Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko se ljudje očitno ne prenesejo (več), ko se ne morejo niti pogovarjati, ko torej samo še lajajo drug na drugega in se ne želijo gledati niti trenutek, je najbolje, da gredo mirno narazen. Zlasti je dobro, da se ne sprenevedajo, da so drug drugemu konstruktivna kritika, če se srečujejo na primer v parlamentu, saj preprosto niso.

A ne gre za prenapeteže in vročekrvneže, kajti ministrova izjava ni izraz njegove osebne psihične ekonomije (lahko sicer je, vendar je minister predstavnik vlade in države, zato je njegova osebna psihologija manj pomembna), temveč je izraz družbenega in političnega, zgodovinskega, kulturnega in celo civilizacijskega dogajanja, ki je v tem trenutku dramatično, v prihodnosti pa bo še bolj.

Hladna kri je seveda dobrodošla, toda ne vselej. Nikakor ni nujno, da umirjeni ljudje živijo dlje, sploh pa ni nujno, da človek želi mirno živeti sto let. Celo preprosta vsakdanja psihologija je v pomoč, ko razmišljamo o tej temi. Vsakdo ve, da obstajajo trenutki, ko je preprosto treba biti vznemirjen. Spomnite se zadnjega prizora iz filma Psiho, ko Norman čisto mirno sedi in hoče ustvariti vtis, da še muhi ne bi storil žalega, potem ko je pobil celo vrsto žensk. Če torej nekdo reče drugemu človeku, naj se umiri, da bo laže ali dlje živel, je njegovo izjavo mogoče razumeti na več načinov.

Prvič. Človek, ki mu je izjava namenjena, je lahko resnično vznemirjen ali pa ni. Če je vznemirjen, ima lahko za vznemirjenost razlog ali pa ga nima. Če ga ima, ga lahko pozna ali pa je ta nezaveden. Če ga nima, ga morda vseeno ima, le da ga ne pozna. Zadeva je vsekakor zapletena.

Drugič. Človek, ki reče drugemu, naj se ne vznemirja, da bo laže živel, je lahko dobronameren ali pa ni. Če je dobronameren, je morda strokovnjak, na primer zdravnik, ali pa je laik. Morda kaj ve o naravi vznemirjanja človeških osebkov ali pa ne ve dosti in ima zgolj kakšno mnenje. Dobro je vedeti, zakaj je nekdo vznemirjen, kakšni so resnični razlogi njegove vznemirjenosti. In potem se lahko zadeva dodatno zaplete.

Tretjič. Nasvet človeku, ki naj se ne vznemirja, je lahko na mestu ali pa je izrečen ob nepravem trenutku. Če je izrečen ob pravem trenutku, bo morda deloval, ni pa nujno; če ni izrečen ob pravem trenutku, gotovo ne bo deloval.

Četrtič. Ko nekdo verjame, da bi se moral drugi človek umiriti, da bi dlje ali laže živel, je njegovo verjetje upravičeno ali pa ni. Obstajajo namreč situacije, ko je dobro biti umirjen, in obstajajo situacije, ko je dobro, če človek ni umirjen. Drugemu človeku torej želimo z izjavo dobro ali pa ne in ga še dodatno vznemirjamo. Dodatno ga lahko vznemirjamo, ker ga hočemo vznemirjati, lahko pa ga vznemirjamo, tudi če ga nočemo.

Petič. Ljudje smo čudna bitja. Lahko smo vznemirjeni, čeprav vemo, da bi bilo bolje biti miren; lahko smo mirni, čeprav vemo, da bi bilo bolj etično vznemirjati se; morda želimo biti umirjeni, pa ne znamo biti; morda vemo, kako se umiriti, pa se nočemo; morda se zavestno hočemo, pa se nezavedno ne želimo; morda imamo vse razloge in vse znanje in vso voljo, da se umirimo, pa ne vemo, zakaj nam kljub vsemu ne uspe umiriti se. In morda želimo eksperimentalno preverjati, kako se bo drugi človek odzval na naš nasvet, naj se umiri, da bo laže živel.

Šestič. Nasvet o umirjanju in dolgem življenju je lahko čisto preprosta pokroviteljska in cinična izjava nekoga, ki verjame, da ima dovolj mišic, da se ga vsi bojijo in da lahko reče, kar mu pač pade na pamet.

Kam se umešča minister, ki je izjavil, kar je zapisano v naslovu?

Če je strokovnjak za umirjanje in eksperimentator, ni izbral primernega kraja, saj je parlament pravi kraj za vznemirjanje, spore, konflikte, spopade in vse drugo, a znanstveniki bolj sodijo na univerzo kot pa v hram demokracije. Če ni strokovnjak, ima seveda še večjo težavo, saj je zgolj laik, ki morda sploh ne razume dobro narave vznemirjanja. Če hoče biti pokroviteljski, zopet ni izbral primernega načina, saj je parlament kraj enakih ljudi, ki jih je ljudstvo izbralo za kratek čas in jim podelilo mandat, da smejo ponižno voditi državo. Če minister kaže mišice, vnovič ni izbral pravega kraja, saj v parlamentu štejejo besede, medtem ko mišice enostavno niso pomembne.

Minister torej ne ve, kaj dela in kje se nahaja, ali pa ve, kaj dela. Če ne ve, bi se moral poučiti, če ve, se na lastno vednost očitno požvižga. Morda se požvižga, ker ne obvladuje samega sebe, ali pa se požvižga namerno in z določenim ciljem v mislih.

Možno pa je tudi obratno. Nasvet namreč lahko izusti tudi nekdo, ki je sam vznemirjen. Freud nam je pokazal, da je zelo preprosto projicirati v druge ljudi, česar sami ne moremo sprejeti. Minister je morda zgolj človek, ki v tem trenutku ne more sprejeti, česar ne more sprejeti niti njegov šef, JJ. Oba namreč moti že sama beseda izbrisani. In če jim je treba odšteti nekaj denarja, je zadeva še bolj zapletena.

Oblikuje se namreč duhovni prostor, v katerem so nekatere besede prepovedane: komunisti, partizani, izbrisani, istospolne poroke, družine gejev in lezbijk …

Cenzura je na pohodu, nestrpnost tudi. Nasvet o umirjanju je zato paradoksno celo na mestu, čeprav nje gre za to, kdo bo mirno živel, temveč gre za to, kako bo živel v prihodnosti ta narod. Psihologija mirnega življenja je v tej perspektivi povsem pogrešljiva, saj so v igri mnogo večji vložki kot dobro počutje tega ali onega posameznika.

Sicer pa je temeljna ideološka praksa časa, v katerem živimo, tale: bodite mirni, uživajte življenje, živite zdravo, skrbite, da boste dočakali sto let, smehljajte se, saj smo vsi zgolj navadni ljudje, ne vznemirjajte se, ker se svet podira, ker je kapitalizem destruktiven, ker nas morda čaka sodni dan. Minister je čisto mogoče zgolj vnet zastopnik take prakse.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži