponuja njihove rešitve, zato ustvarja vtis, da ga morajo ljudje zgolj poslušati in se strinjati z njim. V taki drži je nekaj avtoritarnega. To je bistvo, kajti danes se proti kapitalističnemu izkoriščanju ne moremo bojevati z moraliziranjem in nacionalističnimi simboli. S kakšnim programom se edino zares bojujemo proti kapitalizmu? S komunističnim, kot pravi Žižek. Na tem kraju se z njim povsem strinjam in dodajam, da ni presenetljivo, da se JJ še danes spopada s komunističnimi demoni iz preteklosti.

Njegovo spopadanje je morda pomembno zanj in za njegovo psihično ekonomijo, toda to je tudi vse. Kar je pomembno zanj, je povsem nepomembno za druge ljudi. Simptomi so lahko uporabni za ljudi, ki potrebujejo drug drugega in se medsebojno identificirajo, da se bolje počutijo in imajo občutek moči, toda za razvijanje demokracije in egalitarnosti ljudi je to pogubno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži