Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nobenega dvoma ni, da je letošnje poletje privilegirani trenutek za razmišljanje o komunizmu; zgodovina bo to dodatno potrdila za nazaj. Privilegij namreč pomeni, da lahko naredimo nekaj zares vrednega in dobrega. Morda je res, da ljudje premalo berejo in razmišljajo, toda to nas ne more ovirati pri lastnem branju in razmišljanju. In skladno s Kantovim imperativom lahko prebrano in premišljeno povemo še na glas in javno. V tem je privilegij, ki se mu ne bi smel odreči noben človek, ki je zmožen za razmišljanje, zmožen pa je vsakdo.

Kar delamo, bo torej zapisano v zgodovini, tako kot je na primer že zapisana lanska arabska pomlad. Medtem ko danes številni hitijo s predlogi, kaj vse bi bilo treba narediti, da rešimo krizo, recesijo, banke in bankirje, člane nadzornih svetov, menedžerje, kapitalizem in kapitaliste, mi razmišljamo in, skladno z njihovimi kriteriji, ne delamo ničesar, kar bi lahko tudi pomenilo, da lenarimo. In v radikalnem smislu je tako lenarjenje, ki zajema branje tudi tisoč in več strani debelih knjig v tujih jezikih, razmišljanje, predavanja, pisanje člankov in knjig, prevajanje, debatiranje, logično sklepanje, danes bistveno bolj potrebno kot včeraj.

Lenarjenje, o katerem govorim, zlasti ne zajema občutkov krivde, od katerih ljudje lahko dobro živijo, ne vključuje občutkov manjvrednosti in neadekvatnosti, s katerimi je tudi mogoče dobro shajati in pri tem še vsaj nezavedno uživati, zajema pa tudi prebiranje poezije, ne zgolj filozofskih in znanstvenih besedil, poleg vsega pa še študij tega, kar je rekel sveti Pavel.

V prvem pismu Timoteju (1 Tim 1,3-7) je rekel tudi tole: Kakor sem te prosil tedaj, ko sem odhajal v Makedonijo: ostani v Efezu, tako da boš naročil nekaterim, naj ne učijo drugačnega nauka. Naj se ne ukvarjajo z bajkami in brezkončnimi rodovniki, saj ti bolj pospešujejo razpravljanja kakor Božji načrt, ki se uresničuje v veri. Namen te zapovedi pa je ljubezen, ki izvira iz čistega srca, dobre vesti in iskrene vere. Nekateri so se od tega oddaljili in zašli v besedičenje. Hočejo biti učitelji postave, pa sploh ne razumejo ne tega, kar govorijo, ne tega, kar tako vneto zagovarjajo.

Moja teza je zelo preprosta: besedičenje ni učinek orisanega lenarjenja, temveč je strukturni pogoj delovanja današnjega kapitalizma in teh, ki hočejo biti učitelji postave. Danes je besedičenje morda zadnji in obupani poskus odvračanja pozornosti ljudi od vpogleda v delovanje gigantskih digitalnih sistemov in kapitalističnih infrastruktur, ki nevidno regulirajo naša življenja in celo naše najbolj intimne izkušnje, ki so neposredno povezane z napravami, kot so pametni telefoni, ali omrežij, kakršno je Facebook.

A še pomembnejši je nadzor nad vsebinami, kot so informacije, podatki, novice, medijska poročila in drugo. Bridko se moti vsakdo, ki verjame, da mu digitalne naprave prinašajo neposredno na dom objektivne novice o svetu. Povsem noro je verjeti medijskemu sloganu da boste že zjutraj vedeli vse o vsem. Ravno nasprotno je res: če sledite novicam, boste dobili zgolj košček, delček vnaprej predelanih in prebavljenih podatkov, ki sploh niso novice, ampak so napol prežvečena hrana, kakršna je tista, ki jo na primer pingvini prinesejo mladičem, ki morajo zgolj odpreti kljun, roditelj pa mu strese kašo iz svojega želodca naravnost vanj – mladič mora torej narediti zgolj dvoje: odpreti kljun in pogoltniti, kar se znajde v njem.

Ali čisto preprosto: sodobni potrošnik živi v empiričnem in duhovnem okolju, ki je tako rekoč že povsem privatizirano, zato je celo njegova najgloblja intimnost posredovana in prežeta s tem, kar v je tako privatiziranem prostoru na voljo. Daleč je torej od tega, da bi sam izbiral in določal to, kar bo omogočalo njegove izkušnje in vplivalo nanje.

Odprtost življenjskega prostora je zato zgolj slaba šala, kajti privatizirani prostori so odprti le navidez, saj morajo njihovi lastniki vendar noč in dan skrbeti za cene dobrin in profite; za profite so videzi vsekakor zelo pomembni in za cene blaga tudi.

Profite danes zagotavlja zlasti privatiziranje tega, kar je Marx imenoval general intelect. Zadeva je zelo resna: ko se začne privatizirati vednost, h kateri prispevajo vsi ljudje, prispevali pa so tudi njihovi predniki, je v nekem radikalnem smislu vsega konec, kajti tako privatiziranje pomeni nadzor nad idejami in celo nadzor nad mislimi, ki so z idejami kajpak najtesneje povezane.

Posledice so lahko srhljive. Privatiziranje idej, misli, znanja ne pomeni zgolj prilaščanja uporabnega znanja in vsega drugega, kar je mogoče predelati v profitabilno in s cenami opremljeno znanje, temveč pomeni tudi njegovo proizvodnjo. Najbolj bodo zato na udaru intelektualci. Če se bodo prilagodili in bodo sodelovali pri privatiziranju, bodo dobro plačani, deležni pa bodo tudi rent, če se bodo upirali, bodo izključeni, za rente pa se bodo lahko obrisali pod nosom.

Komunizem se zato začne z javno rabo uma, kot pravi Žižek, navezujoč se na Kanta. Javna raba uma pomeni vsaj dvoje.

Prvič. Lenarjenje. Edino lenarjenje odpira skupne prostore, ki jih ni mogoče privatizirati in nimajo nobene cene, kar pomeni, da preprosto niso naprodaj. Drugič. Uveljavljane univerzalnega in egalitarnega načela, ki si ga zopet ni mogoče lastiti in ima neskončno ceno.

In kako ga uveljavljamo? Z dodatnim lenarjenjem.

V odprtem prostoru ni pomembno, kakšen je kdo, čemu pripada, kajti tak prostor je radikalno odprt, egalitaren in demokratičen. Nikogar zato ne zanima poreklo drugega človeka, saj vsakogar zanima zgolj to, kako razmišlja in koliko je odprt do neskončnosti. Torej ni pomembno niti to, kako je oblečen, ali ima obe nogi ali ne, v kaj verjame, ali je njegova glava trikotna.

Isto velja za vsakega posameznika, ki z javno rabo uma participira na univerzalnem, kot pravi Kant. Torej niti njega samega ne zanima, ali ima obe nogi ali ne, ne ukvarja se z lastno barvo kože, osebnimi prepričanji, mnenji in morebitnimi religioznimi nagnjenji. V javnem prostoru je seveda vse to navzoče, vendar kratko malo ni pomembno in nikogar ne zanima.

Govorim o lenarjenju kot univerzalni, neskončni, svobodni rabi uma. Ta je najboljši preizkus razumevanja in doživljanja posameznikove svobode na tem in vsakem drugem svetu. Kdor se je kdaj preizkušal v svobodni rabi uma, dobro ve, kaj to pomeni. Ve, da je človek zares svoboden šele, ko se preizkuša v rabi uma, obenem pa mu je jasno, da svoboda ne more pomeniti nekakšne vsemogočnosti v smislu lahko delam, kar hočem. Šele ko smo svobodni, lahko z rabo uma spoznamo, kaj sploh hočemo, in šele takrat nam je jasno, kaj zares pomeni svoboda kot odprtost do neskončne božje kreativne sile, ki ji preprosto ni mogoče določiti cene in jo prodajati na trgu.

Vidimo torej, da je privatiziranje ravno v nasprotju z idejo lenarjenja, svobode in rabe uma, ki bistveno določajo avtentičnost identitete vsakega človeka. Govorjenje o svobodnih trgih je v tej perspektivi seveda povsem groteskno.

Kant je bil radikalen, ko je zahteval nekaj, kar je na prvi pogled paradoks. Danes živimo v svetu, v katerem se nesmiselno podrejamo imperativu uživaj in ubogaj nasvete, kako je treba (zdravo, naravno, pristno itd.) uživati, kar seveda pomeni, da zlasti ni treba misliti, Kant pa je pred dvema stoletjema vztrajal pri ubogaj, vendar tudi razmišljaj, kar je čisto nekaj drugega.

Prosim vas torej, sedaj ko odhajam na dopust, lenarite, kolikor je le mogoče.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži